Dušan Rutar je slovenski javnosti gotovo znan kot eden izmed izredno "plodnih" piscev strokovnih člankov in knjig z različnih področij, skupaj je objavil že približno tisoč strokovnih člankov in kolumn ter kot avtor ali soavtor napisal približno 70 knjig. Zadnja izdana, ki čaka ponatis, je Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev s podnaslovom Etika, starši in "uspešni" otroci.

Psiholog, filozof in psihoanalitik je zaposlen v zavodu Cirius v Kamniku, kjer že več kot trideset let dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami. Njegovi članki in knjige se lotevajo področij inkluzije, filozofije, psihoanalize, filmske teorije, etike in vzgoje v sodobni družbi, pri čemer brez dlake na jeziku kritično analizira prevladujoče družbene norme in vrednote. O njih pove marsikaj dobrega in koristnega, je pa tudi kritičen.

Knjiga na 348 straneh obravnava vzgojo v sodobni družbi, kjer je poudarek na uspehu in dosežkih otrok. Kot kažejo naslovi poglavij, so ta med drugim namenjena razliki med tradicionalno in sodobno vzgojo otrok, etiki in zaupanju, ekonomiji hvaležnosti in čustvenemu delu sodobnih družin, vzgoji v 21. stoletju, občutku krivde in potrebi po ljubezni, odnosom mati - oče, mati - hči, oče - sin, izgorelosti v sodobni družbi zaradi preveč dela povsod, govorijo pa tudi o postavljanju meja, tesnobi, sočutnem in izkustvenem poslušanju, čustveni inteligenci, temeljnih otrokovih potrebah, vzgajanju v duhu, o kulturi dobrega pogovarjanja in še čem.

Več v spodnjem intervjuju.

Kakšno je vaše stališče do današnje vse bolj obsegajoče permisivne vzgoje, kjer je otrok središče interesov v družini ter mu znajo starši popustiti in ugoditi na vsakem koraku?
Raziskave v razvojni psihologiji kažejo, da so trenutne smernice starševstva pravzaprav precej zapletene in pogosto protislovne. Čeprav so lahko vidiki, ki se na prvi pogled zdijo permisivni (na primer več pogajanj z otroki in manj telesnega kaznovanja), se številni otroci danes srečujejo z močnim pritiskom in visokimi pričakovanji, zlasti glede: šolskega uspeha in izobraževalnih dosežkov, obšolskih dejavnosti in razvijanja kompetenc, kariernega načrtovanja in obetov za prihodnje kariere. To, kar vidimo, bi lahko bolje opisali kot "intenzivno starševstvo" ali "usklajeno kultiviranje" (izraz, ki ga je skovala sociologinja Annette Lareau – angl. concerted cultivation). Ta slog starševstva vključuje velike naložbe v otrokov razvoj in prihodnji uspeh, zato lahko povzroči tudi velik pritisk na otroka in stres. Očitno "popuščanje" pogosto prikrije osnovna visoka pričakovanja – starši se lahko prilagodijo takojšnjim otrokovim željam, hkrati pa ohranjajo zahtevne standarde za njihove dosežke in razvoj. Številni starši so danes zelo vpleteni v upravljanje dejavnosti, izobraževanja in priložnosti svojih otrok, kar se precej razlikuje od resnično permisivnega starševstva, kjer se otroci srečujejo z malo zahtevami ali pričakovanji.

Kako po vašem mnenju otroku najbolje pokazati oziroma mu razložiti meje, ko na vsak način želi v točno določenem trenutku nekaj, česar ne more dobiti?
Ko otrok ne more imeti nečesa, kar si želi, staršem predlagam, da ostanejo mirni in da najprej potrdijo otrokova čustva: "Razumem, da si to res želiš." Potem naj enako mirno pojasnijo razlog, zakaj nečesa ne more imeti. Razlaga naj bo preprosta, jasna in razumna. Ni dobro, če ima otrok občutek, da so si starši razlago kar izmislili, da bi imeli čim prej mir pred njim. Še slabše je, če starši ne pojasnijo ničesar, temveč zgolj vztrajajo, včasih pri tem kričijo in se jezijo, da otrok nečesa ne more imeti ali dobiti. Starši naj mu torej mirno pojasnijo situacijo, obenem pa ponudijo sprejemljive alternative, kadar je to mogoče, seveda. Dobro je tudi, če so z omejitvami dosledni, sicer dobi otrok občutek, da sami ne vedo, katere meje so prave in katere niso.

Kakšni naj bi bili najustreznejša vzgoja oziroma vzgojni prijemi v današnji poplavi informacij in hitrega načina življenja?
Za današnje informacijsko bogato okolje in hitro življenje učinkoviti vzgojni pristopi vključujejo zlasti poučevanje veščin kritičnega mišljenja, postavljanje zdravih meja pri uporabi tehnologije, ustvarjanje posvečenega družinskega časa brez naprav, ohranjanje doslednih rutin, poudarjanje čustvene in socialne inteligentnosti poleg akademskega učenja, namenjanje veliko časa nestrukturirani igri "v živo", ne prek zaslonov, in ustvarjalnosti.

Kaj bi svetovali staršem, kako najti ravnovesje med svojim življenjem in času zase ter obveznostmi, ki jih narekujeta vzgoja otrok in gospodinjstvo?
Staršem praviloma svetujem, naj si pravično razdelijo gospodinjske obveznosti, namesto da vztrajajo pri starih stereotipnih vzorcih, v katerih je žena pogosto v kuhinji, mož pa sočasno v telovadnici ali s prijatelji za točilnim pultom. Svetujem jim tudi, naj načrtujejo čas, namenjen skrbi zase, namesto da večno delajo za druge in da so tudi doma "v službi". Pomembni sta tudi ustvarjanje učinkovitih rutin in sprejetje spoznanja, da popolnost ni realna. Naj šteje skupaj preživeti kakovostni čas namesto osredotočanja na količino.

Vloga mame in očeta pri današnji vzgoji – kako bi bilo smiselno porazdeliti vzor vsakega od staršev, kje naj bi se prepletala in dopolnjevala in kje razlikovala?
Namesto strogih tradicionalnih vlog spolov bi si morali starši razdeliti odgovornosti na podlagi svojih prednosti in okoliščin. Oba starša lahko otroku zagotovita čustveno podporo in skrb, disciplino in postavljanje meja, poučevanje življenjskih veščin, oba sta lahko vzor zdravih odnosov in skrbita za dopolnjevanje različnih pogledov in pristopov namesto razhajanja, sporov, konfliktov in včasih "vojne". Naj dodam, da veliko otrok zelo pogreša vlogo očetov – zlasti v družinah, v katerih se zdi, da želi mama poskrbeti za vse.

Otrokova trma – kako se kot starš kar najbolje spopasti z njo?
S "trmo" in "trmastim otrokom" se ne "spopadamo", ker pomeni otrokove poskuse uveljavljanja lastne volje in želje. Staršem zato najprej razložim, kaj "trma" sploh je. Predlagam jim, da skušajo razumeti, da gre pri tem pogosto za nadzor in neodvisnost – otrok močno potrebuje eno in drugo. Namesto spopadanja z otrokom predlagam ponudbo ustreznih izbir. Staršem svetujem, naj bodo dosledni pri pomembnih mejah, naj priznajo otrokova čustva, naj modelirajo fleksibilnost, da se bo otrok učil od njih, da ne more vselej v tistem trenutku dobiti, kar bi želel. Starši naj uporabljajo pozitivno okrepitev za sodelovalno vedenje namesto kaznovanja.

Kaj je glavno sporočilo v knjigi Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, ki bi ga želeli podati staršem in drugim, ki sooblikujejo vzgojo otrok v današnjem času (pedagoški delavci, vzgojitelji itd.)?
Glavno sporočilo knjige je, naj skušajo razumeti vzgajanje otrok kot dolgoletno kultiviranje vrta, in ne kot mehansko obdelovanje lesa po svojih predstavah, kot to počnejo mizarji.

Vloga rutine, koncentracije in reda ter vztrajnosti pri otroku. Zakaj je zdrava rutina za otroka tako pomembna in kako jo uriti pri otroku?
Rutina in red sta ključnega pomena, ker ustvarita varnost in predvidljivost, otroku pomagata razvijati samodisciplino, izboljšata vzorce spanja, zmanjšujeta tesnobo, podpirata kognitivni razvoj, razvijata veščine upravljanja časa.
Za uvajanje rutin je pomembno, da začnejo starši zgodaj in so pri tem dosledni. Rutine naj otroku ponazorijo vizualno z grafikoni ali s slikami. Urniki rutin naj bodo realistični in starosti primerni. Starši naj bodo fleksibilni, kar pomeni prilagodljivost, kadar je to potrebno. Rutine naj bodo zabavne, ko je to mogoče. Otrok naj bo pohvaljen za trud pri sledenju rutinam.

Imate za starše še kakšno posebno sporočilo, ki je v današnjem digitalnem in hitrem načinu življenja zelo koristno in dobrodošlo?
Ključna sporočila za starševstvo v današnji digitalni dobi so: dajte prednost pogovarjanju, povezanosti in dobrim odnosom pred delom, produktivnostjo in popolnostjo, bodite prisotni med družinskim časom (ne sedite ves čas pred zaslonom). Uporabljajte tehnologije na razumen način, otroci vas bodo posnemali. Vzemite si čas za dejavnosti na prostem in v naravi, osredotočite se na gradnjo odpornosti in prilagodljivosti. Ne pozabite, da sta vsak otrok in vsaka družina edinstvena. Zaupajte svojim instinktom, hkrati pa ostanite odprti za učenje in branje knjig. Poskrbite za svoje dobro počutje, da boste boljši starši.
In ne pozabite, da je treba starševstvo prilagoditi edinstveni osebnosti in okoliščinam vsakega otroka. Kar deluje pri eni družini, morda ne bo delovalo pri drugi in to je čisto v redu.