Veliko mladostnikov se ob šolanju ukvarja tudi s športom, a le za peščico bo šport tudi v odraslem življenju predstavljal tako službo kot vsakdanji kruh.

Pred dnevi je ekipa ameriškega nogometa v srednji šoli Aledo v Teksasu premagala vrstnike iz šole Western Hills z 91:0. Tekma bi šla povsem v pozabo, če ne bi eden izmed staršev igralca iz poražene ekipe trenerja zmagovalne ekipe pisno obtožil nasilja nad vrstniki. Ker je šlo za uradno pritožbo, je prišlo celo do uradne preiskave.

"To je bil slab položaj. Nič nisem mogel storiti. Če bi igrali s polno močjo, bi lahko brez težav dosegli tudi 150 točk. Že ob koncu prve četrtine sem zamenjal vse svoje najboljše igralce, na koncu smo igrali s tretjo postavo," je tekmo opisal trener Aleda Tim Buchanan.

Razlika v kakovosti je bila nesporna. Aledo je v svoji ligi pravi dominator, dobil je vseh sedem tekem v sezoni, v povprečju pa je dosegel po 70 točk. Kaj bi trener zmagovalne ekipe sploh lahko še storil? "Vsi fantje v ekipi trenirajo trdo, po šest, sedem ur na teden. Fantom, ki le redko dobijo priložnost za igro, preprosto nisem mogel prepovedati doseči zadetka. Morda bo to edini njihov zadetek na srednji šoli. Trdo garajo, zakaj bi jim odvzel to možnost?" se je branil Buchanan.

V nastalem položaju sta bili obe ekipi žrtvi. Nihče ne uživa, ko pretepa nemočno ekipo na drugi strani (*). Bi bili nogometaši Bayerna ali Barcelone navdušeni, če bi premagali s 35:0, denimo, Prepolje (zadnjeuvrščeno ekipo v 2. članski ligi MNZ Maribor)? Visok poraz gotovo ne vpliva blagodejno na poraženo stran. Tekme s preveliko razliko v kakovosti preprosto niso koristne za nikogar, sploh pa v mlajših konkurencah.

V nekaterih srednješolskih ligah ameriškega nogometa poznajo t. i. "pravilo usmiljenja", ki pravi, da se tekma konča, ko ena izmed ekip povede z dovolj visoko prednostjo (od 30 do 50 točk). Podobno pravilo poznajo tudi v nekaterih drugih športih. Spet v drugih športih se trenerji skušajo čim dlje izogniti štetju. Prva leta ukvarjanja s športom naj bi bila prvenstveno namenjena spoznavanja s športom in osvajanju tehnike.

Na Norveškem živi približno štiri milijone ljudi, država se ponaša z odličnimi športniki, ki blestijo tako na snegu, v atletiki in ekipnih športih. Norveška je prežeta s t. i. športno kulturo, številni mladi se tako ukvarjajo z različnimi športi, ki v otroštvu ne prinašajo tekmovalnega pritiska, ampak pomenijo način življenja. Zdravega življenja. Običajno šele v srednji šoli pride čas za resno specializacijo, kjer v ospredje pride tudi imperativ uspeha, ki izloči potencialne prihodnje vrhunske športnike.

Prepričan sem, da bi moral šport mladih pomeniti predvsem obliko igre in ne tekmovanja. Šolski sistem je že tako ali tako preveč tekmovalno naravnan.

* - Eden najbolj znanih primerov "izživljanja nad nasprotnikom" je star skoraj 100 let. Univerza Georgia Tech je oktobra 1916 igrala tekmo ameriškega nogometa proti Cumberlandu. Univerzi sta se nekaj dni prej pomerili že v bejzbolu, Cumberland je zmagal kar z 22:0, pri zmagi pa naj bi si pomagal tudi s profesionalci. To je tako ujezilo trenerja ekipe ameriškega nogometa Johna Heismana (po njem se danes imenuje nagrada za najboljšega igralca v univerzitetni ligi), da je naročil svojim varovancem, da se znesejo nad tekmeci. Končni izid je bil neverjetnih 222:0.