Andersenove pravljice namreč niso čisto na vrhu seznama najbolj priljubljenih ali celo najbolje prodajanih pravljic, a njihov avtor vseeno velja za najboljšega.
Izvirnost
Eno pogostejših prepričanj med začetniki v svetu umetnosti je, da moraš najti posebno, novo idejo. Precej manj ljudi pozna rek, da si obrtnik idejo izposodi, umetnik pa jo ukrade.
Hans Christian Andersen si je predvsem želel nastopati v gledališču, zato mu besedilo ni pomenilo toliko, kot bi kakemu "izvirnemu avtorju". Zelo dobro je vedel, da je izvedba prav tako pomembna za uspeh drame kot besedilo. Tako instinktivno ni zapravljal časa za odkrivanje tople vode, ampak je pisal pravljice predvsem po navdihu že napisanih (in preverjeno uspešnih) del. Njegova prva pravljica Vžigalnik je praktično kopija Aladina in čudežne svetilke. Leteči kovček je zelo podoben Čarobnemu konju (prav tako iz 1001 noči). Princeska na zrnu graha je na novo napisana švedska (ne danska) ljudska pripovedka. Mala morska deklica je priredba Ondine Friedricha de la Motte Fouqueja, a za otroke.
Svinjski pastir in Kakor naredi stari, je vedno prav sta variaciji na Grimmovi zgodbi Kralj Drozgobrad in Srečni Hans. Čeprav bi še lahko našteval, se, upam, strinjamo, da izvirna ideja ni bila Andersenova super moč.
Jezik
Če bi moral navesti Andersenovo najmočnejše orožje, je to jezik. Zaradi zaostanka v izobrazbi se enostavno ni imel priložnosti naučiti umetniškega z raznovrstnimi venčki in krivuljami ozaljšanega načina pripovedovanja, ki je bil tedaj v modi. Drugi pisatelji so se Andersenovemu preprostemu jeziku, "ki ga razume vsak" posmehovali, kritiki so ga raztrgali, občinstvo pa ga je prepoznalo za svojega. Andersenovih sodobnikov dandanes skoraj nihče ne bere, njegove pravljice pa so še vedno aktualne in razumljive, tako zaradi obravnavanih tem (ki so večne, saj jih je v veliki meri prevzel iz starih zgodb) kot jezika.
Mimogrede, tudi Grimmove pravljice in Ezopove basni krasi preprost, a zato toliko bolj razumljiv in učinkovit jezik. Tudi brata Grimm in seveda Ezop (za katerega ne vemo, ali je sploh živel, vemo pa vsaj to, da ni napisal nobene od "svojih" basni) veljajo za vrhunske pripovedovalce.
Osebna nota
Andersen je bil obseden s seboj in do konca je verjel, da v resnici ni sin pomožnega čevljarja, ampak nezakonski potomec samega kralja. To se odraža tudi v številnih njegovih pravljicah, še posebej v Grdem račku, ne nazadnje pa je napisal kar tri (!) avtobiografije (če dnevnika in stotin ohranjenih pisem niti ne omenjamo). Svoja osebna doživetja je sproti vključeval v pravljice, kar je dalo do tedaj dokaj suhoparnim in poučno naravnanim pravljicam, kakršne so prevladovale na tržišču, novo dimenzijo - čustva. Ali bolje: dodal je številna čustva, s katerimi se zbiralci in avtorji prej niso ukvarjali.
V življenju je doživel številna razočaranja in jih spretno vpletel v pravljice, ki smo jih bralci vzeli za svoje, ker govorijo o tem, kar smo izkusili in še izkušamo tudi sami. Če vemo, da ga je v določenem obdobju tako zeblo, da si je pod plašč tlačil stare časopise, da ne bi zmrznil, povsem drugače razumemo Deklico z vžigalicami, kajne? Tudi ona je bežala v fantazijo vse do smrti.
V izmišljene ali vsaj prirejene zgodbe je nenehno vpletal osebe iz resničnega življenja, kar je Andersenove like naredilo veliko bolj človeške in zato so bili bližje bralcem. Pri tem se lahko spomnimo na eno osnovnih pravil pisanja: piši o stvareh, ki jih poznaš.
Humor
Andersenove pravljice nikakor ne veljajo za zabavne ali celo smešne, a v njih je skoraj vedno čutiti ironijo, posmeh, satiro, humor v najrazličnejših odtenkih, s katerim si ljudje lajšamo življenje ob težkih trenutkih. Pravijo, da najboljše šale nastanejo v najtežjih časih, a – roko na srce – se v težavah prej ali slej znajde vsak. Takrat sposobnost, da znamo situacijo obrniti na lahkotnejšo plat ali jo vsaj pogledati od zunaj, pride še kako prav.
Andersen je bil na primer finančno ves čas odvisen od drugih. Ko je že mislil, da bo prejel kraljevo štipendijo, je ugotovil, da je le eden izmed številnih kandidatov. Drugače od njega so se vsaj nekateri konkurenti precej bolje znašli v socialnih krogih blizu odločevalcem (beri: znali so se prilizovati), kar je na svoj način ovekovečil v Cesarjevih novih oblačilih.
Vztrajnost
Osnovni načrt Hansa Christiana Andersena ni bil nikoli postati pravljičar. Odense je zapustil "da bi postal slaven" in pot do slave je videl v gledališču. Čeprav mu je spodletelo kot pevcu in plesalcu, je ob nenehnem smukanju okrog teatra nekega dne dobil prepotrebnega zaščitnika v gledališkem ravnatelju, ki mu je ponudil streho nad glavo v zameno za obljubo, da se bo vrnil v šolske klopi. To je tudi storil, a grenkobo je vendarle čutiti, na primer v pravljici Palčica, v kateri mora deklica zabavati druge v zameno za hrano in toploto.
Kljub neprijetnim občutkom pri pouku med polovico mlajšimi učenci, med katerimi je štrlel iz množice kot grdi raček, je izkoristil vsako priložnost za pripovedovanje in nastopanje, ki ju je popestril z igranimi vložki in iz papirja izrezanimi liki. Pri tem je bil tako zagret, da ni znal nehati niti takrat, ko so mu poslušalci dali jasno vedeti, da imajo dovolj. Še najlažje so se ga "znebili" tako, da so ga poslali na kakšno pot ali na daljši obisk k prijatelju (ki take usluge ni bil vedno vesel), k slovesu na domačem trgu pa je vsekakor pomagal tudi izid knjige Andersenovih pravljic v tujini s pomenljivim naslovom Nemške pravljice. Če so iz tujine, pa že morajo biti dobre, mar ne?
Korak za korakom se je prebijal naprej, obdržal stike z zaščitnikom iz gledališča, ki je skrbno pazil na njegove finance, in v zadnjih letih pred smrtjo dosegel, da je res postal slaven. Za njim je ostala kopica lepih pravljic, ki bodo še dolgo razveseljevale bralce in navdihovale avtorje. Oscar Wilde je ne nazadnje svoji dve knjigi pravljic napisal pod očitnim vplivom Andersenove čarovnije. Če ste ga brali kot otroci, morda vzemite v roke še novejše prevode (iz danščine), ki so še bogatejši od prejšnjih iz angleškega jezika, ki so bili zaradi številnih religioznih odlomkov tudi delno cenzurirani.
Ves uporabljeni slikovni material je v javni lasti. Viri:
https://pravljice.wordpress.com/2020/11/26/svinjski-pastir/
https://andersenovepravljice.yolasite.com/
https://pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/andersenove-pravljice/
