Posebni talenti se lahko pokažejo tudi pozneje v mladostništvu.

Nadarjenost je izjemnost

Psihologi nadarjenost opredeljujejo s kompleksnimi, večdimenzionalnimi modeli. Psiholog Valentin Bucik pa nadarjenost opisuje kot izjemnost: "To poudarjam posebej zato, ker se včasih misli, da je vse, kar je nadpovprečno, del nadarjenosti. To ne drži. Nadarjeni so tisti posamezniki, o katerih bi lahko rekli, da imajo lastnost, zaradi katere sodijo v skrajni, zgornji rob razpršitve distribucije." Definicije, kolikšen odstotek populacije je nadarjen za posamezno lastnost, so različne, še dodaja: "Poznamo splošno nadarjene, ki izkazujejo izrazito splošno mentalno zmogljivost, po navadi na miselnem področju, in specifično nadarjene, pri katerih po navadi govorimo o talentih na tem ali onem področju."

Nekateri posamezniki so lahko nadarjeni na enem področju, ne pa tudi na drugih, razlaga sogovornik in poudarja, da se moramo kot družba tega zavedati. "Če sistem posameznika razglasi za nadarjenega na enem področju, to ne pomeni, da mora, če se malo pošalim, igrati to vlogo na vseh področjih. In tukaj po navadi delamo napako, saj takega posameznika jemljemo kot nekoga, ki mora nujno pokazati izjemne dosežke povsod."

Identifikacija nadarjenih se po navadi začne v prvih razredih osnovne šole. Opazovanje in prepoznavanje specifičnih sposobnosti potem pomeni, da lahko takemu posamezniku ali posameznici tudi pomagamo, da te lastnosti optimalno razvije. Bucik še pojasnjuje, da lahko pri zelo majhnih otrocih prepoznamo izjemno vedenje, ki je morda preprosto izraz hitrejšega razvoja, ne pa nujno nadarjenosti, hkrati pa so posebni darovi lahko prezrti tudi pozneje v razvoju mladega človeka. "Rekel bi, da je pred petim letom težko govoriti o nadarjenem posamezniku; to pa ne pomeni, da ni treba otrok tudi pri teh letih pazljivo opazovati, saj je to naloga, staršev, skrbnikov, vzgojiteljev, učiteljev – da otroke opazujemo in si poskušamo ustvarjati mnenje o tem, kakšne so njihove lastnosti."

Razvoj možganov v obdobju najstništva je ključ za razumevanje vedenja

Ker smo možgane v marčevskih epizodah Možganov na dlani opazovali v različnih letih, smo še enkrat poudarili tudi to, kako živahno je za razvoj možganov prav obdobje najstništva. Krepijo se povezave med živčnimi celicami, ki so koristne, ki jih uporabljamo, prefrontalna skorja pa še ne zmore vseh zahtev odraslosti in razsoje, to bo zmogla šele okoli 21. leta. Razumevanje vsega tega, poudarja prof. Valentin Bucik, je ključno: "Mladostnik nekaj stori ali pa sprejme odločitev preprosto zato, ker ima premalo informacij, ni sposoben tako hitro zelo kompleksno razmišljati in sklepati ter sprejeti pravilne odločitve. Pogosto se mu zgodi, da sprejema napačne odločitve, ker je njegov procesni sistem manj zmogljiv."

In če temu obdobju odraščanja, ko gre 'možganska sivina proti belini', dodamo še razumevanje in odnos do nadarjenosti? "Eden izmed mitov razmišljanja o nadarjenih je, da ne potrebujejo posebne obravnave. Da so že sami sebi in sami zase dovolj dobro prilagojeni šolskemu sistemu in bodo preživeli brez večjih težav. To je narobe, saj so to v resnici otroci, ki imajo dodatne potrebe. Na to moramo biti pozorni, če nam je seveda kaj do tega, da nadarjenost prepoznamo in potem tudi poskušamo razvijati."

Kruto je, da nadarjene mlade ljudi vrstniki pogosto izločijo

V obdobju najstništva so izjemno pomemben element odraščanja in oblikovanja identitete tudi – vrstniki. Skupina nadarjenih je specifična v tem smislu, da imajo izrazito nadpovprečno sposobnost, ki jih razlikuje od preostalih. "Mladostniki so zelo nagnjeni k temu, da se primerjajo s sebi enakimi. To je tudi eno izmed sporočil za starše. Starši imajo pogosto občutek, da bi se morali njihovi otroci vesti tako kot oni, seveda to tudi drži, ampak vrstniki so izjemno pomembni," razlaga Bucik in dodaja, da so nadarjeni pogosto videni kot specifični, čudni: "Opazni so, drugačni, in sistem jih, da tako rečem, izpljune, to pa je za mladostnika eden najkrutejših načinov dajanja informacij. Da ne sodiš v trop, ne sodiš med nas, da nisi naš, da nam nisi podoben. In v resnici bi se moral spet sistem, kot je recimo šolski sistem ali pa tudi vzgoja staršev, veliko bolj ukvarjati s tem, da vzpostavi razmišljanje o spoštovanju, medsebojnem zaupanju, razumevanju, spoštovanju različnosti in podobnih stvareh."

Ena izmed rešitev je, pojasnjuje sogovornik, da bi se družba morala bolj ukvarjati z vidikom problematike učenja medsebojnih odnosov in spoštovanja. Žal pa tehnologija dandanes po njegovih besedah "rine ravno v nasprotno smer oziroma omogoča iskanje in stigmatiziranje različnosti".

Adolescenca odpira številna pomembna vprašanja

Sogovornika smo prosili, da s pogledom skozi prizmo svoje stroke, torej psihologije, komentira tudi ta hip najbolj znano serijo – britansko Adolescenco. Kot pravi profesor Valentin Bucik, mu je zelo všeč, hkrati pa odobrava, da je tako znana in da je sprožila debato med ljudmi in v medijih. Predvsem ga je pritegnila tretja epizoda, v kateri se 13-letni Jamie pogovarja s psihologinjo. "To je šolski primer tega odnosa med strokovnjakom in enigmatičnim, mladim, strašno bistrim mulcem. Kako voditi pogovor, ne da bi tvegal, da boš pri tem zdrsnil v hudo napako?"

Dodaja, da se serija ukvarja z več zelo resnimi temami: "Mladostništvo, način razmišljanja v razvojni fazi možganov, o tem smo v oddaji govorili, o presenetljivosti dejanj, ki jih je z vidika odraslega, zrelega človeka, ki ve, kaj je prav, kaj narobe, težko razumeti. Pa vendarle s prikazom tega dečka, njegovega družinskega, zlasti pa sekundarnega socialnega okolja, to je šolskega okolja vrstnikov, odnosov med vrstniki, iskanja lastne identitete, zdrsov pri tem iskanju identitete in seveda slepega zaupanja digitalnim tehnologijam in medijem ta serija vse zelo zelo lepo prikaže in je poučna."

V zadnji epizodi posebne serije Možgani na dlani ‒ Skozi leta smo pred mikrofon povabili tudi mlade nadarjene dijakinje in dijaka z gimnazije Vič. Hana, Nej, Kim, Tisa in Lea so razmišljali o tem, kako obremenjeni so njihovi možgani, kdaj in od koga je pričakovanj preveč ter kako se spoprijemajo s trenutki, ko jim kaj ne gre.