Še malo, pa se bo končal spomladanski rok za vpis v srednje šole, pri čemer bodo najverjetneje tudi letos nekatere šole, po večini gimnazije, skoraj do skrajnosti zaostrile prag za vstop. Ponekod bo ta tako visok, da bo vsaka štirica od sedmega razreda naprej lahko usodna. Šolam je v zadnjem desetletju izrazito poraslo povprečje ocen, govorimo o pravi ocenomaniji, ki pa se kljub temu ne kaže tudi v višji ravni znanja, ampak – kar je skrb vzbujajoče – v vse večjih duševnih težavah mladih. V začarano igro lova na petice so se ujeli vsi – šole, učitelji, starši in posledično tudi učenci, pri čemer je vprašanje, ali so ravnokar sprejete spremembe zakonodaje korak v pravo smer.

Pri omejitvi vpisa na srednje šole se zdaj upošteva seštevek zaključenih ocen obveznih predmetov v sedmem, osmem in devetem razredu. Z zaključenimi ocenami je mogoče pridobiti skupno 175 točk. Vsak predmet šteje pet točk, toliko jih prejmete, če je zaključen s petico, sicer sorazmerno manj. Skupno je v sedmem razredu 11 obveznih predmetov, v osmem 13 in v devetem 11. Če torej srednja šola omeji vpis pri, denimo, 170 točkah, to pomeni, da sprejme samo take ultraodličnjake, ki so imeli v zadnjih treh letih osnovne šole skupaj komaj kakšen predmet zaključen s štirico.

Le zakaj sem se toliko sekirala!

Osmošolca na osnovni šoli Lava v Celju Sorina Doler in Luka Nikolac poudarjata, da je pomembna prav vsaka fronta, prav vsak predmet. "Včasih, ko dobim štirico, sem razočarana, saj bi lahko pokazala več," pove Sorina, ki opozarja, da je v določenih obdobjih med šolskim letom pritisk nad šolarji zaradi pridobivanja ocen res močan.

Luka dodaja, da se "pritisk glede ocen izvaja zaradi vpisa na srednjo šolo, štiri je sicer prav dobra ocena, a ni dovolj". Luka ob tem poudarja, da bi moralo biti znanje pomembnejše od ocen, "da učenci kaj odnesejo od ure, si kaj zapomnijo, in to pozneje tudi uporabijo v življenju". Po mnenju Sorine bi morali dati večji pomen tudi vrednotam: "Ni vse v ocenah."

"Poznam veliko primerov, ko so dobili fantje štiri za likovni pouk in se s tem niso mogli vpisati na Bežigrad, tudi joka med dekleti sem videla precej, ob čemer ob ocenah na stres vplivajo tudi negativne pripombe učiteljev in sovrstnikov," ob tem pove dijakinja Gimnazije Vič Lara Butinar.

Arja Ela Hvala, prav tako z Gimnazije Vič, se spominja, da so jih pomembni drugi v osnovni šoli opominjali, "da so ocene kot plača. Nižje ko so, slabša je 'plača', s tem pa si zmanjšaš svoje možnosti v prihodnosti." Arja Ela stanje, v katerem so dijaki, primerja s stavami: "Staviš, ali so ti ocene pomembne. Če se odločiš, da ti ocene niso glavna prioriteta, se moraš zavedati, da se lahko na koncu tudi zafrkneš."

Lara pa dodaja: "Zdaj, ko gledam nazaj, si rečem, zakaj sem se tako sekirala, vsem bi rekla, naj se ne sekirajo toliko."

Povprečje ocen višje, raven znanja pada

Marijana Kolenko, dolgoletna ravnateljica Osnovne šole Lava v Celju, opaža, da imajo otroci dandanes "zahtevnejšo nalogo v primerjavi s preteklimi časi. Odnos do ocen se je spremenil. Pričakujemo, da bodo otroci dosegali zelo visoke ocene, na drugi strani pa odnos do šole in znanja ni visok".

To, da se Gaussova krivulja zaključenih ocen v osnovnih šolah v zadnjih letih pomika proti prav dobrim in odličnim ocenam, po njenem ne more vzdržati: "To je kazalnik, da se nam na področju ocenjevanja dogajajo neprave stvari. Smo vmes izpustili merila ali imamo tako dobre generacije? Mislim, da obratno."

Da povprečna ocena osnovnih šol v Sloveniji raste, poudarjajo tudi na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. "S 3,7 leta 2008 se je dvignila na skoraj 4,0," nanašajoč se na podatke Republiškega izpitnega centra, pojasnjuje Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu. "Ali to pomeni, da raste znanje? Mednarodni podatki kažejo nasprotno: rezultat Slovenije je nižji. To je neskladje med ocenami in dejanskim stanjem."

Marijana Kolenko meni, da bi nas moralo skrbeti predvsem "znanje, ki nam pada, pri šolarjih, dijakih in tudi študentih. Slabši je tudi odnos do tega, kako pridem do dobrega znanja".

Klemen Lah, član strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, ima glede inflacije petic drugačno mnenje. "Kaj pa, če so te petke resnične? Otroci se res učijo. Nemalokrat sem bil na telefonu v pogovoru s starši in prošnjo, ali lahko umirimo otroka, ker se bo zlomil."

Ob omembi mednarodnih primerjav znanja in pismenosti otrok pa je spomnil, da smo kot družba sprejeli, da smo družba znanja. "Otroke smo vključili v mednarodna preverjanja znanja, v katerih tekmujemo z drugimi državami. Otroci so postali vojaki za prihodnost – njim smo naložili breme družbe znanja, in otroci čutijo ta pritisk. To ni več tvoja dvojka, to je dvojka celotne slovenske družbe. Ja, azijske države so precej bolj izjemne v matematiki, a cena za to je v višjem indeksu samomorilnosti. Ali je to sprejemljiva cena tudi za nas?"

Da gre pri šolskem ocenjevanju za sistemski problem vzgoje in izobraževanja, saj da obstajajo utemeljeni dvomi o njegovi veljavnosti, objektivnosti in pravičnosti, so zapisali tudi avtorji osnutka Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, ki v dokumentu poudarjajo, da ga je treba reševati na sistemski ravni.

Na ta dokument so nas ob vprašanju, kako ob vseh trenutnih anomalijah predrugačiti sistem ocenjevanja in točkovanja v šolah, jedrnato preusmerili na ministrstvu, toda ali bo dokument, od katerega se veliko pričakuje, temu kos, pa ravnateljica Marijana Kolenko komentira: "Pol leta sem bila članica te skupine in sem z večjo skupino iz nje izstopila, ker se nam je zdelo, da bi morali v eni potezi delati nacionalni progam, vzporedno pa tudi akcijske programe in operativne načrte. S tem bi začeli v šolah dejansko spreminjati prakso. Tega ni bilo. Z dokumentom ni kaj hudo narobe, toda z njim ne rešujemo vsega tega, kar se nam je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih."

Diktat petic močno zatresel duševno zdravje mladih

Za kaj gre pri ocenomaniji? "Pri ocenomaniji je primarni vidik delovanja to, kakšno oceno bom dobil. Učim se za ocene, in ne za znanje, ki je drugotnega pomena," je pojasnil Dimitrij Banda iz svetovalne službe Gimnazije Vič. Kot opaža, se mladi vse bolj učijo za ocene, "vse bolj se osredotočajo na ta vidik".

Da je ocenomanija problem, poudarja ravnateljica Gimnazije Vič Alenka Krapež. "Mladi se učijo za ocene, dobri morajo biti na vseh področjih. Pri tem se izgubljajo talenti, ker se energija troši, kjer ne bi bilo treba." Pri tem se po njenih besedah izčrpavajo, gredo prek svojih zmožnosti, zaradi česar se polnijo, poudari, mladostniške psihiatrične ambulante.

Lani so imeli na gimnaziji 53 zlatih maturantov od sicer približno 180 dijakov v celotni generaciji. "Pri nas ni klasične Gaussove krivulje, ta je zelo pomaknjena v desno. Ocene iz osnovne šole vendarle nekaj pomenijo." A med dijaki, ki se na gimnazijo vpišejo s samimi peticami, se vendarle vzpostavi vsaj nekakšna porazdelitev po ocenah. Kako zdrs v ocenah in veliko več učenja sprejmejo samih petic vajeni mladi? "Nekaj je takih, ki potrebujejo dodatno psihološko podporo, saj štiri zanje ni prava ocena, tri pa je zanje že konec sveta."

Povezavo ocenomanije in porasta duševnih težav med mladimi opaža tudi Klemen Lah, ki je sicer tudi profesor na Waldorfski gimnaziji: "Kolegičina hči je na eni od elitnih ljubljanskih gimnazij. Kot je poročala, gredo sošolke med odmorom jokat na stranišče, ker so tako pretresene nad ocenami. Včasih smo jokale zaradi fantov, komentira njena mama, danes pa zaradi ocen."

Lah ob tem opozori na kazalnike duševnega zdravja, kot sta hospitaliziranost in vse višje število odločb. "Številke opozarjajo, da se nekaj dogaja. In ocene so, po mojih izkušnjah, eden od najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na to."

Tudi Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba, kjer ponujajo podporo in svetujejo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki, opozarja na kontraproduktivnost trenutnega sistema ocenjevanja. "S tem pristopom vcepljamo pri mladostnikih občutek, da so kot človeška bitja vredni toliko, kot se zdi nekomu vredna njihova šolska ocena. Zreducirati bitje na šolsko oceno je težek redukcionizem. Ne le, da je moralno etično narobe, je tudi neproduktivno in dolgoročno škodljivo. Ti otroci verjamejo, da je ocena merilo njihove notranje in vsakršne vrednoti. To je tragedija."

Vpliv ocenomanije na duševno zdravje mladih že več kot poldrugo desetletje spremlja Andrej Koritnik, profesor slovenskega jezika na Gimnaziji Vič, ki je prej vrsto let poučeval na eni od osnovnih šol v središču Ljubljane. "Šola, ki naj bi se navezovala na družbo, naj bi bila laboratorij, ki pokaže, kakšno je življenje. V osnovni šoli smo polni načel enakosti, sistem pa je narejen tako, da spravlja učence v strašno stisko s točkovanjem in ocenjevanjem na vseh področjih. Stiske učencev so lahko zelo hude. Zelo težko je gledati učence v sedmem razredu, ki so na robu živčnega zloma, ker so dobili štirico, saj je bilo doma vse že vnaprej izračunano."

Po njegovih besedah učenci v šestem ali sedmem razredu razvojno niso na stopnji, da bi preračunavali ocene in prihodnjo izbiro srednje šole. "Šele v osmem ali devetem razredu dojamejo, za kakšen sistem gre, a takrat je pogosto že prepozno." Po njegovem smo iz otrok naredili "kalkulativne ume", ki znajo le še preračunavati svojo korist, "in ne bi bili taki, če bi prej ustrezno zastavili vrednote".

Kalkulirajo vsi – učenci, starši, učitelji in šole

Kalkulativni pristop je le posledica tega, da je ocenomanija človeka skrčila na ocene, ne meneč se za razvojno stopnjo otrok. Naši otroci niso kot paradižniki, ki bi dozoreli vsi ob istem času, dodaja Klemen Lah. "Ocene so postale nekaj, za kar se otroci učijo. Toda zdaj se dogaja še nekaj hujšega. Ocene postajajo kazalnik lastne vrednosti. Tvoja samopodoba je toliko visoka, kot so visoke tvoje ocene. To velja tudi za učitelje in šole. Odkar smo uvedli zunanja preverjanja znanja, se to zlorablja in se šole razvrščajo in primerjajo. Znotraj šol se konec leta sestajajo in primerjajo svoje rezultate do decimalke natančno. Oprostite, to poznamo iz tovarn!"

Kot se strinja Marijana Kolenko, so se tudi učitelji znašli v primežu številnih pritiskov in splošnega družbenega pričakovanja. "Danes je biti učitelj izjemno zapleteno. Učitelji imajo v nekem trenutku tudi premalo znanja za vse te pojave, ki so se zgodili. Delo učitelja postaja naporno, bojijo se, kdaj jim bo kdo podstavil nogo. Tudi učitelji so postali ujetniki in žrtve tega sistema, tudi sami so podrejeni temu, da nabirajo točke," dodaja Ivana Gradišnik.

Ocenomanija posega tudi v družinsko življenje

"Kakšno bi bilo življenje, če bi lahko v družinah ves ta čas, ko se prepirajo zaradi šole in šolskih ocen, namenili za bolj pomenljiv in pristen stik?" se sprašuje Ivana Gradišnik. Po njenih besedah bi moralo biti ključno družinsko vezivo nekaj čisto drugega, "vsebina stika bi morala biti bolj pomenljiva, kot pa da so starši podaljšana roka učiteljice. To je zmotna vloga staršev."

Naloga staršev po njenem je, "da omogočajo otrokom okoliščine, prostor, mir, sredstva za učenje, ne pa da po navodilih izvajajo tisto, česar učitelji niso zmogli v šoli med poukom, ker so se morali preveč osredinjati na nacionalno preverjanje znanja in ocene".

Dodaja, da je "to, če boš priden v šoli, lakmusov papir in vstopnica za lepo in srečno življenje, laž. To vemo vsi. Tudi starše je strah, niso suvereni. Ne upajo si prevzeti starševske odgovornosti za to, kar je resnično starševska odgovornost".

Toda, kako smo se znašli tu? Kako da smo pripustili ocenomaniji takšno moč in besedo, ko pa vemo, da nas pozneje v življenju nihče več ne vpraša po naših ocenah v osnovni ali srednji šoli? "Tudi sama takega človeka doslej še nisem srečala. Zato mi ni jasno, od kod ta pripravljenost pasti na finto, od kod takšna submisivnost in pomanjkanje kritične misli," se sprašuje Ivana Gradišnik.

"Sem smo zašli po svojih dobrih namerah," razmišlja Lah. "Mislim, da je problem, da nam šolski sistem ustvarjajo piflarji. Da nimamo drugega mnenja, torej vseh tistih, ki tega šolskega sistema niso zmogli. Tako kot zgodovino pišejo zmagovalci, tudi šolski sistem pišejo zmagovalci. In seveda v enem delu pišejo izjemno dobro, enega dela pa ne vidijo, ker ga nikoli niso doživeli."

Kaj pa izgovor, da so za diktat petic pravzaprav odgovorni starši, ki otroke – tako se govori – silijo v najboljše ocene, na najboljše šole? "Starši pogosto pritiskajo na otroke, česar jim sicer ne moremo zameriti. Njihova zmota pa je predvsem v tem, da jim lahko pomagajo tudi druge gimnazije, ne le elitne," starše vzame v obrambo Lah. "V Sloveniji poteka tiha socialna stratifikacija, revnih na gimnaziji ni več. Starši dobro vedo, da si bodo njihovi otroci z vpisom na nižje ali višje ravni srednjega šolanja vrata zaprli ali pa odprli."

Starši: Ne moremo ostati indiferentni do ocen

Svoj pogled imajo seveda starši sami. Kristina je mama devetošolca. Letošnja generacija šteje 21.300 mladih, 250 manj jih je kot v lanski, po podatkih ministrstva jim je v srednjih šolah po državi na voljo 26.000 vpisnih mest. "S partnerjem otroke sicer usmerjava v radovednost, a se hkrati vse bolj zavedava pomena in pritiska ocen. Sistem nas sili k temu, da ne moremo ostati indiferentni do ocen. Ko se enkrat spodbuda prevesi v pritisk in so ocene sebi namen, pa lahko to postane velik problem, iz tega izvira veliko stisk."

Problem vidi tudi v tem, da se učenci zaradi vsakoletne neznanke glede končne omejitve vpisa na posamezno srednjo šolo učijo za ocene, ki so dobile pomen vstopnic in niso več referenčni okvir znanja, ki naj bi ga imeli na koncu devetletke. "Ocene so postale razlog za 'biti priden, skrben, odgovoren', namesto da bi bile ocene 'pasivna' posledica teh vrlin. Vzgajajo se generacije, ki se jim delo ne bo zdelo vredno napora, če ne bodo dobili aplavza, nagrade. V eni besedi narcisizem." Na takšen način se jih po njenem sistemsko usmerja, da je forma pomembnejša od namere, poslanstva in vsebine.

Ob tem pogreša večjo vlogo svetovalnih služb pri dovolj zgodnjem usmerjanju otrok v dialogu s starši: "Veljalo bi razmisliti o tem, da otroka sistemsko prej spodbujajo k radovednosti in premisleku, kaj si želijo postati. Prej kot pa šele v osmem in devetem razredu." Po njenem bi bilo tudi dobro, da bi se v takih programih učenci povezovali s srednjimi šolami, te pa bi z njimi iskale talente.

Sprašuje se tudi, ali je kdo pomagal narediti otrokom primerjave med posameznimi programi. "Vsi namreč niso zainteresirani za gimnazije. V Sloveniji se vse preveč poveličujejo gimnazije, preostali strokovni programi pa se jemljejo z levo roko in se praktično zelo slabo predstavljajo otrokom v smislu prednosti in slabosti posameznih poklicev." Tako so otroci po njenem prepuščeni sklepu, da morajo imeti čim več točk, da bodo lahko tako izbirali, kam bi se radi vpisali.

Pri tem ji pritrjuje tudi Marijana Kolenko, ravnateljica celjske osnovne šole Lava: "Danes je še toliko pomembnejše, da bi se ukvarjali s poklicnim svetovanjem, to bi moralo iti vzporedno. Poklicno svetovanje pa ni več tisto, kar je bilo nekoč, ni več toliko priložnost za razmislek, česa si otrok želi, kaj bi rad počel. Zdaj so otroci prepuščeni odprtim frontam. Vedo le, da boljše ko bodo ocene, več možnosti si bodo izborili za vpis na želeno šolo."

Bo NPZ kaj zalegel?

Temu, da vpis v srednje šole sloni le na zaključenih ocenah zadnje triade, se bomo po novi zakonodaji v prihodnje vendarle izognili. Začela je veljati novela zakona o osnovni šoli, ki med drugim določa, da je lahko uspeh na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) v devetem razredu eno od meril pri vpisu na srednje šole v primeru omejitev vpisa.

Kot pravi Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na resornem ministrstvu, nacionalno preverjanje znanja v devetem razredu doslej ni imelo teže, saj ga učenci niso jemali resno. "Sprememba bo omogočila, da bodo rezultati odražali realnejšo sliko." Kot dodajajo na ministrstvu, bi lahko spremembe začele veljati že za zdajšnjo generacijo osmošolcev.

Ravnatelji so ob tem previdni v napovedih. Marijana Kolenko z osnovne šole Lava ga razume kot korektiv, "če bo šel v pravo smer, pa bo pokazal čas". Bolj kritična je Ivana Gradišnik, Familylab, ki pogreša resne ocene učinkovitosti in primernosti nacionalnega preizkusa znanja v preteklosti, Klemen Lah iz strokovnega sveta za splošno izobraževanje pa opozarja, da je bil NPZ zasnovan kot merilni instrument, zdaj pa so ga spremenili v ocenjevalnega. "Tukaj imamo vrsto težav."

Brez ocen ne moremo delovati, tega ne trdim in tudi ne mislim, pa o možnem boljšem sistemu razmišlja Alenka Krapež, ravnateljica Gimnazije Vič. A ob objektivnih merilih, kakršni sta ocenjevanje in točkovanje, bi morali v idealnem sistemu otroke na prehodu iz ene na drugo raven izobraževanja spodbujati tudi k opravljanju raziskovalnih nalog in drugim vsakovrstnim dosežkom, težo pa bi lahko imel po njenem tudi intervju. "A tu se takoj pojavijo vprašanja o objektivnosti." Sama sicer veliko vlogo pri zaostritvi ocenomanije pripisuje spremembam na področju podeljevanja in ohranjanja Zoisovih štipendij, ki po njenem ne bi smele biti socialni korektiv.

Gradišnik: Učitelji, nehajte vpisovati ocene

Ivana Gradišnik za konec pravi, da ve, kako bi lahko učitelji ob morebitni stavki opozorili nase in na svoj položaj. "Vse, kar morajo narediti, je nehati ocenjevati. To je vsebina stavke, vse ostalo naj počnejo, samo ocen naj ne vpisujejo v za to namenjene digitalne baze podatkov. V dveh mesecih bo panika popolna, saj s tem pade celoten sistem."