Vsako jutro, še preden mesto zajame pravi vrvež, po ulicah etiopske prestolnice Adis Abeba zapelje bel avtobus z napisom Don Bosco Children Centre. Navadno se ustavi na enem od večjih mestnih trgov, kjer ga že pričakuje skupina fantov. Nekateri med njimi so še otroci, drugi najstniki. Vsem je skupno, da so noč preživeli na ulici. Za te fante avtobus pomeni več kot prevoz – v svetu, v katerem so odrinjeni na rob in prepuščeni sami sebi, jim ponuja možnost za izhod iz začaranega kroga revščine.

"Vedno nas pričakajo nasmejani, čeprav se jim na obrazih vidijo utrujenost in posledice noči," prvi jutranji stik s fanti, ki živijo na ulicah Adis Abebe, opisuje slovenska laiška misijonarka Polona Dominik, ki od januarja 2019 živi in dela v salezijanski ustanovi za ulične otroke Don Bosco. Nekaterim fantom zadostuje že to, da se lahko na kratko pogovorijo z nekom, ki mu je mar, nato pa dan nadaljujejo na ulici, kjer skušajo zaslužiti ali izprositi nekaj drobiža za obrok.

Da so pripravljeni storiti naslednji korak in vstopiti na avtobus, nekateri potrebujejo precej časa, saj poznajo le življenje na ulici. "Ker ne odraščajo v družini, nimajo osnovnih socialnih veščin. Nekateri na primer sploh nikoli niso bili v razredu, ne znajo prijeti svinčnika, ne zmorejo sedeti pri pouku," pojasnjuje misijonarka. Tiste, ki se odločijo vstopiti na avtobus, namreč čaka strukturiran dan, ki je popolno nasprotje uličnega življenja. Ko se avtobus z dečki vrne v center Don Bosco, je najprej na vrsti umivanje, nato dobijo čista oblačila in zajtrk. Sploh ob začetku za marsikaterega fanta, navajenega ulice, to pomeni nekaj novega. Polona Dominik in njeni sodelavci v centru se medtem z njimi pogovarjajo in jih sprašujejo – kje so preživeli noč, ali je kdo bolan, je bil kdo ponoči pretepen.

"Imamo primere otrok, ki dobesedno odraščajo na ulici. Nedavno je eden od dečkov zjutraj k nam prišel z zlomljeno roko. Rekel je, da je padel, medtem ko je spal. Ko sem ga vprašala, kje je spal, je odgovoril, da na drevesu. Otroci se morajo namreč ponoči skrivati pred policisti, ki jih preganjajo. Policijsko nasilje je zelo razširjeno, nekateri vsako jutro pridejo pretepeni. Da bi se zaščitili, spijo v majhnih skupinah, skriti v kakšnih jaških, na postajah ali na drevesih," razlaga laiška misijonarka.

Dva obraza etiopske prestolnice

Razlogi, zakaj se otroci znajdejo na ulici, so različni, v vseh primerih pa je skupni imenovalec revščina. Otroci iz odročnih krajev 130-milijonske Etiopije se tako pogosto odpravijo v glavno mesto, saj mislijo, da jih tam čaka boljše življenje. Nekateri so v to prisiljeni zaradi preživetja, ker družine zanje ne zmorejo poskrbeti, druge v Adis Abebo vodita radovednost in pritisk sovrstnikov, sploh odkar glavno etiopsko mesto v zadnjih letih doživlja hiter razvoj. Vlada je namreč odločena, da mesto, v katerem ima sedež tudi Afriška unija, utrdi kot politično in gospodarsko središče Afrike.

Nepregledne vrste pločevinastih barak, ki so še pred nekaj leti obdajale glavne mestne vpadnice, so nadomestile nove poslovne stavbe, na vsakem koraku lahko vidimo gradbišča, na katerih rastejo stolpnice, urejajo se veliki mestni parki, ulice v središču mesta pa se ponašajo z javno razsvetljavo, ki se lahko primerja s prazničnimi okrasitvami evropskih mest.

Spremembe za del prebivalcev petmilijonskega mesta gotovo pomenijo boljšo kakovost življenja in odpirajo možnosti za nadaljnji razvoj, a za bleščečo kuliso se še vedno skriva vsakdanje življenje običajnih ljudi. Številni se iz dneva v dan prebijajo s priložnostnimi deli in živijo v improviziranih barakah. Realno stanje se še bolj pokaže, ko zapustimo glavno mesto – večina ljudi namreč živi v hišah iz blata, brez električne napeljave in sveže vode. Po prašnih cestah vozove vlečejo osli, ljudje svoja oblačila perejo v rekah in sušijo na skalah.

Hiter razvoj mesta ulične otroke odriva še bolj na obrobje

Za tisoče otrok, ki živijo na ulicah glavnega mesta, tako kot za druge najrevnejše prebivalce prostora v novi viziji ni, razvoj pa jih poriva čedalje bolj na obrobje. "Ulični otroci oblast motijo predvsem takrat, ko se približuje kakšen pomembnejši dogodek Afriške unije. Takrat jih lovijo po ulicah in odpeljejo v kampe zunaj mesta. Večina sicer pobegne kmalu za tem, a ko se vrnejo v Adis Abebo, tuje delegacije že zapustijo mesto," pojasni Polona Dominik, ki opozarja, da otroci te kampe opisujejo kot zapore, saj spominjajo na koncentracijsko taborišče in delujejo popolnoma v nasprotju z vsemi otrokovimi pravicami.

Namesto sistemskega reševanja problema ga skuša vlada prikriti. V uradnih statistikah uličnih otrok ni, tako da ta težava za državo ne obstaja in je država posledično niti ne rešuje, s tem pa se težava poglablja. "Tudi sama sem uradno učiteljica, ne socialna delavka, ker bi to že kazalo, da obstajajo socialni problemi," poudarja Polona Dominik, ki je kot socialna pedagoginja svoje življenje posvetila pomoči najranljivejšim otrokom. Za to se odločila že takrat, ko je obiskovala gimnazijo in nato najprej več let delala z ranljivimi mladostniki v Sloveniji, med drugim v vzgojnem zavodu Planina.

Življenje jo je nato pripeljalo v Afriko, kjer je sprva nekaj let kot prostovoljka delala z uličnimi otroki v Keniji, ko se je ponudila priložnost, pa se je pridružila centru Don Bosco, v katerem njena vloga močno presega delo učiteljice in socialne delavke. Dečke uči brati in pisati v domačem jeziku, saj je večina nepismenih, ob tem pa jih uči še angleščine, predvsem pa osnovnih veščin, osebne higiene, ustvarjalnosti, z njimi se pogovarja in druži. Na ta način zanje nesebično skrbi vsak dan od zgodnjega jutra do noči.

Od življenja na ulici do poklicne izobrazbe

Po zajtrku se dan v centru za ulične otroke nadaljuje v učilnicah in delavnicah. Glavni namen centra ni, da otrokom ponudi le hrano in oblačila za tisti dan, temveč jim ponudi možnost za boljše življenje v prihodnosti. V centru s tem namenom potekajo različni poklicni izobraževalni programi. Fantje se tako s pomočjo mojstrov, ki dnevno prihajajo v center, med drugim učijo za avtomehanike, kovinarje, mizarje, peke, frizerje in za delo v hotelu.

V centru potekata dva vzporedna programa. Enega se udeležujejo otroci, ki jih vsako jutro pripelje avtobus, po pouku pa gredo znova na ulico. Takšnih je dnevno od 30 do 50. Ko se nekoliko navadijo ritma in pravil, se lahko, če si tega želijo, vključijo v preizkusni program in se za en mesec preselijo v posebno stavbo v centru, kjer so učilnice, spalnice in kopalnice. V tem času jih navajajo na reden pouk, na skrb za red in čistočo ter upoštevanje drugih pravil, ki jih potrebujejo za življenje v družbi.

Tisti, ki sprejmejo način življenja v centru, se lahko po enem mesecu vključijo v glavni program, v katerem je prostora za do 90 dečkov. "Nekateri se sicer težko navadijo na sistem, sploh pri mlajših opažam, da kljub težkemu življenju in nevarnostim, ki prežijo nanje, ulico vidijo kot igrišče. Navadno šele v najstniških letih spoznajo, da jim center Don Bosco ponuja veliko priložnost," razlaga Polona Dominik.

V sklopu osrednjega programa dečki v centru živijo najmanj eno in največ tri leta. V tem času območje centra, ki poleg bivalnih stavb, delavnic in učilnic obsega tudi igrišče za nogomet, košarko, odbojko, velik travnik in vrt, zapustijo le redko. Po enem letu gredo lahko na obisk k družinam, navadno v oddaljene podeželske predele Etiopije. Center jim za to da nekaj denarja, po desetih dneh pa se vrnejo. Na ta način želijo v centru v svoje delo vključiti tudi družine teh otrok. Ob koncu programa dečki opravljajo državni poklicni izpit, tako da center zapustijo s certifikatom, s katerim se lahko zaposlijo. Večina tistih, ki vztrajajo do konca in pridobijo poklicno izobrazbo, se nato uspešno vključi v družbo.

Težave z vedenjem so redke, ker fantje bivanje v centru razumejo kot privilegij

"Seveda lahko vsak fant naš center zapusti kadar koli. Če želijo, lahko gredo. Ampak če bi se nato želeli znova vključiti, morajo znova skozi celoten proces," pove misijonarka. Kot ob tem doda predstojnik centra Abba Yohanes Mengistu, so takšni odhodi redki, tudi resne vedenjske težave med dečki, čeprav so to fantje, ki so del življenja preživeli na ulici, so redke. "Skregajo se zaradi običajnih stvari, najpogosteje pri nogometu," je pojasnil. Ob tem je poudaril, da večina bivanje v centru razume kot privilegij, ki ga ne želijo izgubiti.

Etiopija je versko mešana država, ob večinsko krščanskem prebivalstvu – večina je pravoslavcev, nekaj protestantov, le majhen delež pa katolikov – velik delež predstavljajo tudi muslimani. V center Don Bosco, ki so ga v Adis Abebi začeli postavljati leta 2000, tako prihajajo in v njem bivajo pripadniki različnih ver. Čeprav center vodijo salezijanci, katoliška redovna družina, ki jo je v pomoč zapuščenim mladostnikom leta 1859 v Torinu ustanovil Don Bosco, verouk v ustanovi ne poteka. Pred vsako pomembnejšo dejavnostjo sicer molijo, a sodelovanje pri tem je prepuščeno vsakemu fantu posebej.

Vero tako salezijanci prenašajo predvsem z zgledom in učijo moralne vrednote, hkrati pa imajo fantje popolno versko svobodo. Tisti, ki to želijo, se lahko verskih obredov ob posebnih priložnostih sami udeležujejo v okoliških cerkvah in mošejah. V centru Don Bosco tudi ob velikih praznikih, kot je božič, ne prirejajo nobenih verskih obredov. "Vsak praznik, tako muslimanski kot katoliški, pravoslavni in državni, če je dela prost dan, praznujemo z raznimi igrami in s kakšnimi sladicami ob obrokih. Za božič je pri nas drugače le to, da skupaj z otroki postavimo velike jaslice," je pojasnila Polona Dominik.

Vez s Slovenijo simbolizira tudi čebelnjak

Za nemoteno delovanje centra samo za pokritje osnovnih stroškov potrebujejo približno 1000 evrov dnevno, kar je v državi, v kateri povprečna plača znaša nekaj evrov na dan – tudi učitelji v centru so plačani le okoli 100 evrov na mesec – visok znesek. Ker je delovanje ustanove odvisno zgolj od donacij, etiopska vlada pa skuša z birokracijo in dovoljenji na njen račun zaslužiti – marsikatere donacije ni vredno prevzeti, ker država zahteva tako visok davek –, to pomeni nenehno prizadevanje in iskanje finančnih virov.

Pri tem centru za ulične otroke v Adis Abebi deloma pomaga tudi Misijonsko središče Slovenije, ki združuje vse slovenske misijonarje po svetu. Trenutno jih je v 26 državah po svetu 40. "V Sloveniji delamo dobrodelne akcije za zbiranje sredstev, potem pa ta sredstva posredujemo naprej v misijone. Pri tem je zelo pomembno, da zaradi naših misijonarjev točno vemo, kam gre denar in zakaj se porabi," pojasnjuje tajnik središča Janko Pirc. Projekti, ki jih financirajo, tako pogosto niso zelo veliki, imajo pa takojšen učinek.

Celo leto med drugim izvajajo program botrstva, s katerim podpirajo šolanje 2500 otrok, v decembru pa poteka tudi akcija Adventni koledar, v sklopu katere predstavljajo zgodbe slovenskih misijonarjev. Sredstva v prazničnem času zbirajo tudi s koledniki, ki hiše obiskujejo v sklopu Trikraljevske akcije.

Otroci v Don Boscovem centru tako zaradi slovenskih donatorjev prejemajo veliko dobrin, vez s Slovenijo pa je okrepljena, odkar v mestu deluje slovensko veleposlaništvo, ki si je za eno od prednostnih nalog zastavilo tudi pomoč najranljivejšim skupinam v državi. Po odprtju je center Don Bosco Children novembra lani z veleposlanico Kristino Radej obiskala tudi slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon, junija letos pa je bila tam v okviru obiska Etiopije tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Slovenska predsednica je kot simbol slovensko-etiopskega sodelovanja simbolično odprla tudi urbani čebelnjak, za katerega zdaj skrbijo fantje v centru.