Kdaj prositi za pomoč pri učenju? Janja Usenik odgovarja: "O dodatni pomoči je smiselno razmisliti, kadar mladostnik kljub trudu ne dosega rezultatov, ki bi jih potreboval, oziroma ko določena snov postane pretežka, da bi jo samostojno in s primernim vložkom dela usvojil. Ko torej navkljub aktivnemu učenju in trudu pri določenem predmetu še vedno močno zaostaja in čuti preobremenjenost. Dodatna pomoč lahko v teh primerih pomaga ne le pri razumevanju snovi, temveč tudi pri razvoju učinkovitih učnih strategij ter pridobivanju samozavesti." Alenka Polak poudarja, da je “pomembno predvsem pravočasno prepoznati učenčeva šibka učna področja, da je pomoč pravočasna in da se napačno naučena snov ne utrdi”. Obe strokovnjakinji se zavzemata za več medvrstniške brezplačne pomoči, saj se s tem mladi namreč učijo tudi medsebojnega sodelovanja.

Ko ugotovijo pomanjkljivo razumevanje pri učencih, pa lahko učno snov ponovno razložijo tudi učitelji pri pouku ali dopolnilnem pouku. Učiteljica leta Simona Šarlah je v intervjuju ob začetku šolskega leta poudarila, da bi morali tako starši kot mladi bolj zaupati pedagoškim delavcem. Alenka Polak pojasnjuje: "Učenci in starši morajo zaupati učiteljem, da bomo korektno opravili svoje pedagoško delo in spodbujali razvoj otroka, učitelji pa moramo zaupati učencem, da nam bodo sledili in zmogli, staršem pa, da nas bodo pri tem podprli. Brez zaupanja učenca v učitelja učenec pri pouku ne bo sodeloval, reševal nalog, o sebi iskreno kaj povedal. Zaupanje je zelo krhek medosebni psihološki pojav, ki se zelo postopoma in dolgotrajno vzpostavlja, lahko pa v hipu izniči."

Janja Usenik pa poudarja: "Ko govorimo o zaupanju med učitelji in šolajočimi, sama to razumem predvsem kot vzpostavljanje zaupnega, spoštljivega in podpornega odnosa med učiteljem in učečim se. Zaupanje med učitelji in mladimi vključuje več kot le verjeti, da učitelj dobro pozna svoje strokovno področje – temelji na vzajemnem spoštovanju, odprti komunikaciji in občutku, da si obe strani prizadevata za skupen cilj. To zaupanje po eni strani pomeni, da učenci verjamejo, da jim učitelj želi pomagati do znanja in da zanje predstavlja ne samo enega od virov znanja, temveč tudi osebo, ki jim lahko nudi podporo in pomoč. Po drugi strani pa to medsebojno zaupanje pomeni tudi, da učitelji učencem ponudijo varno okolje, v katerem se lahko izrazijo, raziskujejo in postavljajo vprašanja brez strahu pred kritiko."

Ob nesporazumih z učitelji je le pogovor prava pot

Tudi v najboljših in podpornih odnosih med učitelji in učenci se kdaj pojavijo nesporazumi in nestrinjanja. Šola je prostor, kjer se lahko učimo konstruktivnega reševanja teh nesporazumov in razvijamo medosebne spretnosti, ki nam bodo koristile vse življenje. Janja Usenik svetuje: "Ko pride do nesoglasja z učiteljem, učencem svetujem, da se najprej odločijo za miren pogovor, najbolje po pouku ali v trenutku, ko sta oba, učitelj in učenec, bolj sproščena in pripravljena poslušati drug drugega. Pri pogovoru je smiselno uporabljati t. i. "jaz-stavke", s katerimi jasno izrazimo svoja občutja, a brez obtoževanja, npr.: "Imela sem občutek, da se mi je zgodila krivica.“ Čeprav se morda ne strinjamo, je pomembno, da drug drugemu prisluhnemo in poskušamo razumeti tudi učiteljevo perspektivo. Vsaka stran ima svoj pogled na situacijo in če pristopimo z namenom, da se poskusimo razumeti – namesto da vztrajamo, da je naša plat edina pravilna – smo na dobri poti, da nesporazume rešimo na konstruktiven način."

Kako pa naj mladi staršem denimo povedo za slabo oceno? "Stiska, ki jo mladi ob slabi oceni ali podobnem neuspehu doživljajo, je lahko precejšnja, še posebej če se počutijo pod pritiskom, da imajo dobre ocene. Ko je treba novico sporočiti staršem, jim svetujem, da izberejo trenutek, ko so tako oni kot starši mirni in odprti za pogovor. Začnejo lahko to, da staršem povedo, kako se trudijo v šoli in kako se zaradi slabe ocene počutijo. Če jih je strah, kako bodo starši reagirali na slabo oceno, je smiselno, da to tudi povedo. Če so starši seznanjeni s tem, večinoma razumejo, da je njihov otrok pod pritiskom in jim lažje nudijo podporo," pojasnjuje Janja Usenik.

Zakaj so ocene za učence vendarle pomembne?

Mladi v ocenah pogosto ne vidijo smisla, še posebej če jim slabše ocene preprečijo vpis na izbrano srednjo šolo ali fakulteto. Alenka Polak priznava, da je tudi sama v strokovni zadregi, ko jo študentje na predavanjih o temah s področja ocenjevanja sprašujejo o smislu ocen.

"Ocene so instrument zunanjega motiviranja. Vsi, ki delamo na pedagoškem področju, se zavzemamo, da bi te bile čim bolj objektivne, čeprav je to do neke mere le naša iluzija. Seveda vnaprej strokovno določamo jasne opisne in številčne kriterije, točkovalnike, lestvice, vendar je treba priznati dejstvo, da so naše ocene vedno vsaj deloma subjektivne, subjektivno pa so postavljeni tudi kriteriji ocenjevanja. Človek ni vedno notranje motivirano bitje in čeprav bi se nekateri učenci učili tudi brez ocen, je najbrž pričakovanje, da bodo tako notranje motivirani prav vsi, nerealno."

Janja Usenik dodaja: "Na ocene se pogosto jezimo – tako učenci kot učitelji – in v njih ne vidimo pravega smisla. Kritiziramo učenje zaradi ocen in se pritožujemo, kako ocene same po sebi niso vedno popoln odraz posameznikovih sposobnosti. Tudi sama bi kdaj izpite in ocenjevanje študentov z veseljem preskočila. A če smo iskreni, nam obstoj ocen lahko v učnem procesu tudi zelo pomaga, še posebej takrat, ko nam za določeno področje manjka notranje motivacije. V takih primerih nam lahko ocena služi kot zunanja spodbuda, ki nas vodi k učenju nečesa novega, kar bi sicer morda zanemarili. Marsikdaj se nato zgodi, da nas določena stvar celo začne zanimati, čeprav na začetku nismo čutili posebnega interesa za to."