Predstojnik kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na pediatrični kliniki Damjan Osredkar, ki vodi klinično študijo, je na današnji novinarski konferenci poudaril, da gre za velik uspeh slovenske medicine. Pojasnil je, da je študija trenutno v fazi I/II, kar pomeni, da ocenjujejo varnost zdravila, zanima jih pa tudi njegova učinkovitost, ki bi se lahko pokazala v nekaj mesecih. Otroke bodo sicer po aplikaciji zdravila spremljali pet let.

"Prvega smo zdravili Urbana, opravljena je bila uspešna operacija, sledil je dan na intenzivni enoti, potem pa je šel na nevrološki oddelek pediatrične klinike. Ko smo videli, da je zgodba stekla brez zapletov, smo ga pred dvema dnevoma izpustili v domačo oskrbo," je na novinarski konferenci, na kateri so predstavili začetek, potek in prve rezultate klinične študije genske nadomestne terapije, pojasnil predstojnik Kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo Osredkar.

V UKC-ju Ljubljana so novembra dobili odobritev za klinično študijo genske nadomestne terapije urbagen, ki je stekla pred devetimi dnevi. V nadaljevanju bo poleg Urbana v klinično študijo vključenih še 11 otrok, naslednje tri kandidatke, ki bodo prišle na zdravljenje v Slovenijo, bodo tri deklice, iz Kanade, ZDA in Portugalske.

Operativni poseg pri Urbanu je z ekipo opravil Peter Spazzapan s kliničnega oddelka za kirurgijo, ki je pojasnil, da je bila operacija skrbno pripravljena in da so se nanjo dolgo pripravljali. "Zdravilo smo aplicirali v možganske ventrikle, ne v krvni obtok. Najprej smo ga aplicirali na levi strani, potem na desni, na vsako stran smo vbrizgnili 10 mililitrov. Poseg je uspel brez težav, Urban je hitro okreval, ni imel težav. Prvi uspeh nas navdaja z optimizmom in upamo, da bomo tudi v naslednjih primerih tako uspešni," je bil zadovoljen.

Kot je pojasnil Osredkar, so se načrti, ko sta pred petimi leti sedla za mizo s Špelo Miroševič, mamo dečka Urbana, ki je bil pri petih letih takrat najmlajši bolnik na svetu s sindromom CTNNB1, zdeli kot znanstvena fantastika. "A smo rekli, da poskusimo. In tako smo začeli nizati drobne korake, začeli smo razvijati vektorje, da smo preizkusili najboljše kandidate za celice. Novembra smo dobili odobritev za klinično študijo," je strnjeno povzel petletno dogajanje.

Odločitev, da bo Urban prvi prejel terapijo, je bila sicer najtežja v življenju zanjo in njenega moža, a tudi mirna, ker sta vedela, da bo poseg in celotna študija izpeljana z ogromno strokovnosti in natančnosti, ki jo premore medicinska ekipa na UKC-ju Ljubljana. "Res sem se počutila varno in težko si predstavljam, da bi bila študija kjer koli drugje lahko izpeljana boljše," je dodala Miroševič.

Pri razvoju genske terapije, ki jo je koordinirala Fundacija CTNNB1, so zdravniki sodelovali s širokim naborom strokovnjakov iz različnih institucij, tudi s Kemijskim inštitutom.

Lainšček: "Ponosen sem, da študija teče v UKC-ju Ljubljana"

Duško Lainšček s Kemijskega inštituta je pojasnil, da je šlo pri razvoju genske terapije za timsko delo, kjer je bilo vključenih veliko raziskovalnih institucij. Začetne poskuse so opravili na primarnih celičnih linijah in nato na Urbanovih celicah, pozneje pa na organoidih in živalih, ki so jih morali gensko spremeniti. Ko so potrdili, da zdravilo deluje, so nadaljnje teste opravili tako na miškah kot nehumanih primatih, kjer so določili točno terapevtsko dozo, ki se je izkazala za varno. Med tem so se povezali tudi s španskim podjetjem, ki je začelo proizvajati urbagen.

"Kaj so največji dosežki? Prva stvar je, da je CTNNB1 redka, a težka bolezen, breme bolezni je težko. Urban je bil leta 2020 najmlajši bolnik na svetu, v Sloveniji so zdaj štirje, po vsem svetu jih je okoli 500. S tem razvojem smo naredili prvo zdravilo za ta sindrom, zdaj pa ga lahko ponudimo vsem po svetu. Drugič, prvič smo razvili gensko terapijo s pretežno slovenskim znanjem. Z virusnim vektorjem gen vnesemo v telo in ta gen nadomesti delo okvarjenega gena v telesu, s tem pa pričakujemo, da bomo bolezen zavrli, če ne preobrnili," je še pojasnil Osredkar in dodal, da je to prva zgodba, ki jo je neprofitna organizacija z akademskim svetom pripeljala do točke, da teče klinična študija. "Ponosen sem, da študija teče v UKC-ju Ljubljana."

Po navedbah UKC-ja Ljubljana je sicer število 500 verjetno močno podcenjeno, saj so nedavne raziskave pokazale, da gre pri eni tretjini otrok z diagnozo cerebralne paralize pravzaprav za neprepoznano genetsko motnjo, patogena različica gena CTNNB1 pa je med najpogostejšimi najdbami pri teh bolnikih.

Kaj sledi?

Po protokolu iz študije bodo tri mesece spremljali Urbana, potem pa bo neodvisna komisija presodila, ali podatki, zbrani pri Urbanu, kažejo, da je bilo zdravljenje dovolj varno, da lahko začnejo zdravljenje pri naslednjih kandidatih. "Nekje aprila bi lahko zdravili naslednjega otroka, potem pa se ta korak s treh mesecev skrajša na šest tednov."

"Zdaj nas zanima predvsem varnost zdravljenja, seveda pa tudi učinkovitost. Računamo, da bi se v nekaj mesecih lahko pokazala učinkovitost zdravljenja," je še pojasnil Osredkar in dodal, da bo študija uspešna, če bo vseh 12 bolnikov sprejelo gensko terapijo brez težav. Upajo, da se bo breme bolezni sčasoma zmanjšalo, hitrih učinkov pa ne pričakujejo. Bolnike bodo pet let spremljali na različne načine, s subjektivnimi lestvicami in različnimi napravami.

V prvi fazi bodo zdravili otroke, stare od 6 do 12 let, v naslednji fazi pa bodo vključili še mlajše otroke.

Špela Miroševič: Težko je opisati, kaj nam to pomeni

"Zelo težko je strniti, kaj pomeni ta trenutek, najprej za mene kot Urbanovo mamo in hkrati kot predsednico fundacije, v okviru katere se je program razvijal," je dejala Špela Miroševič, ki je bila pobudnica projekta. Kot je poudarila, je bila hitra postavitev diagnoze pri Urbanu ključna za razvoj programa. Po njenih besedah se razvoj terapije ni začel v dobrih okoliščinah, ni bilo izkušenj, ni bilo živalskih modelov, "tako da je bilo veliko izzivov. Postopoma smo oblikovali razvojna sodelovanja, vzporedno smo morali urediti financiranje, pri tem je Slovenija pomagala z akcijami, urediti smo morali izdelavo zdravila in regulatorne obveznosti."

Po njenih besedah se Urban počuti dobro, je vesel. "Veseli smo, da je prva faza tekla dobro, mi pa se končno po petih letih veselimo njegove prihodnosti. Upihnili bomo sedmo svečko. Ob posegu je izgubil zobek, z možem pa verjameva, da je naredil zobek prostor za zdravilo. Upamo, da bo miška vzela zobek in uresničila še zadnjo željo."

Kot je dodala, bo v naslednjih letih v Slovenijo prišlo še 11 otrok, hkrati pa načrtujejo nadaljnje dejavnosti, s katerimi bi zdravilo pripeljali še v druge države. "To ni konec, ampak šele začetek."