Filmske upodobitve planinskih zgodb Josipa Vandota so nam ponudile kar tri podobe Kekca.

Skoraj 100 let po zadnji knjigi (tretja, Kekec nad samotnim breznom, je izšla leta 1924) lahko zdaj v knjigi Marka Radmiloviča 'Kekec 4' (založba Pivec) spremljamo nove dogodivščine stare druščine: Kekca, Rožleta, Mojco, Pehto, Bedanca in Kosabrina (ne, ne gre za napako, liku je ime Kosabrin namesto Kosobrin). Kekcu družbo dela tudi njegov zvesti Volkec.

Zakaj skočiti v Vandotove čevlje? Marko Radmilovič (pisatelj, radijski sodelavec Prvega in Vala, dokumentarist, Ježkov nagrajenec) si je že pred leti zadal nalogo povedati dve zgodbi, ki sta po njegovem temelj slovenskega etosa: to sta Kekec, ki je zdaj že napisan, že desetletja pa ga zanima usoda in resnična zgodba ansambla bratov Avsenikov, zato se je pred časom lotil njihove zelo literarizirane zgodbe, ki bo, kot pravi, "za vse prave ljubitelje ansambla bratov Avsenik grenko razočaranje, ampak zame je pa bilo povedati zgodbo na nekoliko drugačen način zelo zabavno in pomembno". Upa, da bo luč sveta ugledala v letu 2026.

In zdaj nazaj h Kekcu 4. Marko Radmilovič je bil pred leti povabljen na srečanje, ki ga je organiziral mariborski Arhiv, kjer so našli zahtevo za povrnitev vojne škode, ki jo je takoj po vojni vložila Vandotova hči. Zgodba se nanaša na slovenski javnosti neznano dejstvo, da je Josip Vandot preživel zadnje leto miru oziroma prvo leto vojne v Mariboru pri svoji hčeri …

"V Ljubljani, od koder se je preselil, je kar tolkel revščino oz. njegovo finančno stanje – bil je železničarski upokojenec – ni bilo ravno briljantno in hči mu je na ta način pomagala ob tej upokojitvi. Maribor, ki je pričakal takratne okupatorje, kakor bi se danes temu reklo, z dvignjenimi zastavami, se mu je na neki način zagnusil. In to je tudi opisal v svojem dnevniku. Kmalu oz. kar s prvimi transporti pa so ga potem preselili – kot vse zavedne Slovence v Mariboru – v Srbijo," nadaljuje Marko Radmilovič.

Vabljeni k branju in poslušanju pogovora.

Tako, Vandot je pisal o tem, kako je bil Maribor odvraten, in o tej njegovi zgodbi oz. nekajmesečnemu bivanju v domovini, preden so ga izgnali v Srbijo, si govoril v oddaji Sledi časa (oddajo najdete na koncu pogovora), ki smo jo tudi predvajali na Prvem lani in jo lahko najdete seveda tudi med podkasti Prvega. Kekec je izjemno priljubljen bolj med gledalci filma kot pa samimi bralci. To je moč filmskega platna, da lahko filmsko delo preseže literarno delo, dasi da novo življenje literarnim likom. Tudi ti sprva želel obuditi filmskega Kekca, ne pa literarnega. Že pred 15 leti, če se ne motim, si prijavil Kekca 4 na razpis za razvoj projekta na filmskem skladu, zmanjkala ti je točka? Scenarij za Kekca 4 je torej že obstajal. Ampak gotovo se je razlikoval od tega Kekca, ki ga imamo na voljo zdaj v knjigarnah in knjižnicah, saj – kdor se je že lotil branja ali pa se še bo – bo ugotovil, da bi bil v taki obliki finančno težko izvedljiv. Ali pa bi stroški med produkcijo gotovo naraščali, kot so naraščali predvideni stroški investicije v drugi tir, če se pošalim. S tem, da v filmu sploh ne bi imel tirnic in vlaka.

Od tistega scenarija izpred dveh desetletij ni ostalo veliko, ampak dejstvo pa je, da sta tisti scenarij oz. tudi moje radijsko delo zelo vplivala na to knjižico, ki jo imamo pred seboj. Namreč – od tega so že tri desetletja – ob rojstvu drugega otroka sem s prvorojenko takrat naredil neki izlet, bila je – kot vsa slovenska mladež – navdušena nad Kekcem. In takrat se je – mislim, da na novo – odprla Kekčeva dežela v Kranjski Gori in sva imela tak "tour de Kekec" do konca. Se pravi, najprej v Kekčevo deželo in prek Vršiča spat na Kekčevo domačijo.

Takrat na tisti poti sem se prvič začel spraševati, kaj to Kekec je; kako komunicirata s takrat sodobnimi otroki neka zaprašena, zastarela literatura in seveda tudi film, da se je v bistvu temu liku uspelo zdaj že krepkih sto let ohraniti v slovenski zavesti. Nekaj ugotovitev je bilo takrat – ne bom rekel ključnih, ker se to sliši dramatično – zame seveda zelo povednih. Slovenci Kekca oz. mit o Kekcu poznamo prek filma. Prepričan sem, da ogromno ljudi, ki prisega na Kekca, pozna Kekca in ki bodo tudi vzeli Kekca 4 v roko, prvih treh delov Kekca ni prebralo. Ob vsem spoštovanju, ki ga čutim do Vandota, ki mu tudi posvečam simbolno svoje pisanje, je Kekec kot literarni junak za današnjega bralca recimo temu zaprašeno berljiv. Če se spomnimo začetka tistega Kekca, kjer se s tisto kozo ukvarja in z rogovi, in jezika v knjigi, je vse to zelo arhaično, kar pa ne pomeni, da je na kakršen koli način brez literarne vrednosti. Še več, tudi v svojem pisanju sem poskušal ujeti slog, besedišče, besedni red, ki bi čim bolj ustrezali tistemu času. Tako da ta Kekec 4 je na neki način poklon Vandotu, kot rečeno, od scenarija pa do tega mojega filmskega poskusa pa ni ostalo v tem delu skoraj nič.

Če ostanemo pri slogovni plati pisanja. Kdor te spremlja, predvsem kot novinarja, Zapisi iz močvirja ali pa naše oddaje na Prvem v Dokumentarno-feljtonski redakciji, ve, da je tvoj slog pisanja zelo 'radmilovičevski'. Ampak v tej knjigi si se vseeno priličil Vandotovemu slogu pisanja, ga nekako ponotranjil. Zakaj? Tudi zato, da lažje ‘kupimo’ to zgodbo ali da ostanemo v tistih časih; da si se tudi ti lažje vživel v ta čas? In še dodatno vprašanje: je Kekec 4 nadaljevanje Kekca ali samostojna entiteta?

Če odgovorim najprej na zadnje vprašanje: je samostojna entiteta prav toliko, kolikor je nadaljevanje. Se pravi, na neki način miselno, duhovno, zgodovinsko in z liki čisto konkretno je nadaljevanje. Kekec 4 kot delo – tudi naslov je nekoliko zavajajoč, saj ima dvojni pomen; označuje tokratnega glavnega junaka toliko, kolikor to pomeni nadaljevanje preostalih treh Vandotovih Kekcev – je pa čisto samostojno delo. Glede sloga pa: kolikor poznam mladinsko literaturo, moram reči, da je tam modno, da se z mladino in z otroki komunicira na način sodobnega jezika, velikokrat tudi v slengu, se pravi z izrazjem, ki je njim blizu, za katerega se tudi misli, da je njim primeren. Ta stvar nekako ni zame. Sam sem se odločil ... in trdno verjamem, da si mladina zasluži klasični jezik, branje v čim bolj zborni in čim višji slovenščini, ker nenazadnje s tem, ko jezik poenostavljamo, jim ga približujemo, tega tudi siromašimo. Mislim, da bo mladina nekoč odrasla v naše sodržavljane in bomo zelo, zelo čudno gledali, če se bo raven kulture, tudi jezika, s tem znižala. Zato vztrajam, da pišem v zborni slovenščini. Ne pristajam na nobene kompromise na tem področju, je pa res, da sem se zaradi poklona ali zaradi zgodovinske umestitve tega besedila poigraval z nekaterimi arhaizmi, s slogom pisanja, kot ga uporablja Vandot, čeprav to je daleč od tega, da bi bil enak slog. Navsezadnje je med nama 100 let razvoja jezika, ampak zdi se mi, da so klasični jezik, klasična izobrazba, klasične vrednote tisti, ki nas bodo potegnili iz tega brezna, v katerega vse bolj drvimo.

Torej ti ni bil prevelik izziv skočiti v ta žanr, žanr mladinskega romana? Prav zato, ker je, kot sva dejala, tvoje občinstvo glede na radijsko delo v glavnem odraslo. Zdaj pa imamo knjigo za mladino, čeprav, če sodim po sebi, ker sem prebrala, tudi za odrasle.

Ne, nobena težava. Moje odraščanje je bilo prepolno mladinske literature, noči in dnevov, preživetih ob knjigi. In seveda je v teh letih, v katerih so moji junaki – moji junaki so namreč nekaj let starejši, kar mogoče po letih ni bistvena razlika od Vandotovega Kekca, ki je od osem do deset let, ampak v odraščanju je pa ta štiri, pet let; moji junaki so najstniki – razlika seveda ogromna. In v tem času sem jaz 'goltal' pustolovske, mladinske, fantazijske, kakor koli se že temu reče, romane kot vsi moji prijatelji in kot vsa šolajoča se mladina takrat; navsezadnje od Julesa Verna in Skrivnostnega otoka do Harke, Scottovega Ivanhoeja in vsega tega.

Ta literatura mi je dobesedno pomagala odrasti in pri tem Kekcu nisem potreboval kaj dosti, samo da se spomnim časa svojega odraščanja, in sem bil tam.

Po drugi strani – tega se pa nisem zavedal – in sem šele, ko so moji otroci, predvsem sin, odraščali, je pa fantazijski roman ali fantazijska literatura – no, sem se zavedal, ker poznam Harryja Potterja na nek način – trenutno kot žanr v svetu multimilijardna uspešnica in tudi s tem žanrom na neki način moj Kekec koketira. Tako da ni bila čisto nobena težava kombinacija védenja, kaj danes berejo otroci, s tem, kar sem sam prebiral kot otrok, mladostnik.

Kaj je veličina Vandota? Sam si nekje dejal, da Kekec predstavlja enega od gradnikov slovenstva. Je to to?

Seveda. Vandotu je uspelo v bistvu po mojem mnenju dvoje: na neki način mu je uspelo ustvariti lik, ki je preživel preizkus časa. Nagajiv otroški lik, ki je splošen, ki je tudi globalen na neki način in ki bo večen. Lik iznajdljivega, nekoliko hudomušnega, poštenega, neustrašnega dečka, po drugi strani pa je populariziral to, kar so poskušali številni, ampak njemu je uspelo s to vseslovenskostjo in alpskim prostorom – na neki način bi se temu reklo ‘pokrajinski rasizem’ – utrditi zavest o Sloveniji kot alpocentrični državi.

Ampak po drugi strani mu je pa uspelo, če pogledaš na drugo stran te "rasistične" palice, recimo v panonsko Slovenijo, če greš v Lendavo – kot radijski reporter sem obiskoval Lendavo –, si tam imel na glavni ulici trgovino – mislim, da je bila z otroškimi obuvali ali oblekami –, ki se je imenovala Kekec. Generaliziral je ta alpski prostor in seveda se tudi jaz temu nisem mogel izogniti. In glavni del fabule se dogaja v alpskem prostoru. Kljub temu sem potem zgodbo zapeljal še v druge slovenske pokrajine, po katerih ti liki vandrajo, ker je bil Vandot geografsko zelo omejen na ta ozek alpski prostor oz. celo prostor samo Julijskih Alp. Osebno sem kot mlad človek to širino zelo pogrešal.

Teme oziroma motivi, ki jih pokrivaš v knjigi Kekec 4, so aktualne: prijateljstvo, okolje, varovanje narave, pohlep oz. z moderno besedno zvezo se danes temu reče boj proti kapitalizmu in neoliberalizmu.

Tu sem zelo analiziral Ježkov scenarij prvega Kekca. Moram reči, da mi je bilo v veliko čast, da sem Ježkov nagrajenec, tako da sem se tega lotil z velikim spoštovanjem in veseljem in sem tisto Ježkovo interpretacijo Vandota vzel zelo analitično. Kar je Ježek naredil v tistem scenariju, je to, da je zelo razmejil ta etični kodeks, po katerem se ti otroci ravnajo.

Se pravi, dobro in zlo sta zelo vsaksebi in se na neki način ne dopušča nobenih sivin, nobenih vmesnih podtonov. Nič tega, kar nam je danes tako blizu. In sem se takrat odločil, da bo tudi moj Kekec v bistvu "ideološko" zelo čist. Vzel sem zgodovinsko obdobje, ko neke stare vrednote, se pravi dvajseta leta 19. stoletja, ko stari običaji počasi popuščajo pod to invazijo takratnega kapitalizma, zgodnjega kapitalizma, fužinarstva, prvih industrijskih obratov, prvih železnic. V bistvu je bila takrat situacija na neki način, si mislim, zelo podobna kot danes, ko tudi naša narava, naše skupnosti ječijo pod udarom tega nebrzdanega neoliberalizma.

Omenila sem že, da pripravljaš Nedeljsko reportažo in Sledi časa za naš prvi program. Pa če bi Kekec, Rožle in Mojca živeli danes, kakšno zgodbo, meniš, bi kot radijski reporter dobil iz njihovih ust? Bili bi tudi oni kot Greta Thunberg ali pa bi bili mogoče povprečni najstniki, prilepljeni na zaslone?

Če bi živeli v Avstraliji, bi jim šlo malo bolje, saj se je Avstralija kot prva ne samo zavedela, ampak tudi ukrepala v boju proti temu, za kar sem trdno prepričan, da je kuga današnjega časa – se pravi družbena omrežja, spletna histerija, dezinformacije, propad teh starih, klasičnih vrednot, klasičnih načinov pridobivanja informacij. Pri nas pa se zelo bojim, da je ta odstotek mladine, ki se zaveda svojega časa in svojega prostora, primerno nizek. Se mi zdi, da je bilo v času moje mladosti mladostnikov, najstnikov, ki so bili na neki način, ne bom rekel, kritični do sistema, ker je bilo takrat to precej težko, ampak ki so se zavedali svojega položaja, svojega stanja v družbi, primerno več. Ampak seveda, moj Kekec kot razmišljujoč fant, ki ga je na neki način zaznamovala usoda, bi bil zagotovo na strani tistih, recimo temu progresivnih mladostnikov, ki se v bistvu tudi danes vse bolj zavedajo svoje okolice, ki zavračajo poneumljanje po družbenem spletu. Trdno sem prepričan, da bo zelo v kratkem, pa ne samo z administrativnimi ukrepi, takimi, kot je bil ta avstralski, prišlo do nekega novega ludizma, ki bo v bistvu otroke vrnil na pravo pot.