Ko je septembra lani s položaja predčasno odstopil minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda, bi se težko našel kandidat, ki bi imel na področju šolstva več izkušenj kot Vinko Logaj. Svojo kariero je pred več kot 40 leti začel kot učitelj fizike na osnovni šoli in v naslednjih desetletjih prek različnih funkcij dodobra spoznal sistem iz različnih perspektiv. Bil je namreč pomočnik ravnatelja, ravnatelj, direktor Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje (CIRIUS), direktor direktorata za srednje šolstvo, zadnjih deset let pred prevzemom ministrske funkcije pa je vodil Zavod za šolstvo.

Čeprav je bil, kot pravi, že pripravljen na upokojitev, vlogo ministra pa je prevzel v drugi polovici mandata aktualne vlade, se je v zadnjem letu lotil številnih sistemskih sprememb šolske zakonodaje in prenove kurikularnih dokumentov. Kot ocenjuje, so bili s sprejetimi ukrepi postavljeni dobri temelji za to, da bo šolski sistem v prihodnosti kos vsem izzivom.

V intervjuju za MMC je Logaj spregovoril tudi o razmejevanju odgovornosti med šolo in starši, o tem, kako vidi vlogo umetne inteligence v šolskem prostoru in o tem, kako zagotoviti, da se bodo v vzgojno-izobraževalni proces čim bolj učinkovito vključevali vsi otroci.

Upokojitev z mesta direktorja Zavoda RS za šolstvo ste napovedali julija lani, še pred iztekom odpovednega roka pa se vam je po odstopu Darja Felde ponudila možnost, da postanete minister resorja, v katerem ste v različnih funkcijah delovali celo svojo kariero. Ste že ob napovedi predčasne upokojitve vedeli, da obstaja možnost za ministrski položaj?

Šlo je za popolno naključje. Za upokojitev sem se odločil zavestno in zato tudi dal odpoved sredi mandata. Potem pa so se dogodki odvili tako, da sem praktično deset dni pred zaključkom mandata oz. delovne dobe na Zavodu za šolstvo dobil ponudbo za ministrovanje. To je seveda od mene zahtevalo tudi ponoven premislek in pogovore znotraj družine, kaj takšna funkcija prinese s sabo. Sam sem bil v tistem času že pripravljen na upokojitev, ki pa je potem do uradnega nastopa mandata na ministrstvu trajala samo sedem dni.

Z nastopom ministrske funkcije ste na neki način dali piko na i dolgoletni karieri v šolstvu, v kateri ste prehodili pot od učilnic do ministrstva. Zakaj ste se odločili, da ste namesto v predvideni pokoj prevzeli še ministrovanje – ste presodili, da lahko na tej funkciji storite še kaj, česar v prejšnjih vlogah niste mogli?

Glede na to, da sem se celo življenje ukvarjal z izobraževanjem, zadnje desetletje pa na Zavodu za šolstvo z razvojem šolstva, sem videl še nekaj priložnosti za napredek na sistemski ravni, in mislim, da smo to s kolegi na ministrstvu tudi dobro izkoristili. Pet zakonov je bilo sprejetih v tem obdobju, dva sta še v postopku. Za ministrsko funkcijo sem se odločil predvsem zato, ker od leta 2003, če govorimo o šolski reformi, po uvedbi devetletne osnovne šole ni bilo korenite spremembe na kurikularnih dokumentih. In ker smo kurikularno prenovo začeli na Zavodu za šolstvo, je bilo nadaljevanje dela na ministrstvu neko naravno sosledje. Pri tem je sicer treba poudariti, da so se medtem bistveno spremenile družbene razmere in razmere za poučevanje, varnost v šolah, povečal se je vpliv digitalnih tehnologij in globalizma, ki je dosegel praktično vse pore življenja, tako da je bilo treba upoštevati številne dejavnike.

Hrbtenica šolskega sistema kljub vsem spremembam ostajajo učitelji. Ko govorimo o tem poklicu, je v zadnjih letih v ospredju predvsem hudo kadrovsko pomanjkanje, ki otežuje delovanje šol, spravlja v težave ravnatelje in učitelje, ki morajo prevzemati večja bremena. Podatki o velikosti generacij, o starosti učiteljev, o vpisih na pedagoške smeri so vselej dostopni. Kako je mogoče, da smo še pred desetimi leti poslušali napovedi, da potreb po učiteljih v prihodnosti ne bo, danes pa šole objavljajo razpise, na katere se pogosto ne prijavi nihče?

Mogoče se je kje takšna situacija tudi predvidevala, ampak mislim, da kljub temu ni bilo konkretnih ukrepov, ki bi jo preprečili. Ni bilo učinkovitih ukrepov, ki bi mlade pritegnili v poklic, in predvsem ni bilo ukrepov, ki bi jih nato tudi obdržali v šolskem sistemu. Ko je kadrovska kriza nastopila v družbi nasploh in je pomanjkanje delovne sile postal problem v praktično vseh sektorjih, pa se je to v šolskem prostoru poznalo še toliko bolj. Podatki kažejo, da če mladi diplomanti pedagoških smeri ne vstopijo v učiteljski poklic takoj po koncu študija, si zgradijo kariero drugje in nastane deficit. Ta vrzel se je še veliko bolj povečala v obdobju, ko ni bilo plačanega pripravništva. Drugi dejavnik, ki je mlade odvračal od učiteljskega poklica, je bilo pomanjkanje stimulacije pri začetnikih skozi plačni sistem. S plačno reformo v letu 2024 se je v šolstvu najbolj izboljšal prav položaj pri plačah učiteljev na začetku karierne poti. Učitelj začetnik tako bo po reformi dobil približno 30 odstotkov višjo plačo kot prej.

Glede na to, da se razmere v šolskem prostoru tudi bistveno spreminjajo in mladi težko obvladujejo skupine učencev ali dijakov, je mladim učiteljem manjkala tudi podpora ob začetku prve zaposlitve. Zato je zdaj vzpostavljen sistem mentorstva, ki ga izvaja Zavod za šolstvo in za katerega mislim, da dobro živi. Ukrep, ki deluje, so tudi kadrovske štipendije, ki jih vmes tudi nekaj časa ni bilo. Ob njihovi ponovni uvedbi pa se je nato pokazalo, da je povpraševanje še vedno relativno nizko, ker so bile zelo nizke, hkrati pa so mlade zavezovale k vključevanju v šolski prostor po zaključku študija. Lani smo zato dvignili štipendijo s 100 na 300 evrov in nato podelili vse razpisane štipendije. V tem trenutku imamo denimo več kot 90 štipendistov za učitelje matematike, česar mislim, da v slovenskem prostoru že dolgo ni bilo.

Posebno težavo pri iskanju ustreznega kadra imajo šole zunaj mestnih središč. Kako je z obljubljenimi kadrovskimi stanovanji za učitelje, ki bi mladim olajšala selitev v druge kraje po državi – ali učitelji že prebivajo v takšnih stanovanjih?

Ko se pogovarjamo o gradnji neprofitnih stanovanj, mislim, da so na potezi predvsem občine, da predvidijo kadrovska stanovanja za poklice v javnem sektorju – za zdravnike, učitelje itd. Nekatere občine to že počnejo, je pa trenutno še relativno malo učiteljev, ki bi jim bila na voljo kadrovska stanovanja.

Težava je tudi upokojevanje učiteljev. V naslednjih desetih letih se bo, denimo, upokojila kar tretjina srednješolskih učiteljev.

Res je, ampak imamo tudi relativno nizko število rojstev. Generacije prvošolcev so že zdaj vse manjše in v naslednjih desetih letih bo število šolajočih po posameznih razredih še padalo. Če nam bo uspelo povečati število mladih učiteljev, se bo ob hkratnem manjšanju generacij kadrovska situacija izboljšala kljub upokojevanju.

Našteli ste več ukrepov za povečanje števila učiteljev, a učinki teh sprememb se bodo pokazali šele čez leta. V vmesnem obdobju šole kadrovsko stisko rešujejo na različne načine. Učitelji učijo brez ustrezne izobrazbe, učijo dodatne predmete, za katere niso bili izobraženi, številni delajo v 20-odstotnem povečanem obsegu, na šolah pa se, recimo, pogosto ne izvaja pouk v predvidenih manjših skupinah. To so zasilni ukrepi, ki sicer omogočajo, da pouk nemoteno poteka, ampak kakovost gotovo trpi. Kako v tem času zagotoviti, da generacije učencev in dijakov ne bodo prikrajšane?

Pred 15 leti smo imeli v Zakonu o organizaciji in financiranju dovoljen celo do 40-odstotni delež poučevanja brez ustrezne izobrazbe. Mislim, da to ni ustrezna rešitev. Eden od ukrepov, s katerim želimo omiliti trenutno stisko, je ta, da se lahko tudi nekdo, ki še nima ustrezne izobrazbe, zaposli za nedoločen čas, nato pa mora izobrazbo pridobiti v treh letih. Tako želimo priti do ljudi, ki so ustrezno kvalificirani v reguliranem poklicu. Drugi ukrep, ki situacijo rešuje z druge strani, je pa plačilo šolnin, da v bistvu stimuliramo tiste, ki se potem doizobrazijo. To pomeni, da se jim omogoči in financira študij in pridobitev ustrezne izobrazbe.

Ker pa smo videli, kako velik je primanjkljaj, smo v okviru novele Zakona o organizaciji in financiranju šolstva omogočili tudi večji obseg zaposlitve ali pa celo dopolnilne zaposlitve znotraj istega zavoda. Prej se je učitelj lahko na ta način zaposlil samo na drugi šoli. Zavod za šolstvo po posameznih predmetnih področjih izvaja dodatna usposabljanja za učitelje, s čimer poskušamo zagotoviti optimalno kakovost vzgojno-izobraževalnega dela. Ker pa je učiteljski poklic reguliran, pridejo v poštev samo ljudje iz Slovenije oz. tisti, ki obvladajo slovenski jezik. V veliko večino drugih panog je mogoče delovno silo uvažati iz tujine, v šolstvu pa to ni mogoče.

Še en temeljni pogoj za učinkovito delovanje vzgojno-izobraževalnega sistema je spoštovanje, ki ga mora biti deležen učiteljski poklic. Podatki o tem niso spodbudni. Mednarodna raziskava TALIS 2024 je pokazala, da je velika večina učiteljev v Sloveniji sicer zadovoljna s svojim poklicem, ne pa tudi s spoštovanjem, ki ga je ta poklic deležen v družbi. Ena vaših napovedanih prioritet ob začetku mandata je bila tudi vrnitev ugleda učiteljskemu poklicu. Kako ste se lotili uresničevanja te napovedi?

Tu gre za dvostranski proces. Gre za to, kar gre iz družbe v šolo in kar gre iz šole v družbo. Gre za družbeno klimo in družbeno priznanost učiteljskega poklica, ampak tega se ne da napisati z receptom ali pa v priporočilih. Mislim, da smo sicer nekatere vzvode postavili, sploh v Zakonu o osnovni šoli, kjer dajemo na eni strani večjo pristojnost učiteljem v okviru njihove avtonomije, na drugi strani pa tudi, kar pogosto pogrešamo, odgovornost staršev za otroke, ki jih pošiljajo v razrede.

Pri tej tematiki sam večkrat poudarjam pomen ustrezne komunikacije. Šola je urejen, formalen sistem, zato se mi zdi, da je tukaj izredno pomembna profesionalnost. Pristop k reševanju morebitnih konfliktov mora biti strokoven, komunikacija pa mora biti spoštljiva in ne arogantna ali domišljava. Gre za to, da upoštevamo različnost učencev in tudi različnost staršev, hkrati pa je treba zelo jasno skomunicirati, kakšna je naloga vsakega od deležnikov. En tak tipičen primer je recimo, kar smo naredili na regulaciji pri uporabi telefonov v šolskem prostoru. Postavili smo osnovno omejitev, ki velja na ravni države, potem pa je odgovornost posamezne šole, da to izvaja na način, ki je primeren za njeno okolje, postavi jasne meje in jih seveda tudi skomunicira.

Na številnih šolah se spoprijemajo s primeri, ko nekaj posameznih staršev vpliva na celoten sistem, izpodbija ocene, s katerimi se ne strinjajo, vzgojne ukrepe, strokovne odločitve učiteljev ali ravnateljev in z odvetniki išče luknje v zakonih ali pa preprosto grozi kolektivu. Takšne situacije gotovo dušijo šolski sistem, učitelje spravljajo v stisko, posledično pa šole v določenih primerih sprejemajo odločitve, ki niso strokovne, samo da bi se izognile konfliktom. Omenili ste, da je novela Zakona o osnovni šoli na neki način razmejila odgovornost med starši in šolo. Ali imajo po vašem mnenju starši kljub vsemu prevelik vpliv na delovanje šol?

Z Zakonom o osnovni šoli smo dali večjo pristojnost šolam in hkrati smo nakazali tudi, da je zakoniti zastopnik otroka starš, in ne odvetnik. S tem mislim, da smo postavili jasno mejo tudi odvetnikom. V celotni družbi imamo problem, da posamezniki mislijo, da imajo vedno prav. In ker smo v šolo hodili vsi, nekateri mislijo, da zato razumejo vse in sistem obvladajo tudi z vidika poučevanja in ocenjevanja. Pri tem se ne zavedajo, da sta vzgoja in izobraževanje izredno zahtevna in kompleksna procesa, sploh pa je kompleksno ocenjevanje, ker tam se največkrat zatakne. Ocenjevanje je izredno zahteven proces pri šolskem delu in zato ima pri tem avtonomijo vsak učitelj in vsaka šola. Potem imamo pa na državni ravni mehanizme, kamor so mogoče pritožbe, vključno s šolsko inšpekcijo. Mislim, da so se stvari s pravilniki in zakonom na sistemski ravni zdaj toliko razčistile, da takih velikih anomalij v šolskem prostoru na tem področju ne bi smelo več biti. Imamo pa posameznike, ki bodo vedno poskušali meje do skrajnosti. Na tem mestu pa je odgovornost vsakega posameznega ravnatelja, da postavi jasno mejo.

Pred kratkim je začel veljati tudi nov pravilnik o ocenjevanju v osnovnih šolah, ki predvideva manjše minimalno obvezno število ocen, hkrati pa vpeljuje t. i. formativne oblike ocenjevanja. Eden od ciljev novega načina ocenjevanja je tudi zmanjšanje kampanjskega učenja. Kako to sovpada z manjšim številom ocen – ali ne bo to privedlo do še bolj kampanjskega učenja, saj bo pisnih preizkusov in spraševanja manj, kar pomeni, da bo moral učitelj v posameznem ocenjevanju preverjati širši nabor snovi?

Takšne pomisleke smo tudi sami ob pripravi novega pravilnika temeljito premleli. Bom zelo matematično ponazoril. Govorimo o minimalnem številu ocen, ki smo ga glede na obseg posameznega predmeta zdaj zmanjšali na dve oz. štiri. V povprečju mora torej učenec pri posameznem predmetu prejeti tri ocene, kar pri 12-predmetnem programu pomeni 36 ocenjevanj vsako šolsko leto. Če pogledamo število tednov, ki so na razpolago za ocenjevanje, jih je v šolskem letu 25, če odštejemo september in junij, počitniške tedne in teden pred novoletnimi prazniki in po njih, ko se v šoli realno ne ocenjuje.

Da bi zagotovili učinkovitejše in bolj kontinuirano ocenjevanje, smo ob tem odprli druge načine ocenjevanja. Minimalno število ocen je torej postavljeno, vmes pa lahko učitelj oceni praktično delo, eksperiment in druge naloge, ob tem lahko skozi pogovor na podlagi standardov na določeni taksonomski stopnji oceni tudi razumevanje, logično sklepanje učenca. To lahko učitelj stori sproti, vzporedno s poukom, tega ni treba početi zadnji mesec v šolskem letu. In tu vidimo možnost za razbremenitev tega kampanjskega učenja in ocenjevanja ob koncu ocenjevalnega obdobja.

Učitelj torej lahko na koncu poda oceno, ki ni vezana na povprečje, temveč gre za celostno oceno znanja in razumevanja pri učencu. A z večjo avtonomijo ocenjevanja prideta večja odgovornost in nuja, da se ta avtonomija tudi ubrani, če se pojavijo prej omenjeni pritiski in ugovori. Sami ste rekli, da največ konfliktov med šolo in starši izvira ravno iz ocen. Kako bo zaščitena avtonomija učiteljev, da ne bo vsaka podana ocena odprla polja za različne interpretacije?

Kar smo nastavili v pravilniku, je, da zaključna ocena ni aritmetična sredina vseh ocen. Ko je veljala aritmetična sredina, se je uveljavilo zelo matematično izračunavanje zaključne ocene. Če je izračun pokazal, da je prva decimalka 5 ali več, se je ocena zaključila navzgor, sicer pa se je zaključila navzdol. Ena ponesrečena ocena med letom je lahko pri takšnem načinu močno vplivala na končni uspeh. Z novim načinom bo učitelj učenca spremljal kontinuirano. Vedel bo, kaj pomeni ena ocena, kaj pomeni druga ocena in kaj pomeni tretja ocena. In te ocene, ki jih podeli med šolskim letom, niso med seboj enakovredne. Ko bo učitelj argumentiral, kaj je preveril, katere standarde znanja in veščine, ki so določene med cilji, in kako je dobil oceno, bo s tem tudi strokovno utemeljil, kaj pomeni zaključna ocena. Za učenca, ki se mu je, recimo, ena ocena jeseni ponesrečila, je pa sicer aktiven, sodeluje, izkazuje med urami razumevanje in znanje, ob koncu leta pa dosega zastavljene cilje, mislim, da ne bo nobenega razloga, da mu učitelj ne bi mogel zaključiti tako rekoč poenostavljeno navzgor.

Lotili ste se tudi sprememb pri maturi. Kaj se spreminja za dijake?

Pri spremembi Zakona o maturi smo želeli omogočiti tistim dijakom, ki se bodo v tretjem letniku odločili, da bodo šli na univerzitetni študij, pripravo na maturo, ki bo na ravni temeljnih predmetov splošne mature, se pravi tuji jezik, slovenščina, matematika. S tem, ko oni opravijo maturo na ravni splošnoizobraževalnih predmetov iz splošne mature, imajo potem omogočen prehod na univerzo. Po starem sistemu si morajo takšni dijaki sami najti priprave ali program, kjer bodo opravili peti predmet za maturo, ravno tako pa delajo na nižjem nivoju dva predmeta – slovenščino in tuji jezik ali matematiko. In podatki kažejo, da je pri teh dijakih večji osip potem v prvem letniku na univerzi in v bistvu smo jim šli tukaj nasproti, da jim zagotovimo boljše izhodišče za začetek študija.

Spremembe so bile uvedene tudi pri Nacionalnih preverjanjih znanja (NPZ). Ste že opravili evalvacijo?

Nimamo še končne evalvacije. Letos je imelo nacionalno preverjanje znanja v devetem razredu drugačno vlogo. Tam, kjer so šole omejile vpis, se je pri kandidatih preverjal tudi rezultat nacionalnega preverjanja. Jaz verjamem, da je ta mehanizem dober. Seveda mora pa evalvacija zajeti tudi tretji razred, kjer je bil letos NPZ obvezen in kjer v bistvu preverjamo predvsem doseganje pismenosti, opismenjevanja v prvih treh razredih. V javnosti je bilo po preizkusih kar nekaj odzivov, tudi na posamezne naloge, in pričakujemo, da bodo komisije do konca šolskega leta opravile svojo nalogo, da se na podlagi ugotovitev v učne načrte vpeljejo izboljšave, ki bodo odpravile ugotovljene šibkosti.

V zadnjih tednih je bila pozornost javnosti usmerjena v dogajanje na JV Slovenije in reševanje tamkajšnje varnostne situacije. Sami ste se srečali z ravnatelji tamkajšnjih šol, ki ste jim zagotovili dodatne varnostnike. Kakšne so raznere nekaj tednov po nasilni smrti 48-letnika, ki je pretresla javnost?

Na štirih srednjih šolah smo že pred tem dogodkom imeli varnostnike, na dveh smo jih po pogovorih ravnatelji dodali za določeno obdobje. Mislim sicer, da bodo dijaške skupnosti delovale v smislu iskanja sožitja na šolah. Nedavno se je zgodil tudi incident pred Zdravstvenim domom v Kočevju. Mislim, da je treba biti zelo pozoren na vse situacije in se nanje odzvati na sistemskem in izvedbenem delu. Na šolskem ministrstvu se nam zdi za dolgoročno reševanje težav ključna predvsem socializacija romskih otrok, zato smo v Zakonu o vrtcih tudi predlagali krajše programe, kar je bilo sprejeto in se že lahko tudi izvaja. Poleg tega smo uvedli obvezno vključevanje v takšne programe za tiste otroke, za katere bo center za socialno delo ugotovil, da potrebujejo tak program.

V tednu po jesenskih počitnicah smo sicer dnevno spremljali, kakšna je prisotnost romskih otrok na nekaj več kot 40 osnovnih šolah, ki jih obiskujejo. Prvi dan je bil obisk relativno slab. Imeli smo sicer posamezne šole, kjer je bila prisotnost romskih učencev 100-odstotna, ampak imeli smo tudi šole, kjer je bila pri pouku le desetina romskih učencev. Skupno je v jugovzhodni regiji približno 1300 romskih učencev, pri pouku jih je bilo v ponedeljek po počitnicah, torej prvi dan pouka po tragediji v Novem mestu, prisotnih nekaj več kot 700. Drugi dan jih je bilo že nekaj več kot 900, tretji dan 1000, v četrtek 1050, v petek pa je prisotnost spet upadla, kar pa je normalen šolski ritem romskih učencev.

To je sicer velik izziv, ki je vselej prisoten – da zagotovimo, da učenci Romi v šolo prihajajo redno in da ne manjkajo vsakih nekaj dni. Drugi veliki izziv, ki nas čaka v celotni jugovzhodni Sloveniji, pa je, kako te učence pripeljati do tega, da bodo dosegli minimalne standarde znanja in normalno zaključili osnovno šolo. Ampak prvi korak je, da jih dobimo v šolo. Mi imamo tudi romske pomočnike v šolah za povezavo med šolo in romskim naseljem.

Ali za povečanje prisotnosti romskih učencev pri pouku veljajo tudi že kakšni bolj konkretni ukrepi?

Ja, pomembna je predvsem okrepljena povezava med centri za socialno delo in šolsko inšpekcijo. Predvideno je, da če se ugotovi, da šoloobvezni otrok ne redno obiskuje pouka, se z ukrepom, ki je v pristojnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, denarna socialna pomoč in otroški dodatek prekvalificirata v dodatek v naravi. Najprej torej šola evidentira izostanke, ko inšpekcija uvede prekrškovni postopek zaradi kršitve staršev, bo to sporočeno tudi centru za socialno delo, ta pa bo izvedel postopek pretvorbe denarne v materialno pomoč. Za primere, kjer obstaja nevarnost, da bi starši otroške dodatke porabili za druge namene, ali pa v primeru mladoletnih deklic, ki so matere, pa bo center za socialno delo v celoti razpolagal z otroškim dodatkom.

Tudi sicer se pogosto opozarja na nasilje na šolah, videoposnetki posameznih primerov pristanejo na spletu, pri čemer se vedno znova odpre razprava o tem, ali so generacije vse bolj nasilne ali pa je to nasilje zgolj bolj vidno zaradi socialnih omrežij. Opomnik, da se lahko tudi pri nas zgodijo najhujši scenariji, ki smo jim sicer pogosto priča v ZDA, so bili strelski pohodi, ki so se zgodili na šolah v naši soseščini. Letos poleti v Gradcu, pred dvema letoma v Srbiji. Leta 2021 so tudi slovenski kriminalisti ob pomoči ameriških varnostnih organov odkrili mladostnika, ki je imel doma orožje in naj bi načrtoval strelski pohod. Kako so po vašem mnenju slovenske šole in slovenski šolski sistem pripravljeni na sodobne varnostne izzive?

Verjetno ni nikogar, ki bi rekel, da se to pri nas ne more zgoditi. Za tovrstne množične grožnje smo zato skupaj z ministrstvom za notranje zadeve in policijo vzpostavili tudi sistem obveščanja po mobilnih telefonih, da je to obveščanje lahko ažurno. Izdelani so zelo natančni protokoli, tako da šole vedo, kdaj, kako in kdo naj ukrepa, kadar gre za grožnje ali dogodke v povezavi z nasiljem. V vseh takšnih primerih je sicer nemudoma obveščena tudi policija.

Ob tem so problem, ki ga zaznavamo v celotni družbi, tudi različne oblike spletnega nasilja. Pogosto je to prikrito nasilje, ki ga poskušamo preprečevati predvsem s celostnim modelom varnega in spodbudnega učnega okolja, z ozaveščanjem, usposabljanjem, z različnimi seminarji. Zavod za šolstvo to neposredno izvaja tudi na šolah, s skupinami učiteljev, z ravnatelji.

Vse večji izziv za učitelje je integracija tujih učencev. Po zadnjih podatkih jih je v slovenski šolski sistem vključenih že 16.000, delež pa raste. V nekaterih oddelkih tuji učenci že predstavljajo tudi večino. Ob nastopu funkcije ste napovedali njihovo prilagojeno vključevanje, da bodo s celotnim razredom najprej sodelovali pri posameznih predmetih, recimo pri športni vzgoji, hkrati pa bi se v ločenih skupinah intenzivno učili slovenščine. Ali se ta program že izvaja in kakšni so prvi odzivi?

Ja, tukaj imamo dve ključni aktivnosti. To, ki ste jo omenili, prinaša Zakon o osnovni šoli, ki je začel veljati poleti in predvideva postopno vključevanje otrok priseljencev. V slovenskem šolskem prostoru imamo trenutno približno 10 odstotkov takšnih otrok, delež po posameznih šolah pa je zelo različen, od 0 do 40 odstotkov, v kakšnem oddelku pa, tako kot pravite, tudi čez 50 odstotkov.

Ideja je, da se priseljenski učenci skoncentrirano učijo slovenščino, hkrati pa prihajajo recimo najprej k športni vzgoji, ki je tak predmet, kjer se lahko hitro tudi sporazumejo z drugimi učenci. S hkratnim izvajanjem teh dveh dejavnosti – postopnega vključevanja in učenja slovenskega jezika – želimo poleg učenja slovenščine doseči tudi socializacijo, da se otroci čim prej vključijo v okolje.

Je pa to zagotovo težaven proces, ker je bistvena razlika, ali se nekdo slovenščine uči eno leto ali pa je njen naravni govorec. V ene primeru gre zgolj za sporazumevanje, v drugam pa za doseganje ciljev, ki jih predvidevajo posamezni učni načrti, in minimalnih standardov za napredovanje.

Del politike in javnosti je nedavno razburilo vabilo na roditeljski sestanek, ki so ga na eni od osnovnih šol, ki jo obiskuje več učencev iz albanskih družin, za starše iz teh družin prevedli tudi v albanski jezik. Kako komentirate opozorila, da takšne poteze ogrožajo slovenski jezik v šolstvu?

Tu gre za vprašanje politike, politikantstva in manipulacije z dejanskimi informacijami. Otroci priseljencev niso nič krivi, da so prišli v Slovenijo. Prišli so s svojimi starši, ki so jih privabila podjetja zaradi potrebe po delovni sili. V številnih takšnih družinah je kultura, kjer so moški običajno cele dneve na delovišču, ženske pa so v stanovanjih in se ne vključujejo v družbo, zato je tudi preživetvena raven slovenskega jezika pri starših teh otrok relativno nizka. In če je omenjena šola želela povedati staršem, kako bodo delali z njihovim otrokom, da se bo integriral, mora z njimi najprej vzpostaviti stik. Prvi korak k temu je, da na njim razumljiv način napiše vabilo, kot je to storila šola. Vem tudi, da so sestanki na tej šoli, ki je vabila albanskim staršem poslala v slovenščini in albanščini, nato potekali v slovenskem jeziku z albanskim tolmačem. Ljudje morajo razumeti, da se integracije nekje mora začeti, najprej je treba sploh vzpostaviti stik, brez tega ne gre.

Šolski prostor se spoprijema tudi z vprašanjem, kako pristopiti k novim tehnologijam. V zadnjem času ima vse večji vpliv umetna inteligenca, ki jo s pridom uporabljajo učenci in dijaki. Številni si želijo na ta način olajšati in skrajšati delo, kar pa prinaša tudi pasti. Ne glede na vse je gotovo treba najti način, kako umetno inteligenco in druge sodobne tehnologije vključiti v šolski prostor, in na ta način mlade naučiti, kako si lahko z njimi pomagajo, ne da bi izgubljali osnovne kompetence. Ob tem lahko pogosto slišimo kritike, da Slovenija na tem področju zaostaja, med drugim še vedno nimamo denimo učnega predmeta, kjer bi se učenci učili osnov programiranja. Kje vidite rešitve za uravnotežen pristop?

Tu govorimo o več področjih. Eno je raba in obvladovanje digitalne tehnologije, potem je pa zraven tega še področje umetne inteligence. Mi smo s spremembo Zakona o osnovni šoli predvideli tudi izvajanje predmeta informatika in digitalne tehnologije v 7. razredu kot samostojnega predmeta potem imamo predmet tehnika in tehnologija, kjer gre po prenovljenem učnem načrtu velik del tudi na področje robotike in je povezan z umetno inteligenco. Digitalne kompetence so ob tem kot veščine vključene v vse predmete. Postavljene so kot skupni cilj v sklopu kurikularne prenove.

Potem pa imamo orodja za različne načine poučevanja, ki vključujejo umetno inteligenco. Včasih se pojavi vprašanje, ali bomo prepovedali ChatGPT v šolah. Sam mislim, da bi bila to največja napaka. Prepovedovanje ni rešitev, moramo se dogovoriti o drugačnem načinu poučevanja in o rabi orodij, ki jih podpira umetna inteligenca. Nekaj projektov, v katerih se preizkušajo določena orodja in načini poučevanja, že teče. Rezultati teh projektov pa bodo učni scenariji, ki jih delajo učitelji, ki ta orodja tudi uporabljajo. Ampak mislim, da nas na tem čakajo še veliki izzivi, ne nazadnje smo v času, ko se tudi same tehnologije, povezane z umetno inteligenco, še vedno hitro razvijajo in nenehno spreminjajo.

Prenova kurikula, ki ste jo večkrat omenili, je gotovo ena najzahtevnejših nalog vašega mandata. Gre za zahteven proces, ki ga spremljajo tudi kritike. Slišati je, denimo, opozorila o napakah v učnih načrtih, med drugim konkretno tudi v učnem načrtu za slovenščino, in o tem, da v pripravo ni bilo vključena dovolj široka paleta strokovnjakov. Kaj ste upoštevali pri prenovi in kako komentirate te očitke?

V sami prenovi učnih načrtov je sodelovalo več kot 900 različnih strokovnjakov s fakultet, z Zavoda za šolstvo, z inštitutov, osnovnih in srednjih šol. Glede na to, da imamo v Sloveniji programe izredno disciplinarno nastavljene in popredmetene, pa so znotraj posameznih predmetov tudi različne stroke, ki imajo mnenje o tem, kaj bi moralo biti zajeto v učnih načrtih. Konkretno za slovenščino vem, da je bilo v pripravo vključenih več kot 30 različnih strokovnjakov z različnih univerz. Izbrani so bili tako, da so fakultete oz. njihovi dekani na podlagi javnega poziva predlagali svoje člane v posamezne skupine. In zdaj večkrat slišim pripombe predvsem tistih, ki jih njihovi kolegi niso predlagali v takšne skupine.

Vem, da je bilo izredno težko najti konsenz tudi o vsebinah. Ideja prenove je namreč bila, da se tudi nekatere vsebine skrčijo, da se aktualizirajo in da so učni načrti pripravljeni na način, ki omogoča tudi vse spremembe, ki nastajajo v pedagoškem procesu. To pomeni, da lahko recimo finančno ali pa digitalno pismenost dosegamo skozi različne predmete, prav tako denimo aktivno državljanstvo, državljanske kompetence. Predmete skupine so namreč imele nalogo, da so doseganje teh ciljev umeščale v predmetne učne načrte. To je ena bistvena novost od preostalih kurikularnih prenov.

Za enega najburnejših odzivov na spremembe in ukrepe šolskega ministrstva so v vašem mandatu poskrbeli starši, ki imajo otroke v zasebnih vrtcih. Nestrinjanje s spremembami financiranja zasebnih vrtcev, ki jih prinaša novela Zakona o vrtcih, so izrazili tudi na protestnem shodu pred DZ-jem, kjer so opozarjali, da jim novela jemlje pravico, da sami izberejo, kako bodo vzgajali svoje otroke. Ali držijo njihove navedbe, da bo zato svoja vrata v prihodnjih letih morala zapreti večina zasebnih vrtcev?

Dolžnost države je, tako kot smo se dogovorili, da krepi javno vzgojo in izobraževanje, torej sistem javnih vrtcev, javnih osnovnih šol, javnih srednjih šol. Hkrati pa je treba povedati, da so bili ti sprejeti ukrepi, ki se nanašajo na spremembe financiranja zasebnih vrtcev, predlagani tudi od občin. Občina ima namreč izvirno pristojnost za financiranje vrtcev in prihajalo je do paradoksalne situacije, ko občina ni imela pravice odločati o tem, ali bo financirala ali ne bo financirala nekega zasebnega vrtca. Če se je zasebni vrtec ustanovil, ga je bila občina avtomatično obvezana financirati v 85 odstotkih. Hkrati pa ta zasebni vrtec ni imel lastnega programa, ki bi pridobil javno veljavnost, razen nekaterih s posebnimi pedagoškimi načeli. Za preostale pa ne veljajo merila, ki jih morajo izpolnjevati. V praksi je bilo večinoma tako, da so zasebni vrtci za osnovo vzeli javni kurikulum in so predšolsko vzgojo izvajali po istem programu kot javni vrtci, ob tem, da so poslovali kot zasebni vrtci in bili hkrati financirani v 85 odstotkih od občine.

Zdaj imajo zasebni vrtci prehodno obdobje do leta 2030, ko lahko pripravijo svoj program, in če bodo v ta program imeli vpisane več kot štiri oddelke, bodo avtomatično financirani. Če bodo imeli pa samo en oddelek, se bo pa občina glede na lastne potrebe odločila, ali bo en oddelek financirala ali ne. Mislim, da v Sloveniji napačno interpretiramo to pravico. Torej ne moreš si sam zaželeti, kaj ti bo vse država dala, ampak država pove, kaj ima na razpolago, in med tistim lahko izbereš. Če torej občina ne bo imela kapacitet za predšolske otroke, bo lahko podelila koncesijo, in takšni vrtci bodo še vedno izvajali javni kurikul. Smo pa zdaj javni kurikul za vrtce zaščitili za izvajanje v javni mreži.

Ob začetku mandata, ko ste predstavili svoje prioritete in načrte, ste rekli, da so na začetku vsi za spremembe, ko pa se te začnejo izvajati, se pojavijo težave in nezadovoljstvo. Ko gledate na dobro leto vašega ministrovanja – kje ste naleteli na največje težave in kaj štejete kot največji dosežek?

Ker imamo v šolskem prostoru več deležnikov – starše, učitelje, učence, občine –, je ob uveljavljanju sprememb pogosto treba sklepati tudi kompromise in najti najbolj optimalne rešitve. Velik premik, ki smo ga skupaj s kolegi dosegli v tem delu mandata, je sprejetje Zakona o organizaciji in financiranju, ki hkrati z drugimi ukrepi tudi na dolgi rok nastavlja stabilno financiranje za razvoj in investicije. Pomemben mejnik je tudi novela Zakona o osnovni šoli, ki ima nastavke za krepitev ugleda učitelja v šolskem prostoru. Sam vidim šolo kot urejen sistem, ki mora delovati na način, da se vsi v prostoru počutijo varne in da deluje spodbudno na učence in dijake. Zdi se mi, da smo dali nastavke za to, kar je potem na mikroravni treba doseči.

Bi glede na to, da ste vodenje ministrstva prevzeli sredi mandata, če se volitve razpletejo na način, ki bi to omogočil, pripravljeni šolsko ministrstvo voditi še en mandat?

Povedal bom, kaj pričakujem, da bo prioriteta ministrstva v prihodnje – da se implementirajo prenovljeni učni načrti, da se tudi praksa v šolskem prostoru primerno prilagodi novim učnim načrtom in pristopom, ob tem pa pričakujem tudi nadaljnjo krepitev javnega šolstva. O svojih lastnih ambicijah pa za zdaj še ne bi govoril.