Podkast Digitrajno izobraževanje: Ali mi bo uspelo v šoli?

Kako mladi doživljajo uspeh in neuspeh v šolskem okolju, kako to vpliva na razredno klimo v njihovem socialnem in čustvenem učenju ter odnose med vrstniki, ki sooblikujejo razredno dinamiko tako v fizičnem kot tudi v digitalnem okolju? Kakšen vpliv ima umetna inteligenca, ki lahko za učence predstavlja tako vir podpore kot tudi dejavnik tveganja za njihovo blaginjo in počutje? O tem so v podkastu Digitrajno izobraževanje govorili Katja Košir s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, kjer poučuje psihologijo, psiholog Patrik Senica (NIJZ) in Eva Pečnik, študentka psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Podkast je vodil Rok Gumzej, strokovni sodelavec centra Logout.

So današnji mladi res bolj anksiozni kot njihovi vrstniki v preteklosti?

Patrik Senica je mnenja, da so danes mladi res bolj podvrženi doživljanju anksioznosti oziroma tesnobe. Takšne rezultate nakazujejo znanstvene raziskave, pri katerih so v porastu tudi druge duševne težave, kot so depresija, samomorilnost in motnje hranjenja, zato na NIJZ-ju opažajo, da se duševno zdravje mladih slabša (do takšnih ugotovitev so prišli predvsem v programu To sem jaz, ki je spletna svetovalnica za mladostnike). Kaj je vzrok? Senica meni, da gotovo spremenjeni način življenja: "Hiter ritem življenja, ki mu niso podvrženi samo mladostniki, in predvsem različne druge spremembe od vstopa medmrežja v naše življenje, porast uporabe socialnih omrežij, zahteve in pričakovanja družbe, pa konec koncev tudi staršev. Vse to so lahko dejavniki, ki vplivajo na poslabšanje duševnega zdravja mladih." Vse večji so tudi pritiski glede učnega uspeha in uspešnosti v šoli, pri čemer Katja Košir opozarja, da v ožjem smislu pogosto prevlada zaznava, da si uspešen, če imaš dobre ocene. "A to je nevarno poenostavljanje tega, kaj pravzaprav pomeni biti uspešen. V širšem smislu namreč pomeni biti uspešen tudi to, da zmoreš shajati z neuspehi. Da se zmoreš pobrati, kadar ti ne gre, da ozavestiš lastno perspektivo in razumeš perspektivo nekoga drugega. Tudi, da znaš reševati konflikte, shajati z različnimi mnenji, prepričanji, skratka cela paleta izidov, ki še zdaleč niso samo številčna vrednost," razloži Katja Košir. V nadaljevanju še pove, da če je vrednost mladih odvisna le od tega, kakšne ocene imajo, bo mnogo večja verjetnost, da razvijejo zelo nevarne motivacijske vzorce. To so obrambni mehanizmi, na primer, da je šola brezzvezna in nima smisla, ali pa iščejo drugačne načine potrjevanja in zapadejo v nefunkcionalne oblike perfekcionizma, kjer se poskušajo izogniti temu, da ja ne bi kje naredili kakšne napake, ker je to dokaz lastne nevrednosti.

Študentka Eva Pečnik je k tej temi dodala predvsem stališče, da je uspeh precej individualno določen. "Če se obrnem nase, sem morala veliko narediti, da sem lahko prišla na študij, tako da ocene so bile pomembne. Za nekoga je uspeh, da samo naredi predmet ali razred, za nekoga drugega, da ima odlične ocene, spet za nekoga, da je samo naredil določen napredek. Kar se tiče same tehnologije, pa bi rekla, da je prišlo s pojavom vplivnežev do velikega primerjanja, in se mi zdi, da je družba danes usmerjena v to, da si vreden samo, če imaš določen uspeh, če dobivaš dosežke. To je težko izvzeti iz konteksta, ker so mladi pri vplivnežih vsak dan priča primerjavam."

Vpliv odraslih pri ohranjanju zdrave samopodobe mladih

Ravno zaradi velikega vdora tehnologije in družabnih omrežij v življenju mladostnikov je Patrik Senica poudaril vlogo staršev, ki pa po drugi strani lahko delujejo tudi v napačno smer. Nekateri izjemno veliko pričakujejo od otroka, same odlične ocene, pri čemer gre torej za neposredni vpliv staršev na mladostnika, kar mu predstavlja dodaten stres, sploh, če se že sam primerja s svojimi vrstniki. "Treba bi bilo usmeriti pozornost na to, da se lahko vse popravi, da ni konec sveta. Starši so najbližje okolje otroka, ki vpliva nanj najbolj neposredno," je še dodal. Kar se tiče samega vzdušja v razredu, pa je Katja Košir poudarila, da lahko učitelj oziroma kateri koli drug strokovni delavec naredi zelo veliko, saj ima vzpostavljen odnosni kapital z učenci. "Če učenci ne bodo čutili, da nam je pristno mar in da se res lahko na nas obračajo, da ne bomo zlorabili njihovega zaupanja, potem je vse precej Sizifovo delo," razloži Košir. To je izrednega pomena zato, ker učitelji gradijo razredno vzdušje (klimo) s tem, da vidijo in slišijo vsakega otroka v razredu in da prepoznajo razlike. To ne pomeni, da ne smejo pohvaliti nekoga, ki je bil dober na tekmovanju, ampak je pomembno, da otrok v razredu ne dobi sporočila, da učitelj primerja druge samo s tistimi, ki so uspešni. "Učenci morajo imeti občutek, da smo opazili njihov trud, napredek in da lahko najdejo pot do učiteljevega srca. Razred je izjemno raznolik kontekst in gradi vključujočo klimo, učence je treba učiti, kako shajati z raznolikostjo, kaj naredim, ko sem na nekoga jezen, ko mu zavidam. Ta vidik čustvenega opismenjevanja je nekaj, kar je ključno," je še dodala.

Iz digitalnega sveta morebitno nasilje in komunikacija preideta v realen svet

Izrednega pomena je dobro počutje v razredu, saj se lahko zgodi tudi to, da mladi preko socialnih omrežij ali nasploh s pomočjo interneta izražajo konflikte, ki lahko prerastejo v fizično medvrstniško nasilje. "Učitelji in ostali pedagoški delavci vidimo le majhen delček tega, kaj otroci vse so in kaj med seboj počnejo, in starejši kot so, bolj so prisotni v spletnih okoljih, bolj je njihova komunikacija tam, vse to pa se prenaša v odnose v razredu," razloži Katja Košir. Poudarila je še, da je ravno zaradi tega bistveno, da se v živo gradijo odnosi, ki vzpostavijo kanale, kjer imajo mladi občutek, da učiteljem lahko zaupajo, in to je stvar, ki je postopna, ker mladi najprej testirajo, ne bodo zaupali kar tako, ker rečemo, lahko zaupate. Če pa se zaupanje vzpostavi, se lahko preprečijo kakšne hude eskalacije, ki se dogajajo v spletnem okolju. Patrik Senica je tukaj dodal še, da je učiteljeva naloga vsekakor zgled učencem, in to na podlagi vedenja in na neformalni ravni kot celota, ne samo skozi besede. Eva Pečnik pa je na temo digitalne komunikacije izrazila same pohvale in hvaležnost in povedala, da sama do zdaj ni imela negativnih izkušenj.

Dejstvo je, da v današnjem času veliko mladih potrebuje psihološko podporo, veliko stvari se jim dogaja, psihološka pomoč pa po uradni poti ni vedno dostopna, čakalne dobe so dolge, zasebna psihoterapija je draga in zato je bolj enostavno dobiti hitro rešitev takoj na spletu, na primer na ChatGPT ali na drugih orodjih umetne inteligence. "Pri takšnih platformah se pozabi, da bi mladi potrebovali tudi konfrontacijo in postavitev zrcala pred seboj, v smislu, mogoče pa ti tega ne delaš najboljše," razloži Patrik Senica.

Umetna inteligenca v šoli je težava, ker je mladi ne znajo ustrezno problematizirati

Katja Košir je razložila, da je v šolskem okolju umetna inteligenca spremenila zelo veliko stvari. "Če učenci domačo ali seminarsko nalogo naredijo s ChatGPT-jem in učiteljica tega ne opazi in ne problematizira, kakšno sporočilo je to o odraslih? Potem odrasli nimajo pojma! Šola mora ohranjati funkcijo okolja, ki učence nežno sili iz cone udobja, ne pa k uporabi ChatGPT-ja. ChatGPT je lahko krasno orodje za nekoga, ki določeno znanje že ima, za nekoga, ki se še uči, ki veščin znanja in kritičnosti še nima, pa je lahko zelo nevaren. Pomembno je preprečevati bližnjice, torej uporabljati orodja umetne inteligence kot bližnjico za stvari, ki bi jih mladi morali sami prehoditi, hkrati pa jih učiti smiselne rabe. Zelo lahko olajša marsikaj, ampak tako kot se učimo uporabe drugi stvari, vožnje avtomobila, tako se je treba učiti tudi uporabe orodij umetne inteligence. Mladi morajo sami določene poti prehoditi, se naučiti in tudi ne povzemati mnenja, ki ga je dal samo npr. ChatGPT."

Kot študentka je Eva Pečnik tukaj dodala, da zdaj mladi vsekakor uporabljajo umetno inteligenco, kar je iz vidika iskanja določenih virov, ko iščejo na primer razne raziskave, zelo uporabno: "A kot rečeno, potrebna je kritičnost, prav pa pride tudi pri določenih povzemanjih." Dodala je še, da kljub vsemu, je nujno potrebno, da sami predelajo določeno snov, ne pa da jo dobijo kar na pladnju, kar je pri umetni inteligenci praksa. Katja Košir se je z Evo v tej izjavi zelo strinjala in priznala, da kot profesorica velikokrat prebira izdelke, ki so dobesedno prazni: "To so izdelki, kjer jaz ne slišim glasu študenta, so brez duše, in jaz mislim, da bi se morali z njimi pogovarjati, kako umetno inteligenco uporabiti na način, da ti pomaga najti in bolj artikulirati tvoj lasten glas, ker je za to lahko krasno orodje." Patrik Senica je podal še zanimivo primerjavo s kalkulatorjem, ki je tudi pripomoček, ki smo ga spoznali v šoli, pa smo kljub temu morali znati sami računati, vsaj osnove. Kot se spominja, so takrat učitelji govorili: "Ne moreš uporabljati za vsako stvar kalkulatorja. Ja, zdaj pa imamo res dejansko vsi kalkulator vedno pri sebi, ampak, a nas je poneumil ta kalkulator? Verjetno nas ni. Zato zdaj, ko imamo umetno inteligenco, je treba to orodje znati uporabljati in ga problematizirati, narediti primerjavo." Eva je tukaj še dodala zelo kritično opazko; in sicer, da je že prišlo do primera, da je nekdo pri seminarski nalogi uporabil ChatGPT in dobil višjo oceno kot nekdo, ki jo je naredil sam. Sama tukaj opozarja na sporočilo, ki ga takšno ravnanje daje drugim študentom.

Neuspeh ni konec sveta, na napakah se učimo

Ob koncu podkasta so udeleženci govorili o spopadanju s takšnimi in drugačnimi neuspehi, ki so tudi del življenja odraslih, otrok in mladih. Patrik Senica o njih razmišlja: "Z njimi dobimo malo bolj trdo kožo, včasih se lahko zelo lepo rešijo, se mogoče ustavimo, zadihamo, premislimo, koliko je to težavno zame." Katja Košir pa še doda, da starši velikokrat kakšen neuspeh otroka dojemajo kot svoj lasten neuspeh: "Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Pomembno je, da si kdaj tudi dovolimo opaziti, da se kje nismo dobro odzvali, in za to prevzamemo odgovornost." Eva Pečnik pa je zaključila, da uspeh ni samo številka, ki jo dobiš na koncu testa ali šolskega leta, in da se ji zdi pomembno, da prepoznamo pri učencih tudi njihova močna področja: "Ta šolski sistem ne leži vsem, in starši bi morali znati prepoznavati močna področja svojih otrok in jih tja usmerjati. Če nekomu ne gre matematika, mu pa gre na primer glasba, ga s tem potolažiti, glej, to je tvoje področje. Tudi učitelji v osnovnih šolah bi na to morali biti bolj pozorni."