Dobrih deset le je že minilo, kar je mali prikupni medvedek z modrim plaščkom in velikim rdečim klobukom prispel naravnost iz Peruja na londonsko železniško postajo Paddington ter po številnih zabavnih prigodah očaral tako britansko družinico, ki ga je posvojila, kakor tudi široko filmsko občinstvo. Pretanjen britanski humor, s katerim je neštete napete knjižne dogodivščine medvedka Paddingtona začinil že njegov avtor pisatelj Michael Bond, je režiser Paul King nato zelo uspešno prenesel tudi v enako simpatično filmsko nadaljevanje iz leta 2017, te dni pa je na spored naših kinematografov prišel še tretji del – Medvedek Paddington v džungli.
Kakor pove že naslov, se sladkosnedi medo, ki se v Veliki Britaniji kot prava mala popikona lahko pohvali celo s svojo poštno znamko in obiskom pri nekdanji kraljici, v tokratni pustolovščini poda na dolgo pot v svojo domovino, malo da bi se spomnil svoje preteklosti in toliko bolj, da bi našel svojo drago teto Lucy, ki je nenadoma izginila iz doma za ostarele medvede. Kakor v prejšnjih dveh filmskih adaptacijah, se Paddingtonu tudi sredi neprehodne džungle pripetijo vse mogoče in nemogoče nadloge, po robu se mu postavljajo prevaranti, ob strani pa mu trdno stoji družina …, a nekaj poglavitnega filmu vendarle manjka. Pristni britanski humor. Zdi se, da je rahlo spremenjena ustvarjalna ekipa z režiserjem Dougalom Wilsonom, za katerega je Medvedek Paddington v džungli celovečerni prvenec, preveč stavila na glasen situacijski humor in pretirano karikiranje, pri tem pa kar nekoliko pozabila, da je medvedek Paddington kot lik najbolj prepričljiv prav zaradi svoje izjemne vljudnosti in mirnosti, ki ga krasita v prvih dveh filmih. Tudi zlobnež, ki ga tokrat igra Antonio Banderas, je vse preveč intenziven in skoraj histerično neodločen, zares odlična in edina tudi ravno prav samoironična pa je Olivia Colman kot mati prednica. Škoda le, da njene pevske in interpretacijske sposobnosti zaradi podpovprečne sinhronizacije v slovenščino izgubijo kar precej britanskega šarma.
Če film Medvedek Paddington v džungli ne bi imel dveh zares posrečenih predhodnikov, v katerih so ustvarjalci s širšim družbenim kontekstom znali in zmogli preseči detektivsko vsebino medvedkovih dogodivščin, bi verjetno obveljal za čisto soliden družinski film, a tokratna letvica je bila očitno postavljena nekoliko previsoko. Sodeč po precej zdolgočasenih vzdihih mlajših gledalcev na sinočnji premieri v kranjskem kinematografu MojKino, razvlečeno bezljanje po džungli, preočitno namignjeni zapleti in samo srednje duhoviti gagi namreč niso navdušili niti ciljnega občinstva.

Piše: Gaja Pöschl
Bere: Ajda Sokler