Teden dni pred začetkom novega šolskega leta je bilo na zavodu za zaposlovanje objavljenih več kot 800 razpisov za pedagoška delovna mesta v vrtcih, šolah in drugih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Šole in druge vzgojno-izobraževalne ustanove so tako iskale še zadnje kadre za izvajanje pouka in vseh dejavnosti, ki spadajo zraven.

A kadrovska stiska v šolstvu je še globlja. Glede na analizo, ki jo je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje objavilo maja letos, v šolskem sistemu – v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter v glasbenih šolah in šolah za učence s posebnimi potrebami – skupno primanjkuje več kot 3600 pedagoških delavcev, od tega skoraj 1900 samo v osnovnih šolah. Najbolj primanjkuje učiteljev matematike, naravoslovja, fizike, tehnike in tehnologije, računalništva, narašča tudi pomanjkanje kadra za poučevanje slovenščine in angleščine.

Kot poudarja ravnateljica OŠ Danile Kumar v Ljubljani in predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojca Mihelič, so te številke glede na raziskavo, ki so jo v združenju naredili lansko jesen, še višje. "Podatki, ki smo jih pridobili po celotni vertikali, kažejo, da je v resnici število manjkajočih učiteljev dvakrat večje," je povedala. O izsledkih so se v združenju pogovorili tudi z ministrstvom in ugotovili, da se je ministrstvo osredotočalo zgolj na najnujnejše kadre za izvedbo pouka, v združenju ravnateljev pa so iskali številko, ki bi omogočila bolj kakovostno izvedbo programa.

Šole se namreč ob hudi kadrovski stiski po svojih najboljših zmožnostih trudijo, da otrokom in mladostnikom sploh zagotovijo nemoteno izvedbo pouka. A težave, ki se kopičijo že več let, se kljub prizadevanjem že odražajo tudi na kakovosti. Med drugim na osnovnih šolah večinoma nismo zmožni izvajati pouka slovenščine, matematike in angleščine v manjših skupinah, kot je to predvideno.

Stisko blažijo kadri brez ustrezne izobrazbe in povečan obseg dela

Poleg tega večina šol pouk izvaja tudi s pomočjo učiteljic in učiteljev, ki nimajo ustrezne izobrazbe – ali nimajo pedagoške izobrazbe ali pa dokončane ustrezne stopnje ali smeri. Vsaj enega učitelja brez ustrezne izobrazbe ima po izsledkih ministrstva skoraj 80 odstotkov osnovnih šol in približno tri četrtine srednjih šol ter vse samostojne osnovne šole s prilagojenim programom in zavodi za izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami.

Specifika področja vzgoje in izobraževanja je ta, da šole in druge ustanove ne morejo uvoziti tujih strokovnjakov, ki bi zapolnili kadrovsko vrzel, kot to lahko storijo skoraj vsi drugi sektorji. Poleg tega otroci s 1. septembrom pridejo v šolo ne glede na to, ali šoli uspe zagotoviti učitelja ali ne. "To sta dve specifiki našega poklica, ki sta zelo otežujoči. Takrat mi 'čaramo'. Ker na razpisih pogosto ne dobimo ustreznega kadra, si odgovorni ravnatelji prizadevamo, da potem zaposlimo vsaj učljive ljudi, ki imajo občutek za poučevanje, in zagotovimo, da se znotraj šole oblikujejo podporni timi, kjer potem takemu človeku pomagajo, da zmore z otroki delati po enakih načelih, kot delamo sicer. Včasih cela šola stopi skupaj, da stvari izpeljemo tako, kot je treba, in da otroci niso prikrajšani," pojasnjuje Mihelič.

Pomanjkanje znotraj šol med drugim rešujejo tudi s povečanjem dela učiteljev, ki jih že imajo. Trenutno je omogočeno, da učitelj ob privolitvi opravi do 20 odstotkov večji obseg dela. "To je dobra kratkoročna rešitev takrat, ko res nimam učiteljev. Na dolgi rok pa bo to prineslo preobremenitve in izgorelost. Učiteljski poklic je namreč zahteven in daljši povečan obseg lahko posameznika iztroši," opozarja predsednica združenja ravnateljev.

"Vlak še ni zamenjal smeri, se je pa začel upočasnjevati pri drvenju navzdol"

Opozorila o vse hujših izzivih, s katerimi se spopadajo šole in šolski sistem, se pojavljajo že dolgo. Sviz je na težave zaradi staranja populacije učiteljev opozarjal že pred več kot 10 leti, ko je v splošni populaciji še prevladovalo mnenje, da potreb po učiteljskem kadru ne bo. Kadrovski primanjkljaj je sicer posledica več dejavnikov, ki se kopičijo leta – upad vpisa na pedagoške smeri, zaposlovanje mladih s pedagoško izobrazbo v drugih sektorjih ter upokojevanje učiteljic in učiteljev. Poleg tega tudi tisti mladi, ki se odločijo za učiteljski poklic, v njem pogosto ne ostanejo dolgo. Izziv je torej velik – mlade je treba spodbuditi, da se odločijo za pedagoške študijske smeri, da se po končani fakulteti zaposlijo v šolstvu in da tam tudi ostanejo. Ključni vzroki za trenutno stanje so znani – nizke izhodiščne plače učiteljev, težki delovni pogoji, ki pogosto vključujejo pritiske staršev, in administrativne obremenitve. Ali imajo pristojni rešitve?

Maja lani je predsednica združenja ravnateljev Mojca Mihelič na novinarski konferenci, ki so jo pripravili skupaj s Svizom in predstavniki staršev opozorila, da "smo na vlaku, ki je vmes začel drveti navzdol, in da je morda še zadnji čas, ko se lahko ta smer preokrene in spet pomagamo javnemu izobraževanju od vrtca do fakultete h kakovostnemu delovanju". Na vprašanje, kako stanje ocenjuje po več kot enem letu od te izjave, Mihelič pravi, da je aktualni šolski minister Vinko Logaj, ki je funkcijo prevzel oktobra lani, potegnil dobro zavoro.

"Vlak še ni zamenjal smeri, se je pa začel upočasnjevati pri drvenju navzdol. To je zame zelo dober znak," je dejala. "Letos je bilo nekaj takih stvari vpeljanih, ki so celo mene zelo presenetile, da je ministrstvo oziroma minister imel toliko volje in moči, da je izpeljal določene stvari, ki pa kažejo premik v pravo smer," je dodala. Problem nizkih izhodiščnih plač, enega od glavnih dejavnikov, zaradi katerega se mladi ne odločajo za učiteljski poklic, sicer vsaj delno rešuje tudi plačna reforma v javnem sektorju.

"Plačna reforma je predvsem zmanjšala plačni razkorak med učitelji na začetku karierne poti in učitelji, ki poučujejo že dolgo. Se pravi, učitelj začetnik zdaj dobi relativno boljšo plačo, poleg tega pa se mu bo plača hitreje višala kot izkušenemu učitelju, tako da bosta v končni fazi hitro relativno blizu," je pojasnila ravnateljica. Na šolah po navedbah predsednice združenja ravnateljev vendarle opažajo, da se je na objavljene razpise začelo prijavljati več kandidatov. "Ne gre še za to, da bi se prijavljali popolnoma ustrezni kadri, ampak če smo prej morali večkrat ponoviti razpis, da smo sploh koga dobili, se zdaj zgodi, da dobimo kar nekaj vlog," je pojasnila.

Mlade je treba spodbuditi k pedagoškim študijem in jih nato obdržati v sistemu

Da bi zagotovili ustrezno izobražen in usposobljen kader, pa je torej treba mlade spodbudili k odločitvi za študij pedagoških smeri, tistim, ki trenutno poučujejo brez vseh potrebnih formalnih zahtev, pa je treba omogočiti dodatna usposabljanja in izobraževanja. Ministrstvo je s tem namenom ponudilo sofinanciranje pedagoško-andragoškega izobraževanja za tiste, ki so že v šolskem sistemu, hkrati pa je povečalo število štipendij za najbolj deficitarne smeri.

V študijskem letu 2024/25 je bilo tako po podatkih ministrstva sprva predvidenih 100 štipendij, zaradi zanimanja pa jih je bilo na koncu podeljenih 300. "Tudi če se bo zaradi tega za pedagoške študijske programe odločalo več mladih, to samo po sebi še ne reši dejstva, da se številni po zaključku izobraževanja ne zaposlijo v šolstvu, ampak gredo potem v druge službe," ob tem poudarja Mojca Mihelič.

Kot dober ukrep ministrstva, ki bi lahko obrnil ta trend, navaja možnost, da mladi učitelji pridejo do kadrovskih oz. neprofitnih občinskih stanovanj. "Ampak za to možnost bi mladi morali vedeti že sredi srednje šole, ko se še odločajo o svoji poti, ne šele sredi fakultete, ko so že izbrali smer izobraževanja, takrat je prepozno," opozarja.

Novela zakona o osnovni šoli jasneje razmejila odgovornost šole in staršev

Ključne spremembe, ki so jih pred začetkom novega šolskega leta izpostavljali tudi na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, sicer uvajata predvsem novela zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki prinaša stabilnejše, na delež BDP-ja vezano financiranje šolstva, ter prenovljeni zakon o osnovni šoli. "Sama menim, da je predvsem sprememba zakona o osnovni šoli spet zelo jasno postavila na svoje mesto odgovornost staršev in odgovornost šole," pravi Mihelič.

"Doslej je denimo veljalo, da je bil razrednik tisti, ki je moral poklicati starše, kaj se dogaja, če je otrok ostal doma. Zdaj je obratno – starši so odgovorni, da obvestijo šolo o tem, kaj se dogaja z njihovim otrokom in to je zdaj v zakonu jasno določeno. Starši morajo odslej v dveh dneh sporočiti vzrok odsotnosti od pouka, šola se lahko odloči, ali to opraviči ali ne. In po 15 neupravičenih urah zdaj jasno piše, da se izreče vzgojni opomin, po treh vzgojnih opominih pa lahko šola prešola otroka, po novem tudi brez soglasja staršev. To pomeni, da ko starši ne opravljajo svoje vzgojne funkcije, ni več treba čakati na centre za socialno delo, ki so preobremenjeni, ravno tako kadrovsko podhranjeni, mnogokrat jim ne uspe vsega izpeljati v rokih," je pojasnila Mojca Mihelič.

Novela ob tem natančneje določa pogoje za izrek vzgojnega opomina, ki velja 12 mesecev in se tako prenese v naslednje šolsko leto, ter postopek ugovora nanj. Učencu, ki s svojim ravnanjem ovira pouk ali ogroža varnost drugih, se lahko začasno ali za daljše obdobje zagotovi druga oblika izobraževalnega dela, v skrajnem primeru tudi prešolanje. Pomembna novost je tudi omejitev uporabe osebnih elektronskih naprav med poukom, ki bodo odslej izrecno dovoljene le, kadar so nujne za pouk ali iz zdravstvenih razlogov, sicer pa se določijo pravila njihove hrambe in možnosti začasnega odvzema. "Včasih ljudem ni jasno, da na šoli otroke izobražujemo in pomagamo vzgajati, starši jih pa vzgajajo in pomagajo izobraževati," ob tem poudarja Mojca Mihelič, ki pričakuje, da bodo bolj jasne zakonske določbe na tem področju učiteljice in učitelje vsaj nekoliko razbremenile pritiskov, ki so jih deležni pri svojem delu.

Šole morajo jasno postaviti meje, učiteljskemu poklicu pa je treba vrniti ugled

A vseh težav, s katerimi se šolski delavci spopadajo dnevno, se ne da odpraviti zgolj z zakonskimi spremembami. Po mnenju dolgoletne ravnateljice Mojce Mihelič so za to potrebni tudi širši družbeni premiki. "Trenutno vlada silno nespoštovanje ne samo našega poklica, ampak silno nespoštovanje v družbi nasploh. Mnenje je postalo pomembnejše od česar koli drugega in problem je, ker mnogi ljudje mislijo, da je njihovo mnenje merodajno in da imajo pravico zahtevati, da se upošteva. Pa naj gre za mnenje o tem, kako bi moral zdraviti zdravnik, soditi sodnik, polagati ploščice keramičar ali otroke učiti učitelj. V takšnem vzdušju so šole, o katerih ima mnenje praktično vsak, pod velikim pritiskom in to duši njihovo delo," opisuje.

"Vsak dan dobivam pisma raznih vedežev – niti niso nujno starši otrok v šolah –, ki so ogorčeni nad tem in onim ravnanjem in vsakokrat odgovorim, da potrjujem prejem mnenja. Na mnenje se ne morem odzvati drugače. Mnenje je najnižja raven vedenja, v šoli pa se ukvarjamo s tem, kar vemo, ne s tem, kar menimo," je podčrtala. Prepričana je, da morajo šole jasno postaviti meje in da jih morajo pri tem podpreti tudi pristojne institucije. Kot je napovedal šolski minister Vinko Logaj, sicer na ministrstvu trenutno pripravljajo tudi podporne mehanizme za primere, ko morajo šole v različnih sporih iskati zunanjo pomoč.

Predvsem pa je treba, kot dodaja Mihelič, znova vrniti ugled učiteljskemu poklicu in okrepiti zavedanje mladih, kako čudovit poklic je to. "Biti šolnik pomeni opravljati poklic, ki prek dela z otroki in mladostniki vpliva neposredno na prihodnost. Tega se sama še posebej dobro zavem, ko po več desetletjih srečam ljudi, ki so nekoč obiskovali našo šolo. Pogosto slišim uspešne zgodbe, tudi od tistih, ki v šoli morda niso najbolj prosperirali. Takrat si rečem, da se res izplača opravljati ta poklic. Učitelji se vtisnejo v spomin otrok in nanje lahko vplivajo skozi celotno življenje. In to nima vpliva samo na posameznika, ampak na družbo," je dejala.

Javno šolstvo in prizadevanja za njegovo ohranitev sicer Mihelič primerja z ohranjanjem pravice do pitne vode. "Kaj smo izgubili, bomo vedeli šele takrat, ko tega ne bomo imeli več. Ko ne bomo več mogli piti vode iz pipe, ko ne bomo več imeli dobre javne osnovne šole za vse otroke, ne glede na materialni status njihovih staršev – šele takrat bomo vedeli, kaj smo izpustili iz rok. Pot nazaj je pa praktično nemogoča," svari predsednica združenja ravnateljev.