Sistemi vrednot (kaj je prav in kaj ne) se namreč lahko precej razlikujejo že znotraj ene hiše, kaj šele države ali planeta.

Poleg tega marsikdo zamenjuje pravljice in basni. Že v zbirki zgoraj omenjenih bratov najdemo oboje in še marsikaj drugega. Basni so bile v osnovi narejene za poučevanje, pravljice pa za zabavo. Basni si razlagamo vsi bolj ali manj enako, isto pravljico pa bo celo isti človek v različnih obdobjih lahko razumel povsem drugače. Če v basnih izvemo, kakšen je svet, se pravljice bolj ukvarjajo s tem, kakšen naj bi bil. Ampak petletnik ima o tem povsem drugačne ideje kot najstnik.

Pravljice je treba vzeti resno

Naj vpletemo še zaskrbljenost, da bi s kakšno pravljico otroku povzročili travme? Vsakdo pač ne prenese enako dobro podatka, da starši zapustijo otroke ali jih celo poskušajo zastrupiti, da nekdo drugemu dobro delo poplača z nožem v hrbet ali da se lahko iz ljubega miru prikažejo zmaji. Če niti ne omenjamo avtoritet (na primer kraljev), ki gladko požrejo svojo besedo.

Zato velja pravljice vzeti resno. So orodje, ki ga je mogoče uporabljati ali zlorabljati. Ne pozabimo, da je nacistični režim prav z Grimmovimi pravljicami otrokom vcepljal sistem vrednot, ki ga slovita brata sicer nista zagovarjala, a ga je s primerno interpretacijo vedno mogoče izluščiti. Upodabljanje Sneguljčice (lica rdeča kot kri, lasje črni kot oglje) kot arijske lepotice je bila le ena manjših podrobnosti, ki so se pojavile kot umetniška samovolja, vladajoči sistem pa jih je z veseljem sprejel in po svoje izkoristil.

Pravljice moramo torej otroku predstaviti z vnaprej jasnimi cilji. Če nam gre le za ljubkovanje pred spanjem (kar je čudovito), izberimo kaj umirjenega s srečnim koncem. Ko bomo vajo večkrat ponovili, bomo ugotovili, ali otroku ustreza več akcije, humorja, napetosti. Ko bomo začutili, kaj mu najbolj ustreza, se lahko začnemo podrobneje ukvarjati s sporočili. Vendar počasi, saj vsako znanje, tudi takšno iz pravljic, potrebuje čas, da se 'usede'.

Sporočila najboljših pravljic so večplastna

Seveda so sporočila najboljših pravljic večplastna, kar je dodaten izziv, a od nas (če branja pravljic ne prepustimo drugim) je odvisno, ali bomo Pepelko predstavili kot žrtev, ki je imela srečo, marljivo delavko, ki je bila nagrajena za vztrajnost, ali uporno najstnico, ki si je upala uiti iz zapora ob kuhinjskem kaminu.

Čustva, ne le razum

S pravljicami razvijamo empatijo in čustveno inteligenco. Vse več raziskav potrjuje, da je čustvena inteligenca pridobljena (seveda se vsak rodi z nekoliko drugačnimi zametki) in da na uspeh v življenju vpliva bolj od inteligenčnega kvocienta. Zelo pomemben del pravljic zavzemajo odnosi med različnimi liki. Ker so se otroci tako dobro sposobni vživeti vanje, se mimogrede naučijo številnih družabnih veščin, ki še nimajo prostora v šolskih učnih načrtih. Pa bi ga morale imeti.

V pravljicah izvemo, da se včasih na koncu iznajdljivemu lenuhu bolj smeji kot pridnemu delavcu. Da uspeh le redko dosežemo sami (pomislite na številne pravljične pomočnike, od volka v Zlati ptici, lovca v Rdeči kapici, vile v Pepelki do seveda Obutega mačka). Ko smo že pri mačku, Perrault se v tej pravljici sicer odkrito posmehuje znanemu reku, da obleka naredi človeka, a na koncu ugotovimo, da je v tem reku veliko resnice. Danes, ko dajemo podobi še toliko večjo težo kot vsebini, verjetno celo še bolj. Precej pravljic iz zanimivih posameznikov celo sestavi zmagovalno ekipo, preden lahko glavni junak doseže cilj (običajno gre za poroko ali bogastvo ali oboje). Takšno formulo so uspešno prekopirali z ekipami superjunakov v filmskih uspešnicah, kjer zaradi občudovanja posebnih učinkov vse prepogosto spregledamo, da je bil končni uspeh ekipe odvisen od sodelovanja in dopolnjevanja, ne pa zato, ker je nekdo hitreje letel ali videl skozi zid.

Vztrajnost in potrpežljivost

Morda bi veljalo takšne pravljice večkrat predstaviti tudi sodobnim politikom. Pravljice tudi učijo vztrajnosti in potrpežljivosti. V svetu, kjer bi radi vse dobili s preprostim potegom s kartico ali aktivacijo aplikacije, je gotovo še prostor za pravljico, kjer mora nekdo shoditi sedem parov železnih čevljev ali splesti sedem srajc iz kopriv. Več bodo imele poslušalcev, manj bo frustriranih odraslih, ki bi radi cilje dosegali, še preden si jih sploh predstavljajo.

V pravljicah izvemo, da je do cilja pogosto treba premagati različne ovire in nevarne nasprotnike. Da nam bo pri tem včasih spodletelo, vendar moramo ohraniti voljo in poskusiti spet. To velja tako za težave v šoli, zdravstvene zaplete kot neposrečene osebne odnose. Vztrajnost v pravljicah praviloma prinaša nagrado.

Celo vztrajanje pri napačnih odločitvah lahko prinese kaj dobrega. Pomislimo, recimo, na Zlato ptico, v kateri glavni junak nenehno ignorira priporočila in opozorila volka (ali lisice, odvisno od različice), a se na koncu vseeno izvleče v srečen konec. Če bi recimo otroku rekli, da je pametno poslušati nekoga z več izkušnjami (volk oziroma lisica v tej pravljici jih očitno ima), bi si to povsem drugače zapomnil kot ob poslušanju pravljice, pri kateri že kar sam začne vpiti princu, naj vendar posluša svojega pravljičnega pomočnika.

Še nečesa pomembnega nas pravljice učijo – da smo različni. Nima le volk drugačnih želja od Rdeče kapice, drugačne želje imata tudi revna kmeta v čilski ali romunski pravljici. S preprostim listanjem po zbirkah pravljic z različnih koncev sveta morda naredimo več za razvoj svojih otrok kot s potovanjem v oddaljene kraje, pa še čakanju na letališčih se izognemo. Če smo sposobni razumeti, kako nekdo drug razmišlja, bomo močno zmanjšali verjetnost, da bi se z njim morali stepsti.

Dobre pravljice niso bile nikoli namenjene le otrokom

Za konec pa prevečkrat spregledan vidik pravljic. Ne vplivajo le na otroke. Starši v pravljicah izvemo, da pogosto od svojih otrok preveč pričakujemo (kar spomnimo se mlinarja v Špicparkeljcu, čigar hči naj bi iz slame pletla zlato), smo lahko nanje ljubosumni (kot na primer mačeha v Sneguljčici ali brat v Ali Babi), morda jih celo bridko razočaramo (odsotni očetje v Pepelki, Sneguljčici in Gosji pastirici so le trije izmed stotin primerov). Vendar nič od tega ne pomeni konca sveta. Tako otroci kot odrasli se razvijamo. Sicer ne vedno na bolje, a vsaka kriza pomeni priložnost za napredek. Bodimo torej optimisti. Skupaj z otroki redno prebirajmo pravljice.

Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti. Viri:

https://pravljice.wordpress.com/2024/02/27/poklic-mlinar/
https://vintagefairytalepics.blogspot.com/2024/05/snow-white-illustrations.html
https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2024/09/04/fifty-childrens-and-household-tales/
https://pravljice.org/