Njegovo glasno "komentiranje" (se pravi jezno preklinjanje) ni prav nič zmanjšalo števila mojih napak, prej obratno. Ob opravljenem izpitu niti nisem bil toliko vesel večje svobode pri lastnem premikanju na daljše razdalje kot pa tega, da je bilo vsega konec. In ko je bilo vsega konec, sem neprijetno izkušnjo spravil v škatlico in jo zakopal globoko v podzavest.

Na površje zavesti je priplavala zaradi športa otrok.

Moj drugošolec trenira karate, kjer se počuti dobro in sproščeno. V užitek ga je opazovati, ko doma ponavlja osvojene poteze pri heian shodan, heian nidan in drugih začetniških katah. Dober je občutek, ko ugotoviš, da trenerji poleg tehnik učijo tudi spoštovanje − do sodnikov, trenerjev, sotekmovalcev in samega karateja (kar se odraža tudi s pravočasnimi prihodi na treninge in pospravljanjem opreme).

Na poti do telovadnice greva mimo nogometnega igrišča, kjer trenirajo fantje, ki so starejši kakšno leto ali dve. Ne morem vam opisati njegove osuplosti, ko v bobniče ujame trenerjeve besede: "Pa piz* ti materna, a to je zate podaja?!" Kak trenutek pozneje sledi enako glasen vzklik in mahanje z rokami: "Kaj je narobe s tabo, ali ne vidiš, kje stoji?!" Tem besedam sledi precej sorodnih variacij uvodnega vzklika ...

Ob vsakem sprehodu si postaviva isto vprašanje − zakaj?!

Ta zapis niti slučajno ni demonizacija nogometa ali poveličevanje karateja. Vzorec mojega opazovanja je premajhen, pomembno ni niti ime športne panoge: nogomet, košarka, odbojka, atletika, badminton, šah ... Precej pomembnejši so otroci. In pomemben je sistem.

Ker mi ta razlika ni dala miru, sem povprašal še nekaj staršev malih otrok, ki se udejstvujejo v različnih panogah. Zgodbe so bile zelo različne, prav vsi razmisleki pa me pripeljejo do ključnega vprašanja − zakaj se otrok sploh ukvarja s športom.

Velika večina šport opusti do konca osnovne (ali najpozneje srednje) šole. Za večino to vendarle ni pot preživetja, to ni služba, ampak predvsem preživljanje prostega časa, kjer je pomembno zdravje, krepijo pa se tudi socialne vezi.

Na drugi strani tega odnosa pa je to služba za marsikaterega trenerja, ki se ukvarja z malimi otroki. Število njihovih varovancev in športni uspehi nemalokrat vplivajo na njihovo službo in s tem eksistencialno usodo. Vsaj tako si tolmačim njihovo (občasno) jezo in izbruhe, ob katerih imam občutek, da na nitki visi usoda finala Lige prvakov ...

Seveda razumem, da morajo trenerji predati osnovne tehnike in taktična znanja, ki so pomembni pri športnem udejstvovanju. Golo brcanje po žogi brez nekega načrta ni ravno smiselno. Vsaj v okviru organizirane dejavnosti.

Če se vrnem na začetek, vozniškega izpita se nisem lotil zaradi želje po vrhunskosti (npr. v tekmovalnem avtomobilizmu), ampak praktičnosti in osvajanju znanja, potrebnega v vsakdanjem življenju. Šport mladih razumem v sorodnem duhu. Usvajanje znanja, skupno druženje in tkanje socialnih veščin. Seveda, vrhunski šport ne more obstajati brez vrhunskih posameznikov in v takem procesu se razvija velika večina posameznikov, o katerih pišem prav na tem portalu, vi pa te zapise berete. Prav je torej, da organiziran sistem obstaja.

In če zagovorniki obstoječega sistema poudarjajo pomen teh izjemnih posameznikov (in zraven štejejo zmage, medalje in rekorde), lahko obrnemo zorni kot in se vprašamo, koliko potencialno izjemnih posameznikov pa smo v tem procesu izgubili, ker je bilo okolje že prezgodaj preveč napeto, stresno in usmerjeno predvsem v izid? Ko morajo (celo) 6- in 7-letniki loviti izide, da zadovoljijo apetite in cilje trenerjev, da njihov klub lahko (finančno) deluje in preživi. Potem se ne smemo čuditi, da je marsikateri otrok pri 13, 14 letih preprosto naveličan od tega pritiska neprestanega lovljenja izida in uspeha. Kot da ne bi bil podobnim pritiskom izpostavljen že pri pouku in lovu na čim boljše ocene.

Sam sem bolj zagovornik sistema, da se otroci najprej naučijo osnovnega znanja in tehnike, da je v ospredju beseda igra v vsej svoji žlahtnosti, šele pozneje v razvoju pa se bolj poudari tekmovalni vidik.