Tako je svojo izkušnjo s čezmerno uporabo zaslonov opisala ena izmed udeleženk Digitalnega detoksa na Rakitni, prvega državnega programa, ki se ukvarja s problematiko digitalne odvisnosti. Gre za tritedenski program, namenjen mladostnikom, ki čezmerno uporabljajo zaslone, obenem pa v Logoutu – centru, ki se ukvarja s pomočjo ob čezmerni rabi interneta – potekajo tudi delavnice za njihove starše. Kot poudarja psihologinja Nuša Klepec, je eden od kazalnikov, da gre za problematično rabo spleta, ugotovitev, da otrok ali mladostnik uporablja zaslone kot pobeg iz resničnega življenja.

Toda iz resničnega življenja ne bežijo samo otroci in mladi, temveč je tudi pri odraslih težko najti in postaviti mejo med uporabo zaslonov za namene dela ali sprostitve. V izobraževalno-dokumentarnem feljtonu smo se zato pogovarjali z ljudmi s težavami s čezmerno uporabo zaslonov in s tistimi, ki so se še v pravem trenutku zavedeli, da je pravo življenje mogoče najti le v realnem, ne virtualnem svetu.

Za enega od protagonistov, ki zaradi narave svojega dela večino časa preživi za računalnikom, so eden od večjih izzivov številne zanimive video- in avdiovsebine. Pravi, da so to nekakšni kradljivci pozornosti, ki človeku ponujajo različne instantne potešitve radovednosti, a hkrati posegajo v čas, namenjen delu, druženju in počitku. Psiholog Miha Kramli, strokovnjak s področja zasvojenosti, pravi, da delo s tehnologijo ne zasvoji: "Kadar delamo z uporabo nove tehnologije, so naši možgani organizirani, da začutimo utrujenost in naveličanost. Ko pa vklopimo telefone, televizijo, računalnik za sprostitev in zabavo, se sprožijo tudi drugi procesi, ki nas nagovarjajo k temu, da smo čedalje več časa na napravah, da jih vse intenzivneje uporabljamo in vse več tvegamo."

Najranljivejši pri uporabi tehnologije so prav otroci in mladi. Kot poudarja razvojna pediatrinja Mateja Vintar Spreitzer, v razvojno ambulanto v zadnjih letih prihajajo "otroci, ki imajo težave na področju govora, pozornosti; otroci, ki težko vzpostavijo očesni stik in splošno težje vstopajo v socialne interakcije". Psiholog Kramli dodaja, da se otrokovi nevroni, če ima že v zibelki zaslon s slikanicami v intenzivnih barvah in zvokih, povezujejo na podlagi intenzivnosti. Če ima otrok pri dveh, treh letih nekaj ur na dan na voljo zaslon in to traja pol leta, se njegovi možgani prepričajo, da je fokus dogajanja na telefonu, in se odpovejo zaznavanju širine in obzorja.

Ko otroka v poznejših letih peljemo v naravo, seveda ne more doživeti takšne intenzivnosti, kot jo s telefonom. "Če je otrok ali mladostnik nekaj ur na dan na nasilnih vsebinah, se možgani prilagodijo na te vsebine. To ne pomeni, da bo streljal na druge, lahko pa postaja veliko bolj razdražljiv in eksploziven, kar vpliva na njegove vedenjske vzorce. Od stotih zasvojenih z drogo so trije nasilni, od stotih zasvojenih z novo tehnologijo pa je nasilnežev 36," poudarja psiholog Miha Kramli.

Nove tehnologije so danes sestavni del življenja otrok, mladih in odraslih in tudi v prihodnje bo tako, zato je pomembno, da si postavimo jasne meje, koliko časa preživeti za zasloni v povezavi z delom, učenjem in koliko časa za zabavo.