V 12. sezoni podkasta Številke se ukvarjamo z željami. Izhodišče tokratne epizode leži na presečišču želje po zdravju in sreči na eni strani ter stiski in razmišljanju o končanju življenja na drugi. Naša sogovornica je psihologinja Vanja Gomboc, ki deluje na Slovenskem centru za raziskovanje samomora. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka, v katerem psihologinja govori o stereotipih, zakaj se je količnik samomora v Sloveniji precej znižal in kaj storiti, ko sumimo, da nekdo razmišlja o samomoru.

Kakšen odnos imate do številk, statistike in podobnih pojmov?
Številke so mi bile vedno zanimive, sploh v osnovni šoli in na začetku srednje šole, matematiko sem imela vedno rada. Pri zahtevnih problemih sem poskušala tako dolgo vztrajati, da sem jih na koncu rešila in našla rešitev. Tega je bilo med študijem malo manj (smeh). No, proti koncu študija pa sem ugotovila, da so številke in statistika pravzaprav nekaj, kar imam zelo rada, tako sem se potem tudi znašla na delovnem mestu raziskovalke.

Je potem vztrajnost vaša osebna lastnost, ki presega ožje polje matematike? Je to nekaj, kar vas opredeli?
Bi rekla, da vsaj do določene mere. Če se pojavi neki problem, neka težava ali pa neko nerazumevanje, rada tako dolgo vztrajam, da si pojasnim stvari in dobim neko rešitev ali pa da vsaj razumem pojme in povezave.

Rdeča nit 12. sezone so želje. Na kaj najprej pomislite ob tej besedi?
Mogoče najprej na začetek poti, na neko upanje glede prihodnosti, lahko pa tudi nekaj čisto oprijemljivega, se pravi neko izhodišče nekega cilja, h kateremu bi stremela ali pa želela stremeti.

Motivacija za to epizodo se skriva v osnovni želji, velika večina ljudi si želi zdravja, sreče in dobrega življenja. Negacija tega je lahko tudi želja ali misel po koncu življenja. Kaj pa je bila vaša motivacija, da ste se strokovno začeli ukvarjati s tem?
To je bilo čisto nepričakovano. Ko sem zaključevala prvo stopnjo študija, sem iskala ideje za diplomsko seminarsko nalogo, takrat sem med drugim zasledila idejo povezanosti medijskega poročanja s samomorilnim vedenjem v populaciji in vse skupaj je kar nekako 'kliknilo'. Ta tema me je začela zanimati, potem sem naredila diplomsko seminarsko nalogo. Na drugi stopnji študija smo imeli predmet, kjer smo se veliko več ukvarjali s to temo, s samomorilnim vedenjem in tudi z medijskim poročanjem. Takrat sem vedela, da to želim raziskovati še naprej, vse se je uskladilo. Ko sem zaključila študij, se je v zelo kratkem času odprlo delovno mesto ravno na Slovenskem centru za raziskovanje samomora. Vse stvari so se izšle tako, da sem nekako namenjena delati na tem področju.

Samomor je še vedno tabu tema, kajne?
Rekla bi, da to še vedno velja. Zdi se mi sicer, da je zadeva boljša, o tem se več govori, tudi mediji dajejo tej temi več prostora, ljudje so v zasebnem življenju bolj pripravljeni odpreti pogovor o tej temi, ampak po drugi strani pa se mi zdi, da še vedno nismo tako suvereni, ko govorimo o tej temi. To je seveda težka in izjemno boleča tema. Marsikdo od nas ima izkušnjo, da je bil v stiski ali pa da so celo izgubili koga zaradi samomora, vse to še otežuje pogovor o tej temi.

Po drugi strani pa sta še vedno napačni prepričanji, da bomo, če bomo govorili o tej temi, komu, ki je v stiski, dali idejo, ali pa da osebi, ki se je odločila, da bo naredila samomor, tega ne moremo preprečiti. To sta napačni prepričanji, samomorilni proces je zelo dinamičen in dalj časa trajajoč proces. Želja po smrti se lahko spreminja, oseba si lahko na neki točki bolj želi umreti, potem ta želja spet nekako oslabi, kar pomeni, da si lahko tudi premisli oziroma da ji lahko pomaga strokovna pomoč. Se pravi − preprečevanje je mogoče, ampak ker so ta napačna prepričanja še vedno tako pogosta, tudi krepijo strah pred načenjanjem te teme in jo ovijajo s tančico skrivnosti in s tem krepijo ta tabu.

Omenili ste napredek. Kaj je prispevalo k temu?
Težko je najti dejavnike, v resnici gre za kombinacijo več njih. Poudariti morava, da je samomor izjemno kompleksen problem, kar pomeni, da se povezujejo različni dejavniki, ki povečujejo tveganje, da človek začne razmišljati o samomoru ali pa da celo poskusi narediti samomor. Ampak obstajajo tudi različni varovalni dejavniki, recimo, da mediji previdno poročajo, kadar gre za samomor recimo neke znane osebe, da ne vključujejo škodljivih informacij, sploh informacij o metodi. Več je tudi informiranosti med ljudmi, k temu so gotovo prispevali tudi preventivni programi, ljudje recimo vedo, kam po pomoč, imajo več informacij glede tega, kako lahko pomagajo sami sebi, kako lahko pomagajo drugemu. Pomembno je poudariti, da je na voljo več preventivnih programov, tudi v pridruženih težavah, v Sloveniji je izjemno velik javnozdravstveni problem zloraba alkohola, ki se zelo povezuje tudi s samomorilnim vedenjem, nikakor pa to ni edini razlog, je pa pomemben dejavnik tveganja.

Ta napredek je še bolj oprijemljiv, če gledava iz večje časovne skale. Ljudje, ki so si sami vzeli življenje, v nekaterih kulturah in obdobjih niso smeli biti pokopani na istih pokopališčih, ker je to prinašalo stigmo.
To je res pomemben napredek, ločeno pokopavanje v bistvu niti ni bilo tako daleč nazaj v zgodovini, to je bil problem, ker lahko dodatno zaznamuje človeka, ki je umrl zaradi samomora, in tudi dodatno zaznamuje bližnje, ki ostajajo in žalujejo svojo izgubo in potem ostanejo v tem žalovanju sami, to je bilo drugače, kot če je človek v preteklosti umrl zaradi drugih vzrokov, na primer zaradi naravnih vzrokov. Na voljo so bili različni rituali, tudi pokop skupnosti, ta je nudila oporo; pri človeku, ki pa je umrl zaradi samomora in bil pokopan ločeno, pa so bližnji ostali sami v žalovanju, kar je še dodatno okrepilo stigmo, jih dodatno zaznamovalo in morda še okrepilo občutke krivde, ki so pri izgubi zaradi samomora relativno pogosti.

Pri tem moram dodati, da se kulture med seboj razlikujejo. Na Japonskem je odnos do končanja lastnega življenja (sepuku) lahko tudi drugače sprejet.
Strinjam se. Ta družbena stališča, tudi sprejemanje samomora ali pa ne nujno samo sprejemanje, ampak že samo nevtralna drža do samomora, so lahko problematični in lahko privedejo do posnemanja. Bolj kot ljudje dojemajo samomorilno vedenje kot nekaj nevtralnega, nekaj, kar je samo v domeni posameznika, ki je v stiski in razmišlja o samomoru, bolj ga bodo pustili na miru in v stiski. Pri tej osebi pa se stiska lahko še poglablja in na neki točki res ne bo našla druge rešitve, kot da razmišlja o samomoru. Bolj kot so stališča sprejemajoča ali pa nevtralna ali pa celo glorificirajo in romantizirajo neko vedenje, potem je vedno večje tveganje za posnemanje takega dejanja, ker je verjetno eden izmed dejavnikov na Japonskem.

To je dežela z izrazito starostjo, imajo največ stoletnikov. Če sva pri temi družbenih pričakovanj, delež samomora je največji ravno pri starostnikih. Je to lahko povezano z občutkom, da je nekomu v breme?
Samomorilni količnik pomeni število umrlih na 100.000 prebivalcev, najvišji je res ravno v najstarejši starostni skupini. Zakaj je tako? Samomorilno vedenje je izjemno kompleksen problem, tukaj se prepletajo številni dejavniki, eden je gotovo zdravje, starejši imajo večjo verjetnost, da resno ali pa neozdravljivo zbolijo. Lahko pride do kroničnih bolečin, lahko se pojavi občutek, da ne želijo bremeniti svojih bližnjih. Bolezen lahko onemogoča vzdrževati vsakodnevne stike, jih ovira recimo že samo pri vsakdanjih opravkih, na primer iti v trgovino ali pa izvajati vsakodnevne dejavnosti, kar lahko spet dodatno krepi stisko. Osamljenost je izjemno pomemben problem, ki je vedno bolj prepoznan v svetu, ravno starejši imajo spet povečano tveganje za doživljanje osamljenosti iz različnih razlogov. Otroci običajno odrastejo, zapustijo dom, si ustvarijo svoje družine; večja je verjetnost, da partnerji umrejo, večja je žal tudi verjetnost, da umrejo znanci ali pa prijatelji iz socialne mreže, kar pomeni, da se ta mreža manjša in oseba dejansko ostaja sama, in če ne čuti izpopolnjenosti v odnosih, lahko pride do občutka osamljenosti, ki je izjemno pomemben dejavnik tveganja za samomorilno vedenje, sploh pri starejših. Ne smemo niti pozabiti, da je socialno-ekonomski status pri tej skupini velikokrat nižji, dohodki se znižajo.

Kako pomagati tem ljudem?
Tako, da ne pozabimo nanje, da izrazimo skrb, da preverjamo, kako so, mogoče jih spodbudimo, da se vključijo (kolikor je seveda mogoče) v neke programe ali pa v socialno mrežo drugih starejših oseb. Kolikor jim zdravje dopušča, je dobra tudi skrb za telesno zdravje. Včasih radi ločujemo telesno in duševno zdravje, ampak ti stvari sta prepleteni in povezani. Če se telesno počutimo slabo, najverjetneje tudi duševno ne bomo ravno najbolje, velja pa seveda tudi obratno.

Če sva pri hudih boleznih, morava omeniti tudi najhujše oblike bolezni in evtanazijo. Pred časom je gostovala Teja Kleč, ki je večkrat poudarila, da si želi dostojne smrti. Kako gledate na evtanazijo?
Evtanazija je še ena izmed izjemno kompleksnih tem, ki jo obkrožajo številna, tudi etična vprašanja, v prvi vrsti pa so okoliščine vsakega posameznika in vsakega posameznega primera drugačne. Rada bi poudarila, da sta samomor in evtanazija ločeni temi. Pri evtanaziji se pogovarjamo, ko je življenjska pot posameznika pri koncu, se pravi, da zdravljenje ni več mogoče, ampak gre za blaženje hudih bolečin. Pri samomoru je to drugače, oseba se namreč lahko znajde v hudi stiski, v bolečih okoliščinah, ni pa nujno, da je njena življenjska pot končana. Čeprav se morda osebi v tistem trenutku res zdi, da ob vsej bolečini preprosto ne more več nadaljevati življenja, tu je pomembno, da poudarimo, da je večina stisk in težav rešljivih, čeprav ta oseba v tistem trenutku ne vidi luči na koncu predora. Zato je tako pomembno, da ozaveščamo, da se tudi ljudje, ki nudijo pomoč ali pa ki prihajajo v stik s človekom v stiski, zavedajo tega, da drugače doživlja neko situacijo in da mogoče v tistem trenutku res ne vidi drugih možnih rešitev. Ljudje, ki so poskušali narediti samomor, pa so preživeli, velikokrat pravijo, da jim je bilo že v tistem trenutku, ko so začeli izvajati dejanje, žal, in so želeli preživeti. Ravno tukaj se pri samomorilnem vedenju prepletata dve želji, ki sva ju na začetku omenila. Želja umreti, v bistvu rešiti se stiske in težav, na drugi strani pa želja živeti, ampak brez te bolečine, ravno zato v stroki ločujemo ta dva pojma.

Količnik samomora se pri nas v zadnjem času giblje okrog 18, 19 ... Pri tem obstajata tako negativni kot pozitivni vidik. Negativni je gotovo ta, da smo še vedno pri vrhu v Evropi. Zakaj?
Ker obstaja veliko dejavnikov tveganja, pomeni tudi, da je razlogov, zakaj smo še vedno tako v evropskem kot svetovnem merilu nad povprečjem, seveda veliko. Slovenija je majhna, kar pomeni, da se govorice hitro širijo. Če se zgodi samomor v nekem lokalnem okolju, se to najverjetneje hitro razve, večje je tveganje za posnemanje takega vedenja. Če se človek znajde v podobni stiski, sliši, da je nekdo naredil samomor, se lahko poistoveti z njim? Pri takih osebah obstaja večje tveganje za posnemanje, omenjala pa sva tudi zlorabo alkohola. Če primerjamo zemljevid zlorabe alkohola v različnih regijah v Sloveniji in zemljevid količnika samomora, vidimo, da se regije pravzaprav prekrivajo, saj sta zemljevida zelo podobna, kar pomeni, da je tudi zloraba alkohola lahko eden izmed dejavnikov, ki v Sloveniji pomeni velik problem. Omenila sva tudi nižji socialno-ekonomski status, pa tudi samo stigmo. Čeprav se stanje na tem področju izboljšuje, je to še vedno tabu.

Ali to prekrivanje zemljevidov velja za celotno Evropo? Morda je stereotip, a na misel mi najprej pade recimo Finska.
Nekatere raziskave kažejo, da se količnik povečuje, ko gremo proti severovzhodu, se pravi bolj, ko gremo gor po Evropi. Obstajajo zelo različne razlage, ene so malo bolj znanstveno podkrepljene, druga malo manj, eden izmed dejavnikov je tudi hladno podnebje, ki povečuje tveganje za samomorilno vedenje. Ampak razlaga ni nikoli ena sama.

Pozitivni vidik pa je ta, da se je količnik v zadnjih letih precej znižal, saj je bil že višji od 30. Če pogledava celotno prejšnje stoletje, je opaziti, da obstaja povezava z družbenimi krizami. Večkrat ste tudi sami omenili pomen socialno-ekonomskega statusa.
Iz zgodovine vemo, da so bile lahko velike krize, razne naravne katastrofe in vojne izjemno veliki stresorji tako za posameznika kot za družbo, imajo dolgoročne posledice na gospodarstvo, ekonomski status, ne nazadnje pa tudi na način življenja. Vse to lahko povečuje tveganje, pomembno pa je poudariti, da so se številke izboljšale, število samomorov se je v primerjavi z 80. in 90. leti praktično skoraj prepolovilo, takrat so bile te številke najvišje, to kaže na dober trend.

Ena od vaših nalog je tudi izvajanje t. i. intervencij med srednješolci. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Te intervencije potekajo v okviru projekta A (se) štekaš, ki ga financira Ministrstvo za zdravje in poteka že skoraj 15 let. Financiranje je vedno znova podaljšano, ker se kažejo preventivni učinki in dobri rezultati. To je eden naših največjih projektov, osrednji namen je krepitev duševnega zdravja in preprečevanje samomorilnega vedenja med mladostniki. Projekt vključuje izvajanje delavnic za mladostnike, ki potekajo v manjših skupinah. Delavnice se ne dotikajo samo samomorilnega vedenja, ampak tudi duševnega zdravja, stresa, zdravega načina življenja ... V različnih temah se dotaknemo tudi načina, kako se pogovarjati s prijatelji, če vidimo, da je v stiski ali v težavah. S tem želimo predvsem opolnomočiti mladostnike. Te intervencije potekajo v skupinah od 10 do 15 učencev, stari so od 13 do 18 let, izvajamo neke aktivnosti ali recimo v okviru diskusije, potem pa se malo prilagodi glede na vsako skupino, z vsako se običajno srečamo trikrat po dve šolski uri, kar pomeni, da se vzpostavi odnos. Ko enkrat odpremo tudi temo samomorilnega vedenja, je že vzpostavljen odnos.

Ko sva pri mladih, lahko skočiva v rubriko Štafeta, kjer vprašanje zastavlja zadnji gost. To je bila psihologinja Martina Kuzman, ki deluje na Rakitni pri programu Digitalni detox. Ker dela z mladimi, vas nagovarja: 'Kaj je pri otrocih in mladostnikih največkrat tisto, kar jih pripelje do razmišljanja o samopoškodovanju, oziroma samomoru? Katera stiska je to: dogajanje doma, v šoli, med prijatelji in kaj naj jih potegne iz tega? Kdo je ključni dejavnik, varovalni dejavnik, ki mladega primerno podpre?'
Zelo pomembno vprašanje in spet obstaja veliko dejavnikov. Ljudje se med sabo razlikujemo, nekateri imajo boljše odnose doma, pa se nekako ne znajo vključiti v šoli ali v socialnem krogu, pri drugih je ravno obratno, nekateri nimajo doma najboljših razmer, v šoli ni najboljše, pa imajo zelo dobre odnose ali pa zelo blestijo na področju prostočasnih dejavnosti, tako da ni enoznačnega odgovora. Preprosto ni recepta, zato je pomembno, da pri vsakem mladostniku ali pa tudi pri odraslem, za katerega sumimo, da je v stiski, preverimo, o čem razmišljajo, ali razmišljajo o samomoru, kaj drugega se dogaja z njimi. Zato je pomembno, da vprašamo osebo, kaj se dogaja, kaj smo opazili, in potem gremo od tam naprej. Preprečevanje samomora pri mladostnikih se zaplete v tem vidiku, da se določeni znaki stiske (impulzivnost, agresivnost, zapiranje vase, večja vzkipljivost, opuščanje prostočasnih dejavnosti) lahko čisto normativni, torej skladni s procesom odraščanja, tako da pravzaprav ne vemo, kaj se z mladostnikom res dogaja, in je zato te stvari treba preveriti.

Omenili ste agresijo, Martina ima še eno vprašanje, in sicer: "Kako gledate na grožnje s samomorom ob odvzemu tehnologije? Starši namreč večkrat poročajo, da otroci oziroma mladostniki ob odvzemu postanejo agresivni in tudi grozijo, včasih tudi s tem, da si bodo kaj naredili. Kako realna je ta grožnja in kako starše pomiriti?"
Nihče ne vidi v misli druge osebe, tudi če so to naši otroci ali pa neke druge nam bližnje osebe, v resnici ne vemo, kaj zares razmišljajo. Taka vprašanja se velikokrat pojavijo ravno zato, ker so tako pomembna, zato je pomembno, da preverimo, kaj mladostnik res razmišlja. Najverjetneje je v stiski. Je zdaj ta stiska vezana samo na ta odvzem tehnologije ali je v ozadju še kaj več, tega ne vemo. Zato je dobro, da pojasnimo, zakaj smo jim odvzeli to tehnologijo. Da otrok tudi ve, da ga nimamo zaradi tega manj radi, da razume, zakaj je do tega prišlo.

Kako to preverimo? Če karikiram, najbrž ne bo prvo vprašanje: "Ali premišljuješ o samomoru?" Ali pač?
Tudi to je zelo pomembno vprašanje. Obstajajo znaki, po katerih lahko sklepamo, nekaj sva jih že omenila. Če se oseba umika vase, če se noče več družiti, če nima nekega interesa, če nima upanja glede prihodnosti ali pa če reče, 'tako ali tako ne bom dočakal tega in tega leta'. Pomembni znaki so tudi nihanja razpoloženja: vzkipljivost, znižano razpoloženje, žalost. Vse to so lahko znaki, alarm pa se nam mora sprožiti, če tako razpoloženje ali pa te spremembe vztrajajo dalj časa, kar naenkrat pa jim gre na bolje. To namreč ni nujno znak, da so se stvari izboljšale, to je pravzaprav lahko znak tudi tega, da so se stvari še bolj poslabšale, da je oseba od razmišljanja o samomoru naredila korak naprej in ima idejo, kje, kdaj in kako bi poskusila narediti samomor. Nenadno izboljšanje nas ne sme zavesti. Dobro je, če smo pozorni na ta vidik. Ko to opazimo, pristopimo do take osebe in se z njo pogovorimo.

Začnemo lahko že s tem, da povemo, kaj smo opazili v zadnjem obdobju, povemo, da nas skrbi zanjo, preverimo, kako je kaj, kako se počuti, kaj se dogaja z njo in potem spodbujamo pogovor. Če je le mogoče, je dobro, da oseba čim več govori. Na ta način nam pomaga razumeti svoj položaj, ker se vsak od nas lahko znajde v stiski, nihče ni imun na to. Četudi imamo izkušnjo take stiske, ni nujno, da je (bilo) enako, kot doživlja ta oseba. Zato je pomembno, da svojo izkušnjo malo odrinemo in res poskusimo razumeti osebo in njeno stisko z njenega vidika. Potem čim prej poskusimo dobiti informacijo, ali razmišlja o samomoru in tu smo lahko v bistvu zelo konkretni, zelo neposredni, bolj kot to, katere besede uporabimo − torej lahko uporabimo tudi besedo samomor. Najpomembneje je, da smo pri tem čim bolj iskreni.

S tem pogovorom ni namen reševati težave. Če je stiska tako huda, da oseba razmišlja o samomoru, najverjetneje z enim pogovorom ne bomo mogli rešiti teh težav, lahko pa damo občutek, da oseba ni sama, lahko se vsaj za trenutek malo razbremeni in zato spodbujamo, da čim več govori, hkrati pa krepimo zaupni odnos. Ko dobimo informacijo, ali razmišlja o samomoru, je dobro pridobiti tudi informacije, kako pogoste so te misli in ali ima že razdelan načrt. Misli so veliko pogostejše, kar pomeni, da lahko oseba tudi enkrat bežno pomisli na samomor, pa zaradi tega ne bo imela povečanega tveganja, morda nikoli več ne bo pomislila na samomor, medtem ko posamezniki, ki pogosto razmišljajo o tem in so že dodelali načrt, pri njih je položaj precej resen. Kaj zdaj? Nihče od nas ne more ostati sam s to informacijo.

Tudi zato, da lahko zagotovimo ustrezno podporo, hkrati pa tudi poskrbimo zase, tudi za nas je to lahko izjemno težek pogovor, tako da je dobro, da potem razmišljamo, kam pa zdaj, na katere vire se obrniti. Če je recimo življenje neposredno ogroženo, se lahko obrnemo na nujno medicinsko pomoč, sicer pa so na voljo tudi telefonski klici za klic v stiski, lahko se obrnemo tudi na osebnega zdravnika, na centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov, oziroma odraslih, odvisno, s kom se pogovarjamo. Obstajajo tudi spletne strani, kjer lahko dobimo več informacij o virih, o načinih pomoči.

Kaj pa, če gre to za nas? Če smo mi v stiski in nimamo takega socialnega omrežja?
Moram poudariti, da ni nujno linearna pot, misli se lahko stopnjujejo, ampak se lahko na neki točki tudi prekinejo, oseba te misli lahko čisto opusti, čez čas pa ponovno začne razmišljati, želja po smrti se mogoče spet okrepi, se pravi, gre za zelo nihajoč proces, ki se lahko na vsaki točki prekine. Če oseba razmišlja o samomoru, vsekakor pomeni večje tveganje za samo dejanje, ampak ne pomeni pa, da bo vsaka oseba, ki razmišlja o samomoru, tudi nameravala narediti samomor, oziroma umrla zaradi samomora, to je res treba poudariti. Ampak kaj pa lahko vsak od nas naredi? Obrne se na iste vire pomoči, ki sva jih ravnokar omenila, poskrbi za svoje duševno zdravje, kolikor je pač v tistem trenutku sposoben, poskrbi za telesno zdravje, najde tisto aktivnost, pri kateri se dobro počuti, pri kateri lahko razširi svojo socialno mrežo, torej ne samo, da se dobro počuti, ampak tudi da najde podobno misleče ljudi.

Če pa so res take misli, ki trajajo dalj časa, se pravi, če je stiska že precej poglobljena, pa je res dobro, da čim prej poišče tudi strokovno pomoč. Včasih smo obremenjeni s to stigmo ali pa s strahom, kaj bodo drugi rekli, če (po)iščemo pomoč, če smo v stiski. Res je pomembno, da da ukrepamo tako, kot recimo če bi si zlomili nogo. Takrat vemo, kakšni so postopki, gremo do zdravnika, reševanje se takoj posreduje in enako je tukaj, če obstaja notranja bolečina, bolečina v duši, potem je treba ukrepati enako, iti do zdravnika, do strokovne podpore, to ni znak šibkosti. Meni se zdi ravno nasprotno, da pri sebi prepoznamo, da je nekaj narobe in zberemo to moč, da poiščemo podporo, to terja izjemno veliko notranje moči in je to treba prepoznati.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govor še o naslednjih temah:
− statistični predmeti na študiju;
− o osebnih željah;
− katere psihološke teme jo še zanimajo;
− vpliv pandemije;
− kako naj mediji (ne) poročajo o samomoru;
− zakaj je delež samomorov občutno višji v moški populaciji;
− branje knjig;
− njena največja želja;
− #PohvalaNaDan