Novi film Igrišča ne damo! Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

So igro na prostem zamenjale digitalne izkušnje in bitke? Igrišča so, zlasti v urbanih okoljih, izjemnega pomena za razvoj otrok, saj gre za prostore svobode, igre, gibanja, sklepanja zavezništev, prijateljstev. Zakaj torej ponekod samevajo?

K preživljanju časa na prostem, na igriščih, otroke in mladostnike spodbuja mladinska pustolovščina Igrišča ne damo!, v kateri dvanajstletniki svoje igrišče rešujejo pred pozidavo.

"Tisto, kar smo mi opazili, je, da se ta borba pa ta skrb za zelene površine v urbanih okoljih pa igrišča ... se v resnici po celi Sloveniji pojavlja ta problem," pove režiser Klemen Dvornik, s katerim smo se za Tednik pogovarjali ob igrišču ljubljanske Šišenske soseske 6 – na lokaciji snemanja filma. V tej soseski so se prebivalci pred leti uspešno uprli pozidavi ene od zelenic. "Jaz imam dva fanta doma, ki se oba zelo rada na dvorišču igrata. Vidim pa razliko med urbanim okoljem, se pravi recimo Ljubljano, kjer je takih možnosti manj, in recimo nekim podeželjem, recimo na Dolenjskem, kjer so moji stari starši, pa kjer imata onadva bratrance pa sestrične. Tam se pa v bistvu prosto igrajo v gozdu, travniku, vinogradu, s konji, zajčki, s kozami. Tako da tam je veliko več te proste igre," še doda Dvornik.

Pomen gibanja, bušk in potolčenih kolen

Za zdrav celostni razvoj otroka so gibanje, izkušnje in samostojno doživljanje sveta izredno pomembni, poudarja dr. Mateja Hudoklin, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. "Tako da seveda mi vedno priporočamo, da otroci svet raziskujejo v živo, kar pomeni, da jim je od majhnega naprej omogočeno in da starši spodbujajo igro na prostem, igro z drugimi otroki, da raziskujejo naravo, da primejo stvari, da okušajo stvari, da padejo, si potolčejo kolena. Skratka vse, kar je bilo včasih bolj samoumevno, kot je danes." Otroci in mladostniki po priporočilih NIJZ-ja potrebujejo več gibanja kot odrasli – vsaj uro na dan zmerno ali visoko intenzivno telesno dejavnost, vsaj trikrat na teden pa visoko intenzivno telesno dejavnost, ki vključuje krepitev mišic in kosti.

Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije so se pridružili kampanji o pomenu gibanja otrok, ki je spremljala promocijo filma Igrišča ne damo!, saj menijo, da morajo biti igrišča, tudi šolska, otrokom dostopna. Predsednica ZPMS-ja Darja Groznik pravi, da se odrasli ves čas pritožujemo, da so otroci preveč pred zasloni, zaprti v sobah, in se sprašuje, ali jim ponujamo alternative: "Čim več otroških igrišč, ki so dostopna, ki niso zaklenjena in ki jih je veliko. Kajti igrišče pomeni priložnost za igro, za gibanje, za socialno interakcijo."

Vodja Familylaba Ivana Gradišnik pa opaža, da postaja ideja o igri na prostem spet vse bolj priljubljena: "Veliko več govorimo o tem, kako bi bilo fino in kako so otroci 'zafurani', ali pa kako so otroci leni, ali pa kako so otroci odvisni od digitalnih aparatur in kako bi bilo fino in bolj zdravo in nasploh veliko bolje, če bi se več igrali zunaj." Ni pa prepričana, ali odrasli tudi mislijo resno, ko tako govorijo, saj v centru Ljubljane otrok na igriščih ni. "Otroci in mladostniki gredo mnogim ljudem na živce, če jih imajo pred sabo. Tako da jih imeti zaprte bodisi v šoli od osem do deset ur ali v svojih sobah pred ekrani je na neki način olajšanje za velik del odrasle populacije."

Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

Premalo proste igre, preveč vodenih dejavnosti

"V zadnjih dvajsetih letih so otroci – to je zdaj moja sodba – vse preveč vodeni, podvrženi strukturiranim dejavnostim, nimajo dovolj prostora za svobodno prosto igro z vrstniki brez nadzora staršev," še pove Gradišnik. Tudi po vrtcu ali šoli otroci najpogosteje obiskujejo vodene dejavnosti. "Vedno manj je možnosti za prosto igro, za razvijanje ustvarjalnosti, domišljije. Otroci pa si želijo vrstniškega druženja, vendar nimajo teh spretnosti, veščin, da bi prišli do nekoga, jim je nerodno, zato se rajši držijo sami zase," ugotavlja Marija Vrhovnik iz Dnevnega centra za otroke in mladostnike Zavoda MISSS.

Pomanjkanje nekaterih veščin pri otrocih opažajo tudi v Pionirskem domu, kot pripoveduje Bjanka Kršmanc: "Govorim nasploh o osnovni domišljiji, o ustvarjalnem iskanju rešitev, o tem, da se sploh ne zavedajo, da smejo kaj povedati, da lahko izrazijo svoje mnenje."

In kdaj je primerna starost, da gredo lahko otroci sami na igrišče? "Ko lahko otroci sami v šolo hodijo, to je recimo nekje od drugega razreda naprej, so lahko tudi sami na igrišču. S tem, da je treba otroke naučiti, kako se obnašati, kako ravnati in kako se dogovoriti glede nekih pravil, ki veljajo, zato da se bodo potem lahko varno igrali," pojasni Mateja Hudoklin.

Generacija alfa

Otroci, rojeni po letu 2012, so tako imenovana generacija alfa. So otroci milenijcev, ki živijo in se rojevajo v svet aplikacij, pretočnih vsebin, umetne inteligence, a po nekaterih opažanjih so tudi bolj družbeno in okoljsko ozaveščeni ter aktivni. Po besedah dr. Mateje Hudoklin ima vsaka generacija posebnosti v značilnostih delovanja, ker živijo v času, ki prinaša napredek, nove stvari, vendar se človeški možgani ne spreminjajo. Spremenil se je torej svet, pa poudarja Ivana Gradišnik, in spremenili so ga odrasli, ne otroci.

Zato moramo tudi odrasli ustvariti okoliščine za prosto igro, brezskrbno druženje ter seveda gibanje, ki ga poudarjajo ustvarjalci filma ali kot pravi režiser Dvornik: "Eno od sporočil filma je, pojdite ven, igrajte se na dvoriščih, igrajte se na zelenih površinah, pojdite v gozd, zlomite si nogo, če je treba. Otroke povabimo, da sklepajo nova prijateljstva, mogoče prve poljube, kakor koli … Se pravi ta izkustveni moment in izkustveni moment je možen samo, če se gibamo, če gremo ven."

Nazaj na igrišča!