Nekoč je živela veverica, ki bi se strašansko rada omožila. Visoko v drevesni krošnji si je v duplini naredila lep domek. V kot je naložila lešnike in orehe, da bi imela z možem kaj jesti, tla je prekrila s skuhim listjem in travo, da bi jima bilo mehko, potem pa se je postavila na vejo pred duplino in se začela razgledovati naokoli za snubci.
Tam blizu je živel jež, ki mu je bila veverica všeč. Vsak dan ji je nosil sveža jabolka in jih zlagal pod njeno duplino na gozdna tla, da bi videla, kako zelo jo ima rad. “Če se vzameva, boš dober z mano?” ga je vprašala veverica. “Bom,” ji je odgovoril jež. “Mi boš nosil jabolka vsak dan tudi še potem, ko bova že poročena?” “Jasno,” je rekel jež. “In nikoli ne boš jezen name, tudi če bom kdaj sitna?” “Ah, kje pa. Jaz sploh ne bi mogel biti jezen nate,” ji je odgovoril jež. “Prav,” je rekla veverica. In začele so se priprave na poroko...