Barbara Stožir Curk ima kot psihologinja in socialna delavka mnoge izkušnje na področju svetovanja otrokom in mladostnikov pri različnih vprašanjih in težavah, ki jih pestijo. Te so povezane z njihovim odraščanjem, izobraževanjem, odnosi s prijatelji in družino ... Znotraj Društva psihologov Slovenije je Stožir Curk predsednica sekcije, ki pokriva delo psihologov v šolskem prostoru. Zaposlena je tudi na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo in kot svetovalna delavka na Osnovni šoli Solkan. Že nekaj let pa deluje kot svetovalka v spletni svetovalnici To sem jaz. V okviru spletnega svetovanja pred začetkom šole pogosto odgovarja na vprašanja mladostnikov, ki se navezujejo na skrbi pred začetkom šole.
Začetek šole za otroke in dijake pomeni ponovno snidenje s prijatelji, a za nekatere je ta prehod iz počitniškega v šolsko obdobje stresen. Tudi starši pogosto ne vedo, kako otrokom ustrezno pomagati pri tem prehodu, ali ko se sredi šolskega leta spopadajo s težavami, kot je nezanimanje za šolo, upad interesa in motivacije, težave z vrstniki ... Z večletnimi izkušnjami, ki jih je pri svojem delu pridobila, Barbara Stožir Curk za MMC svetuje otrokom, staršem in učiteljem, kako se spopadati s težavami in dvomi, ki jih bo morda prineslo šolsko leto, in kako jim pomagati pri prehodu iz počitniškega v šolsko obdobje.
Začetek šolskega leta prinaša veliko sprememb in novih izzivov za učence in starše, zato se ob tem pogosto pojavljajo različna pričakovanja in želje. Kakšna so glavna pričakovanja ali pomisleki šolarjev in njihovih staršev?
Nekaj dni pred začetkom šole se tako staršem kot šolajočim porodi marsikatero vprašanje ali skrb. Še posebej bi želela opozoriti na otroke in mladostnike ob prehodih, torej na prvošolce, na tiste, ki se podajajo v srednjo šolo, in vse tiste, ki se morda spoprijemajo z različnimi drugimi izzivi in težavami. Ne smemo pozabiti še na druge otroke ali mladostnike, za katere bi pričakovali, da pri njih niso mogoči veliki pretresi, saj že poznajo svoj razred, učitelje in šolsko okolje ... Kljub temu moramo razumeti, da so tudi pri njih skrbi normativne. Te so lahko povezane z odnosom do sebe ali z odnosom z vrstniki in učitelji, zahtevami in cilji, (ne)realnimi pričakovanji staršev, sorodnikov ...
Otroci in starši si želijo, da bi se v šoli dobro počutili, da bi imeli dovolj prijateljev, empatične učitelje, ki znajo postavljati meje in spodbujati učence. Seveda si želijo tudi, da ne bi bilo preveliko dela za šolo, da bi razumeli učno snov ... Bodoči prvošolci se kar veselijo šole, še lažje jim je, ko vedo, da bodo šli v šolo s svojimi prijatelji iz vrtca. Mnoge prvošolce pa tudi skrbi in jih je strah novega okolja. Verjamem, da se učitelji tega zavedajo in veliko časa načrtovano namenjajo vzpostavitvi in vzdrževanju povezanosti v razredni skupnosti skozi celotno šolsko leto. Starši otrokom lahko olajšajo te dni, na primer, da gredo skupaj ponovno pogledat šolo, da skupaj pripravijo potrebščine. Otrokom naj povedo, da jim bodo stali ob strani, če jim bo težko, in naj skupaj preberejo kakšno slikanico na temo šole ... Tako mu dajo priložnost, da svoje skrbi ubesedi s pomočjo umetnosti. Starši naj otrokom ne obljubljajo, da bo vedno vse dobro in lepo.
Podobno je tudi z bodočimi srednješolci, ki jih še posebej skrbi vključenost v novo vrstniško skupino, zahtevnost programa, način dela ... Poleg teh skrbi so srednješolci še sredi zahtevnega razvojnega obdobja – mladostništva. Tudi oni potrebujejo pogovor in nič narobe ne bo, če jim starši povejo, da je tudi njih skrbelo ob prehodu v srednjo šolo. Z njimi lahko podelijo kakšno prijetno ali neprijetno izkušnjo iz svojih srednješolskih dni.
S katerimi izzivi se učenci najpogosteje spoprijemajo v prvih tednih šolskega leta?
Prvi tedni šolskega in vrtčevskega leta so namenjeni uvajanju in prilagajanju na ritem, ki se razlikuje od tistega med počitnicami. Čaka jih ponovno privajanje na zgodnejše vstajanje, navajanje na urnik v šoli, sedenje pri pouku, usmerjanju pozornosti na teme, ki jim morda niso blizu, domače naloge ... To še posebej velja za prvošolce in učence s podružnic, pa tudi nove učence na šoli, ki morda prihajajo iz drugega jezikovnega ali kulturnega okolja. Poleg tega se pojavljajo še izzivi vključevanja v razredno ali vrtčevsko skupnost. Mnogi se sprašujejo, kako se bodo vključili, ali jih bodo sprejeli, ali bodo ''dovolj zanimivi'' za sošolce. Posebej skrbi tiste učence, ki niso med priljubljenimi in najbolj vključenimi v šolsko skupnost. Ti so bili morda v preteklem letu deležni medvrstniškega nasilja in neustreznega vedenja sošolcev, lahko tudi starejših šolarjev. Morda so bili deležni celo spletnega nasilja, ki se dogaja tudi med počitnicami, ko ni pouka. Učenci prav zaradi teh možnih dejavnikov tveganja potrebujejo podporo in priložnost za poglobljene pogovore tako v šoli, kjer jim lahko to pomoč nudijo učitelji, svetovalni delavci, kot tudi doma. Starši naj jih podprejo in spodbujajo, da šole ne zoperstavijo. Nikakor naj je ne predstavljajo v negativni luči. Če starši opazijo, da otrok potrebuje podporo in pomoč, predlagam, da stopijo najprej do razrednika. V slovenskih vrtcih in šolah imamo tudi zelo kakovostne svetovalne službe, ki so v pomoč otroku in vzgojitelju, učitelju ter staršem pri spopadanju s težavami.
Nekateri učenci imajo težave pri vključevanju v družbo. Kaj svetujete učencem, ki težko navezujejo nova prijateljstva?
Učenci, ki težje navezujejo nova prijateljstva ob vključevanju v razredno skupnost, potrebujejo podporo odraslih. V šoli to podporo predstavljajo razredniki, učitelji in svetovalne službe. Pri otrocih v prvi in drugi triadi je to nekoliko lažje, saj z različnimi dejavnostmi pri rednem pouku, pa tudi v razširjenem programu, otroke povezujemo v pare in manjše skupine v procesu učenja ter iger. Namen teh iger je, da se spoznavajo. Prav tako so smiselne in nujno potrebne skrbno načrtovane dejavnosti skozi šolsko leto, na področju socialno-čustvenega učenja. Zanimive so dejavnosti, kot so ''skriti prijatelj'', ''tedni prijaznosti'' in tutorstvo v razredu. Odgovornost nosimo predvsem odrasli v šoli, da ustvarimo okolje, kjer bo ob naši pomoči več priložnosti za interakcije učencev.
Kadar so težave intenzivnejše, se vključi šolska svetovalna služba. Narediti moramo veliko korakov, pri tem moramo biti do učenca potrpežljivi. Majhni, a dobro premišljeni koraki podpore nas vodijo do uspeha in tako preprečimo negativne posledice, kot je na primer odklanjanje šole. Zelo pomembna je podpora doma, da otroka ali mladostnika poslušamo, si vzamemo čas, se z njim pogovarjamo, ne hitimo in skupaj razmišljamo, s kom bi se lahko najlažje družil, s kom ima morda podobne interese, spodbujamo ga k vključitvi v kakšno interesno dejavnost na šoli ... Skupaj s šolo ustvarjamo priložnosti in spodbujamo aktivno vlogo otroka, tako tudi pozneje, v mladostništvu, ko odrasli nimamo več takšne možnosti vplivanja. Mladostniki se v takšnih situacijah težje obrnejo po pomoč k odraslim, zato priporočam, da jih opremimo z informacijami, kje še lahko dobijo priložnost za pogovor in podporo. To je spletna svetovalnica To sem jaz, opremljena z odličnimi prispevki, videi in zvočnimi oblikami pomoči. Zelo uporabna sta tudi Tom telefon in Posvet za mladostnike.
Veliko bolj bomo uspešni pri podpori otroka ali mladostnika, če bomo v šolah krepili odnosno, medkulturno kompetenco. Raziskovalci namreč ugotavljajo, da so prav te pogoj za uspešno socialno-čustveno učenje učencev, ki se kaže v večji razredni in šolski pripadnosti, zavzetosti za delo in učnih dosežkih. Podobno naj bo doma – dobri odnosi in čas za drug drugega naj bodo privilegij.
Po dolgih počitnicah je prehod v šolsko rutino mnogim zahteven. Kako lahko učitelji in starši najbolje podprejo otroke pri prehodu po počitnicah?
Prehod naj bo dovolj mehak, nikakor pa ne predolg ali prestrog. Spomnimo se svojega prehoda z dopusta v opravljanje delovnih nalog v službi. Vsi potrebujemo nekaj časa, da se spet prilagodimo na ritem, da se spomnimo, kakšna znanja in kompetence imamo, katere naloge nas čakajo. Ob tem pa vemo, da potrebujemo počitek in prosti čas. Ne smemo pozabiti, da naši otroci prehajajo iz sproščenega poletja v ritem, ki je bolj opredeljen z urami, zahtevami in pričakovanji.
Otrokom naj starši postavljajo realna pričakovanja in zahteve, taka, ki jih zmorejo. Merilo uspešnosti otroka naj ne bo le višina ocen, pomembne kompetence so tudi delovne navade, samostojnost, prijaznost in empatičnost, zmožnost sodelovanja otroka ... To so veščine, ki so zelo pomembne za kakovostno življenje. Poskrbijo naj, da bo še vedno dovolj časa za igro in gibanje, še posebej na prostem, zadostno količino spanja in zdravo prehrano. Svetujem, naj bo omejitev zaslonov kar pravilo.
Kako lahko učitelji in starši motivirajo učence, ki težje ohranjajo interes za šolo?
Predlagam, da otroke in mladostnike, za katere starši vedo, da sta njihova motivacija in interes za šolo nižja, podpiramo, smo pozorni na njihove še tako (za nas) majhne uspehe in jim to tudi povemo. Morda je njihov interes za šolo manjši zaradi učnih težav, nevključenosti v razred, nižje samopodobe ... Z njimi postavljamo realne cilje, jim pomagamo pri načrtovanju urnika za domače delo in še posebej poskrbimo, da jih ne primerjamo z drugimi, na primer sorojenci. Vsak otrok je edinstven, neponovljiv in tako primerjanje je krivično. Ključno je tudi, da smo v stiku s šolo in sodelujemo z učitelji. Ne usmerjamo pozornosti samo na tisto, kar jim ne gre ali jim gre slabše, kot bi si želeli sami. Skupaj z otroki ali mladostniki raziskujemo področja, v katerih so močni, in interese, ki jih krepijo. Težave naj ne bodo ves čas v središču pozornosti, to naj ne bo stalno tema pogovora. Pomembno je, da smo kot starši pripravljeni sprejeti pomoč in podporo v šoli ter svojega otroka sprejeti takšnega, kot je.
Letošnje šolsko leto prinaša nekatere novosti, kot sta na primer omejena raba elektronskih naprav in pregledovanje torb. Kako gledate na te spremembe?
Letošnje šolsko leto res prinaša po izobraževalni vertikali kar nekaj novosti, ki so bile predstavljene ravnateljem, učiteljem na različnih srečanjih z ministrstvom in Zavodom za šolstvo. Novosti so bile predstavljene na študijskih skupinah, srečanjih za ravnatelje, okrožnicah ... Staršem bodo predstavljene na prvih roditeljskih sestankih. Namenjene so krepitvi preventivnega delovanja za podporo veščin za empatično, sodelovalno, sprejemajočo šolsko skupnost za vse otroke in mladostnike in za še boljši, že tako kakovostni izobraževalni sistem. Šole in vrtci so okolja, v katera so vključeni otroci, ki bodo v prihodnosti vodili našo družbo, zato je vlaganje v njihove socialno-čustvene veščine, predvsem v zmožnost spoštljive komunikacije, reševanja problemov, samouravnavanja v stresnih situacijah, kritičnega mišljenja in ustvarjalnosti, bistvenega pomena.
V Društvu psihologov Slovenije smo opozorili, da šole že zdaj omejujejo rabo elektronskih naprav učencev in dijakov ter da samo omejevanje ne prinaša rešitev. Promovirati in spodbujati je treba več druženja, vrstniških interakcij brez naprav, krepitev stikov v realnem svetu v prostem času.
Kaj bi želeli sporočiti učencem in staršem ob začetku novega leta?
Želela bi si, da najprej kot družba razumemo in smo pripravljeni iskreno verjeti, da so naši vrtci in šole dovolj kakovostni ter dajejo možnost za dovolj dober celostni razvoj otrok in mladostnikov. Pozitivna stališča do šole v družbi pomembno vplivajo na razmislek mladih za vpis na pedagoško fakulteto, na vztrajanje učiteljev, vzgojiteljev in svetovalnih delavcev pri delu in nasprotno. Če smo negativno nastrojeni do šolskega sistema, na primer zaradi slabe izkušnje, to lahko v pogovorih doma ali komunikaciji na družbenih omrežjih prenesemo na otroke, kar škodi.
Otrokom želim, da bi kljub skrbem, ki so pred začetkom šolskega leta normativne, imeli najprej prijeten prvi šolski dan – dan, ko bodo spet nasmejani videli svoje sošolce, učitelje, razred, jedilnico, ko bodo posedali med odmori in klepetali ter si pripovedovali poletne dogodivščine. Želim jim tudi dovolj prijetne tudi druge dni, četudi bo dan kdaj težek – predvsem ob ocenjevanju znanja, pred konferencami, ob morebitnih težavah v odnosih s sošolci, ko bo motivacija za učenje še nižja ... Želim si, da bi starši zmogli podpreti otroke, četudi smo utrujeni zaradi službenih obveznosti in bi potrebovali čas zase. Šolarjem lahko povem, da jih v šolah in vrtcih že nestrpno čakajo vzgojitelji in učitelji, ki se veselijo pogovorov in dela z njimi.
