Sredi gozda je v majhni koči živela majhna šivilja. Imela je sina edinca. Nekega toplega pomladnega dne je sedela na klopi pred hišo in šivala. Otrok je spal v zibki zraven nje.
Nenadoma je šivilja zaslišala kako se v gozdu za njenih hrbtom lomijo veje. Nekaj velikanskega je lomastilo v njeno smer. Odložila je šivanje in dvignila pogled, da bi videla kdo gre. V tistem trenutku je iz gozda prilomastil velikanski medved.
Prihlačal je do šivilje. Dvignil je sprednjo taco in ji jo je položil v naročje. Šivilja je videla, da je v šapo zaboden velikanski trn. Medved se ji je zasmilil. Vzela je šivanko in trn izdrla.
Ko je bil trn zunaj, se je medved odvrnil od šivilje in stopil proti zibki. Mati je v strahu planila proti otroku. Dvignila ga je iz zibke in se stisnila k steni. Medved je pograbil prazno posteljico in z njo vred izginil nazaj v gozd. Hvaležnost pa taka, je pomislila šivilja in tolažila prestrašenega otroka.
Še preden je tisti večer padlo sonce za obzorje, se je iz gozda spet zaslišal hrup. Šivilja je dvignila glavo in videla medveda, ki se je vračal z zibko. Stisnila je otroka k sebi in je čakala kaj bo.
Medved je prišel do šivilje in odložil posteljico tja, od koder jo je vzel, nato se je obrnil in odhlačal nazaj v gozd. Ko se je šivilja približala zibelki, je od presenečenja vzkliknila. Posteljica je bila polna sladkih hrušk.