V rubriki Dodatne številke gostje aktualne epizode odgovarjajo na vaša vprašanja, ki ste jih posredovali po poslušanju epizode. Prejšnji teden je bila to v epizodi 279 športna psihologinja dr. Maja Smrdu, ki v nadaljevanju članka odgovarja na vaša vprašanja. Gostja je pri svojih odgovorih navedla tudi precej virov, kjer lahko podrobno poiščete dodatne razlage.

Kateri šport je potem najvarnejši za vključitev otrok?
V naši raziskavi, pa tudi v drugih po svetu, so se vse vrste zlorab pojavljale v vseh športih, torej noben šport ni popolnoma varen, temveč je varnost odvisna od posameznih trenerjev. Torej je pomembno za starše, da preverijo trenerje, pri čemer je ključen odnos trenerja do otrok, starši naj bodo pozorni, ali ima usmeritev na razvoj vaših otrok ali zgolj na to, da dosegajo rezultate. Pri tem je velika verjetnost, da pride do zlorab.

Glede rezultatov v Sloveniji pa se je pokazalo naslednje:

− Za telesne zlorabe se je najvarnejši pokazal tenis, o najvišjem odstotku teh zlorab pa so poročali športniki iz različnih borilnih veščin in košarke, pa tudi gimnastike (lahko ritmične ali orodne) in baleta. Pri tem je treba opozoriti, da vprašanja neposredno izključujejo kakršne koli udarce, ki so lahko vezani na šport sam.

− Psihološke zlorabe so zelo pogoste v baletu, atletiki, košarki in hokeju, najmanj jih je v kolesarstvu in tenisu.

− O spolnih zlorabah je največ športnikov oz. športnic poročalo v plesu. Spolne zlorabe (tako brez stika kot z njim) se pojavljajo v vseh športih, niti eden ni bil brez, tako da se je pomembno pogovoriti z otroki in jim povedati, kaj je ustrezno vedenje, odnos in kaj ne. Ker se te lahko dogajajo tudi med vrstniki, je pomembno z njimi pogledati tudi ta vidik.

Razumem, da imamo starši pomembno vlogo pri varovanju svojih otrok, tudi v športu. Ampak se mi vseeno zdi, da je marsikaj narobe tudi v širšem sistemu. Bi lahko gostja to komentirala?
Zagotovo je prvotna težava v celotni kulturi in v tem, kaj družba dopušča, kaj je za družbo sprejemljivo. Drugi vidik je vezan na sistem športa in kulturo športa, torej kaj je sprejemljivo znotraj posameznega športa, in tretji vidik je individualen, torej kaj je pomembno za posameznika, za vrednote znotraj družine. Ampak starši imate največjo moč to spremeniti, če vi ne vpišete otroka nekam, ker se trener vede neustrezno do otrok, potem bodo primorani zamenjati trenerja ali se bo ta moral spremeniti. Dokler pa starši govorijo, da je v redu, da trener otroka udari ali kot se žal prevečkrat prebere: "Čisto prav, da ga je čez ušesa, bi ga moral še bolj", s tem se daje trenerjem dovoljenje za zlorabo otrok.

Pomembno pri tem je tudi zavedanje, da ne gre za neko ustrezno vzgojo in discipliniranje otrok, trenerji morajo imeti znanje to narediti na ustrezen način in ob tem, da to veliko vzame otroku, mu tudi pokaže, kaj je dovoljeno v družbi. Otroci se o socialnih interakcijah in vrednotah največ učijo po modelu, torej to, kar vidijo, kar doživijo, postane normalno zanje. Torej bo zanje normalno, da tudi sami udarijo druge, tako kot je trener udaril njih. Tako se s tem posredno širi nasilje. Starši smo torej največja sila, kako se lahko športni sistem in družba spremenita na boljše. Hkrati pa je, absolutno, treba delati tudi na sistemu družbe, npr. kaj zakoni, pravila dopuščajo, in tu se družba nedvomno spreminja, v Sloveniji smo sicer glede tega nekoliko v zaostanku, ampak upajmo, da bo tudi politika dovolila te spremembe.

Govorila sta, da lahko gibanje izboljša kognitivne sposobnosti, zanimalo bi me, kakšni so mehanizmi tega izboljšanja.
Mehanizmov je dejansko več in jih lahko vidimo na različnih ravneh, na nevrološkem, hormonalnem, psihološkem in vedenjskem. Tako redna telesna dejavnost izboljšuje kognitivne sposobnosti prek več sočasnih mehanizmov. Na nevrobiološki ravni vadba spodbuja izločanje BDNF in drugih rastnih dejavnikov, ki povečujejo nevroplastičnost možganov, krepijo sinaptične povezave in podpirajo rast ter odpornost nevronov. Hkrati izboljša možganski pretok krvi, kar pomeni več kisika in glukoze za možganske mreže, odgovorne za učenje, pozornost in spomin. Aerobna vadba dolgoročno celo poveča volumen hipokampusa in izboljša kakovost bele možganovine, kar omogoča hitrejše in učinkovitejše povezovanje med različnimi možganskimi področji. Telesna dejavnost obenem uravnava hormonsko ravnovesje: akutno poveča kateholamine, ki izboljšujejo pozornost in odzivnost, kronično pa znižuje kortizol in tako varuje možganske strukture pred stresnimi učinki.

Na psihološki ravni vadba zmanjšuje stres, izboljšuje razpoloženje in krepi občutek lastne učinkovitosti. Manj stresa pomeni manj motenj pri delovnem spominu in odločanju, več samozaupanja pa izboljša samoregulacijske procese, ki se nato prenašajo tudi na kognitivne naloge. Vedenjski mehanizmi dodatno prispevajo k izboljšanju kognicije: telesna dejavnost izboljša kakovost spanca, ki je ključen za konsolidacijo spomina, ter zmanjša vedenje, ki je povezano z večjimi sistemskimi vnetji in slabšo pozornostjo.

Učinki vadbe so deloma takojšnji in deloma dolgoročni. Že 10–20 minut aktivnosti lahko začasno izboljša pozornost, hitrost procesiranja in inhibitorni nadzor, medtem ko tedni ali meseci redne vadbe prinesejo trajnejše funkcijske spremembe v možganih. Različne vrste vadbe prispevajo na različne načine: aerobna vadba najbolj vpliva na spomin in spremembe volumna, vadba moči na izvršilne funkcije in hitrost procesiranja, koordinacijsko zahtevne aktivnosti pa dodatno krepijo kognitivno fleksibilnost in delovni spomin zaradi kompleksne interakcije med motoričnimi in kognitivnimi zahtevami. Vse te poti se med seboj krepijo, zato so učinki vadbe na kognicijo stabilni in robustni.

Glede na primera Simone Billes in Michaela Phelpsa in ADHD-ja, ali so kakšni znanstveni dokazi, da šport izboljša ADHD?
Ja, dejansko je kar nekaj znanstvenih raziskav, ki potrjujejo, da zlasti aerobna vadba vpliva na izboljšanje nekaterih osnovnih simptomov ADHD-ja, ko so pozornost, izvršilne funkcije in čustvena regulacija, pri čemer je največ raziskav usmerjenih na otroke in mladostnike. Za spremembe pri odraslih z ADHD-jem je manj podatkov in tudi ugotovitve so manj konsistentne. Tudi mi smo (s kolegicama Petro Vrhovnik in Tino Jeromen) izvedeli pilotno raziskavo, povezano z učinki plavanja, ob še drugih intervencah, pri mladostnikih z ADHD-jem, ki je ravno tako pokazala izboljšanje omenjenih simptomov, pa tudi socialnega razumevanja in vključenosti. Raziskovalci predlagajo več možnih bioloških in psiholoških mehanizmov, s katerimi lahko šport vpliva na ADHD, in sicer preko povečanja nevrotransmitorjev (dopamin, norepinefrin), ki sta ključna za pozornost in nadzor impulzov; prek sprememb v možganski plastičnosti in strukturi bele možganovine povezane z izvršilnimi funkcijami; ter z izboljšanjem spanja, razpoloženja in zmanjšanega stresnega delovanja, kar omogoča boljše kognitivno funkcioniranje.

Vse prav o vrhunskem športu. Opažam pa težavo, da veliko klubov v različnih športih ne omogoča vadbe zgolj za rekreativno vadbo, ampak jih je res veliko usmerjenih zgolj v tekmovanja. Nič narobe s tem, ampak zdi pa se mi narobe, da ne omogočajo malo več rekreativnih skupin. Kakšno je vaše stališče o tem, in sicer o rekreativnem športu?
Popolnoma se strinjam z vami. Dobre posledice športa se izrazijo skozi rekreativni šport, in ne skozi vrhunski šport. Več statističnih pregledov tudi kaže, da manj kot 1 % športnikov, ki resno trenirajo še v srednji šoli, pride do ravni vrhunskega športa in da je to obratno povezano z zgodnjo specializacijo v športu. Torej, da otroci, ki so ji prezgodaj usmerili le v en šport, običajno niso tisti, ki uspejo v odrasli dobi, ampak imajo večjo verjetnost za to tisti, ki so bili kot otroci dejavni v več športih. Torej tudi to podpira vaše razmišljanje, da je bolj smiselna širša usmeritev v športe in s tem bolj rekreativna.

Vse prevečkrat se v klubih pozablja tudi na šport odraslih in starejših prebivalcev. Če želimo zdravo, zadovoljno delovno populacijo, bi moral biti rekreativni šport osnova. Tudi rezultati NIJZ-ja kažejo, da je največ bolniških odsotnosti povezanih s kardiovaskularnimi in mišično-skeletnimi težavami, pri izboljšanju in preprečevanju obojih ima rekreativni šport ključno vlogo. Včasih nas je k temu dobro opominjal Trimček (izpod rok legendarnega Mikija Mustra), z geslom: zdrav duh v zdravem telesu. Žal smo na to malo pozabili in je postala pomembnejša posameznikova uspešnost. Morda se ravno zaradi zdravstvenih težav populacije tudi rekreativni šport vedno bolj vrača v zavest Slovencev.

Veliko veste o duševnosti športnikov. Zanima me vaše mnenje, koliko je "želje" po goljufanju? Se pravi po uživanju poživil ali drugih tehničnih goljufijah? Beremo samo o primerih, ki se zgodijo, malo manj pa izvemo ozadja o športnikih …
Zanimivo in pomembno vprašanje. Sicer ni ene univerzalne številke, ki bi nam to jasno opredelila, ker je želja po goljufanju odvisna od športa, ravni tekmovanja, športne kulture, raziskovalne metodologije in definicije goljufanja (npr. namerna pravila kršitve, doping, simuliranje). Kljub temu pa se v raziskavah pojavljajo relativno konsistentni razponi, in sicer nekje med 20 in 30 % športnikov kaže povečano pripravljenost na goljufanje, običajno v okoliščinah nižjega nadzora in večjega pritiska. Os 5 do 10 % športnikov pa kaže veliko željo po goljufanju v skoraj vseh scenarijih, torej tudi če ni izrazitega zunanjega pritiska. Največkrat pa je tako, kot tudi že sami razmišljate, da športniki v veliki večini ne razmišljajo vnaprej, da bi goljufali, temveč gre za reakcijo v določenem položaju. Pri teh je ključno, kako jih športniki ovrednotijo, kar je v tekmovalnem položaju izjemno hitro in je zato ocena pogosto napačna in jo športniki, ko imajo več časa za razmislek, obžalujejo. Največkrat se takšne reakcije, goljufanja, zgodijo, ko je športnik pod velikim pritiskom, da se npr. mora dokazati, sicer bo premeščen v drug, slabši klub, ali bo izpadel iz reprezentance, ko je pod pritiskom sponzorjev; ali če čuti, da ni v najboljši formi, ko je negotov ali utrujen, pa je vseeno na pomembni tekmi in se želi dokazati.

H goljufanju pripomore tudi, kako športnik vrednoti tekmece in pravičnost tekmovalne situacije, npr. če vrednoti tekmece kot pretirano agresivne, nepravične (npr. provocirajo z drobnimi prekrški, besedami, ko jih sodniki ne vidijo) ali da so sodniki pretirano na strani tekmecev. Pomembno je tudi, kakšna je kultura, odnos do goljufanja v ekipi in pri trenerju. Najpomembnejši zaščitni dejavniki pa so: širša identiteta športnika, ki ni vezana zgolj na šport, temveč tudi na druge stvari, npr. družino, hobije, izobrazbo; in ima še druge perspektive v življenju; domača podpora – pristni partnerski odnos, dober odnos s primarno družino; in širša osebna socialna podpora sotekmovalcev in bližnjih prijateljev, za katere je dobro, da niso zgolj s področja športa. To so zgolj ključni povzetki, in kot sami ugotavljate, je ozadje goljufanja zelo kompleksno in v veliki večini, pri goljufanju v športu ne gre za to, da je športnik dobra ali slaba oseba, ampak kako v stotinki sekunde presodi specifično, kompleksno socialno situacijo, v kateri je veliko čustvene energije in pritiska. In ravno zato, ker mediji raje pišejo o senzacionalističnih stvareh, kot so različna neetična dejanja, pa se je praktično na vseh tekmah vpeljala tudi nagrada za fair play, da se pokaže tudi drugo plat šport in športnikov, da tudi v čustveno težkih in lahko za športnika eksistencialnih situacijah prevlada človeški duh pravičnosti in solidarnosti.

Omenjala sta "mišični spomin", ali dejansko obstaja kaj takega?
Ja, mišični spomin dejansko obstaja, in sicer se kaže skozi dva osnovna procesa: prvi se nanaša na motorično učenje oz. proceduralni spomin, pri katerem se zaradi ponavljajočega se izvajanja določenega giba, spretnosti v živčnem sistemu okrepi koordinacija med možgani, hrbtenjačo in mišičnimi vlakni, kar omogoči bolj avtomatizirano in učinkovito izvedbo giba oz. spretnosti. Živčni sistem si torej zapomni določene motorične vzorce in jih lahko znova aktivira učinkoviteje, tudi če jih nekaj časa nismo izvajali. Npr., če nekaj časa nismo vozili avtomobila (ali kolesa ali nekaj časa nismo smučali), bomo potrebovali zelo malo časa, bistveno manj kot ob začetnem učenju vožnje, da pridobimo spet enako koordinacijo in spretnost.

Drugi proces pa se neposredno nanaša na mišične spremembe, saj se med treningom vzpostavi t. i. celični mišični spomin. Intenziven trening aktivira skeletne satelitske celice, ki se združijo z obstoječimi mišičnimi vlakni, ob čemer se razvijejo dodatna jedra, ki povečajo sposobnost mišice za sintezo beljakovin in s tem za rast. Kako je mogoče, da se tudi po daljšem obdobju neaktivacije mišice (zlasti tiste, ki so bile predhodno vajene treninga) hitreje regenerirajo in ponovno hipertrofirajo (rast mišice), pri ljudeh ni popolnoma jasno. Pri živalih je jasno, da so mionuklei in satelitske celice, ki to omogočajo, relativno trajni, pri ljudeh pa se to še raziskuje. Konsenz je, da k temu pomembno prispevajo satelitske celice, ki se ohranijo, medtem ko si mionuklei manj stabilni in nove hipoteze so bolj naklonjene epigenetiki, torej da je ta v ozadju ponovne in hitrejše hipertrofije.

Kakor koli, trening pusti sledi tako v živčnih poteh kot v mišični strukturi in nam omogoča, da se tudi po premoru hitreje vrnemo na predhodno raven zmogljivosti in da se naš pretekli napor ne “izgubi”, ampak ob ponovnih obremenitvah izhajamo iz bolj pripravljenega stanja.

Celotni pogovor

Viri

Szuhany KL, Bugatti M, Otto MW. A meta-analytic review of the effects of exercise on brain-derived neurotrophic factor. J Psychiatr Res. 2015 Jan;60:56-64. doi: 10.1016/j.jpsychires.2014.

Smith KJ, Ainslie PN. Regulation of cerebral blood flow and metabolism during exercise. Exp Physiol. 2017 Nov 1;102(11):1356-1371. doi: 10.1113/EP086249.

Firth J, Stubbs B, Vancampfort D, Schuch F, Lagopoulos J, Rosenbaum S, Ward PB. Effect of aerobic exercise on hippocampal volume in humans: A systematic review and meta-analysis. Neuroimage. 2018 Feb 1;166:230-238. doi: 10.1016/j.neuroimage.2017.11.007.

Williams VJ, Hayes JP, Forman DE, Salat DH, Sperling RA, Verfaellie M, Hayes SM. Cardiorespiratory fitness is differentially associated with cortical thickness in young and older adults. Neuroimage. 2017 Feb 1;146:1084-1092. doi: 10.1016/j.neuroimage.2016.10.033.

Schultchen D, Reichenberger J, Mittl T, Weh TRM, Smyth JM, Blechert J, Pollatos O. Bidirectional relationship of stress and affect with physical activity and healthy eating. Br J Health Psychol. 2019 May;24(2):315-333. doi: 10.1111/bjhp.12355

Reed, J., & Ones, D. S. (2006). The effect of acute aerobic exercise on positive activated affect: A meta-analysis. Psychology of Sport and Exercise, 7(5), 477-514. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2005.11.003

Frye WS, Shapiro SK. The role of executive functioning on the intention-behaviour relationship of health behaviours: a temporal self-regulatory perspective. Psychol Health. 2021 May;36(5):612-627. doi: 10.1080/08870446.2020.1767778

Dillon K, Morava A, Prapavessis H, Grigsby-Duffy L, Novic A, Gardiner PA. Total Sedentary Time and Cognitive Function in Middle-Aged and Older Adults: A Systematic Review and Meta-analysis. Sports Med Open. 2022 Oct 12;8(1):127. doi: 10.1186/s40798-022-00507-x

Stillman CM, Esteban-Cornejo I, Brown B, Bender CM, Erickson KI. Effects of Exercise on Brain and Cognition Across Age Groups and Health States. Trends Neurosci. 2020 Jul;43(7):533-543. doi: 10.1016/j.tins.2020.04.010.

McMorris, T., Tomporowski, P., & Audiffren, M. (Eds.). (2009). Exercise and cognitive function. Wiley Blackwell. https://doi.org/10.1002/9780470740668

Wenxin Sun, Mingxuan Yu, Xiaojing Zhou (2022). Effects of physical exercise on attention deficit and other major symptoms in children with ADHD: A meta-analysis, Psychiatry Research,311,2022,114509.

Zhu Feilong , Zhu Xiaotong , Bi Xiaoyu , Kuang Dongqing , Liu Boya , Zhou Jingyi , Yang Yiming , Ren Yuanchun. (2023). Comparative effectiveness of various physical exercise interventions on executive functions and related symptoms in children and adolescents with attention deficit hyperactivity disorder: A systematic review and network meta-analysis. Frontiers in Public Health, 11, DOI=10.3389/fpubh.2023.1133727

Petróczi, Andrea & Cruyff, M.J.L.F & Hon, Olivier & Sagoe, Dominic & Saugy, Martial. (2022). Hidden figures: Revisiting doping prevalence estimates previously reported for two major international sport events in the context of further empirical evidence and the extant literature. Frontiers in Sports and Active Living. 4. 1017329. 10.3389/fspor.2022.1017329.

Sipavičiūtė, Beatričė & Sukys, Saulius. (2020). Understanding Factors Related with Cheating in Sport: What We Know and what is Worth Future Consideration. Baltic Journal of Sport and Health Sciences. 4. 10.33607/bjshs.v4i115.821.

de Hon O, Kuipers H, van Bottenburg M. Prevalence of doping use in elite sports: a review of numbers and methods. Sports Med. 2015 Jan;45(1):57-69. doi: 10.1007/s40279-014-0247-x.

Rahmati M, McCarthy JJ, Malakoutinia F. Myonuclear permanence in skeletal muscle memory: a systematic review and meta-analysis of human and animal studies. J Cachexia Sarcopenia Muscle. 2022 Oct;13(5):2276-2297. doi: 10.1002/jcsm.13043