Polona Kenda je ravnateljica Osnovne šole Simona Kosa Podbrdo, ki jo letos vsega skupaj obiskuje 32 otrok. Državnim institucijam je odkrito hvaležna, da je njihova šola v Baški grapi še živa, čeprav se ljudje od tam pospešeno izseljujejo. Štiri leta se je kot podpredsednica Združenja ravnateljev Slovenije bojevala za pravice majhnih šol v Sloveniji, a kot namigne, se bo s položaja počasi poslovila. Iz njenega glasu je razbrati, da je zadovoljna v svojem kolektivu, med otroki, ki so v teh krajih še ostali, in v naravi, ki jih obdaja, čeprav jih včasih oropa internetnega signala ali elektrike. Njihovi učenci radi hodijo v šolo, sklepa, "saj jih morajo včasih učiteljice podaljšanega bivanja kar malo naganjati domov". Nekoliko manj navdušeni znajo biti najstniki, "ker takrat ne smeš rad hoditi v šolo," pripomni.

Na šoli ponujajo samo štiri izbirne predmete: šport za zdravje, nemščino, likovno snovanje in projekte iz fizike in ekologije. Šah učenci igrajo skupaj s stanovalci doma starejših občanov. "Če se kakšni učenci želijo učiti špansko, jih ena od učiteljic uči v knjižnici, ki je središče šole. Druga jih uči kitaro." A teh predmetov ni na urniku, zgodijo se spontano, med kakšno prosto uro. Majhne šole v majhnih krajih imajo svoje prednosti, je prepričana Polona Kenda.

Kakšne so posebnosti vaše šole?

Majhnost in odhajanje ljudi v mesta. Pred dvajsetimi leti je bilo na šoli 140 otrok, v letošnjem šolskem letu jih je vsega skupaj 32, od prvega do devetega razreda. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje nam gre skupaj z zavodom Triglavski narodni park zelo na roke, določene normative nam spregledajo, da šola lahko obstane. Vsi skupaj smo jim zelo hvaležni.

Ker je naših učencev zelo malo, prostora pa imamo kar veliko, razmišljamo, da bi del šole namenili šoli v naravi. Ob podpori občine s Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti razmišljamo, da bi, če že nimamo svojih otrok, življenje v naravi vsaj ponudili drugim slovenskim otrokom. Da vidijo, kako poteka življenje v predalpskem oziroma že kar alpskem svetu.

Zakaj želite, da se šola v Podbrdu ohrani?

Šola je kulturno, športno, turistično središče kraja. Če bodo taki kraji popolnoma izumrli … Pri nas je ogromno izhodišč za hribe, in če se bodo hribi do vrha zarasli z gozdom, tudi razgleda ne bo več in ne vem, ali bodo planine za obiske še tako mikavne. Ne nazadnje ohranjamo tudi dediščino, ki so nam jo zapustili predniki. Živeti z naravo je res veselje. Zdi sem mi, da so otroci, ki živijo z naravo, malo drugačni. Imajo več volje do življenja in so manj obremenjeni z odnosi in lahko izživijo svoje otroštvo.

Ali vaša šola pouk bolj povezuje z naravo? So otroci več na prostem?

Učenci predvsem živijo na podeželju in imajo že tako več stika z naravo. Ne živijo v blokih.

Organizirate tudi podaljšano bivanje?

Seveda, nekaj podaljšanega bivanja je organiziranega in plačanega, preostalo se dogovorimo z učitelji. Jutranje varstvo nam na primer ne pripada, a se s starši dogovorimo in si pomagamo med seboj.

Dogovorite se torej na neformalni ravni. V večjih sistemih to ni več običajno.

Ne, to ni več običajno. A če vidimo, da je kje kakšna stiska, se trudimo, da pomagamo. Posebnost naše šole je, da je majhna, in včasih rečemo, da je družinska. V družinah ni vse idealno. V zadnjih letih nam je uspelo tudi nekaj otrok, ki so bili drugje zavrnjeni, pripeljati do konca osnovne šole. Presenetilo nas je, kako se je njihovo vedenje obrnilo na bolje. Prednost majhnih šol je odnos, otrok ni številka. Res se zavzamemo za vsakega posebej.

Zakaj so bili ti otroci drugje zavrnjeni?

Pred leti smo imeli primer prešolanja učenca, ki ga niso nikjer želeli vzeti. Starši so tu uredili začasno prebivališče, prišel je na našo šolo, kar se je izkazalo kot nekaj zelo dobrega. Starši so bili izredno zadovoljni. Videli smo, kako okolje vpliva na posameznega otroka. Trenutno veliko govorimo o nasilju in odnosih. Mislim, da je kar nekaj slovenskih šol prevelikih. Prednost majhne šole je, da otrok čuti, da res vsi skrbimo zanj, ne le učitelji, pomembna je tudi čistilka, kuharica … Vsi zaposleni se moramo truditi.

Želite reči, da se v večjih šolah otrok lažje spregleda?

Ja. Čeprav ni vedno prednost, da se že malo preveč poznamo. Včasih si rečemo: Dajmo otrokom teden ali dva miru, pustimo jih pri miru.

Je lahko za kakšnega učenca tudi preobremenjujoče, da je v tako homogenem okolju? Ali je lahko takšno okolje npr. za najstnike nekoliko zadušljivo?

Mislim, da ja. (smeh) Nekako se ne morejo skriti, okolje je varno, pri nas ne morejo nikamor zbežati, ne v negativnem smislu, žal tudi ne v pozitivnem, česar bi si morda malo želeli. A ko gre to obdobje mimo, so že toliko zreli, da se znajdejo v srednjih šolah. Imamo pa veliko dejavnosti, pogosto jih kam peljemo, sodelujemo tudi z drugimi gorenjskimi in primorskimi šolami.

Zdi se, da se danes spopadamo z odtujenostjo zaradi preveč prebitega časa pred zasloni, s težavami v odnosih med vrstniki itd. Ste pred temi težavami pri vas malo zaščiteni?

Mi smo v sivi coni in včasih nam ne delata ne internet ne telefon, včasih smo brez elektrike in včasih je to velika prednost. Ugotoviš, da je dobro, da se znaš še malo pogovarjati. Upam, da nama zdajle ne zmanjka elektrike … ker prav zdaj zelo pada dež. (Pogovarjali sva se v ponedeljek zvečer op. a.) Sem že preverila, ali nam zamaka šolo. Ko govorimo o podnebnih spremembah vsakič, ko veter odnese kakšno streho … Niso vedno krive podnebne spremembe, ampak so stvari "šlampasto" narejene. Pustiva to.

OŠ Simona Kosa Podbrdo je umeščena blizu Bače, jo je že kdaj poplavilo?

Pri nas smo vedno malo v nevarnosti. Hudo deževje je bilo v letih 2004 in 2007, ko so se zgodile poplave v Železnikih. Če bi se oblak odtrgal bliže nas, bi bilo še precej slabše. Šola in vrtec nista bila ogrožena. Imeli smo zasute hiše, a k sreči ni bilo hujšega. Res pa je, da bo struge treba prazniti, zasujejo se z vsakim deževjem.

Imajo učenci kdaj težave priti v šolo zaradi zemeljskih plazov ali uničenih cest?

Seveda, to se nam je zgodilo tudi tokrat (v času avgustovskih poplav op. a.). A če zasuje ali odtrga kakšno cesto, je precej drugače, kot če ti zalije hišo, saj veš, da če jo je zalilo enkrat, jo bo še kdaj. Zemeljskih plazov na cestah smo se v Baški grapi že malo navadili.

Vidim, da se glede tega ne obremenjujete preveč.

Včasih sredi zime v višjih predelih tudi za tri dni zmanjka elektrike, a nekako gre. Včasih imamo malo preveč snega … A naravo moramo spoštovati. Mislim, da je s tem treba živeti.

Lahko del učnega programa prilagodite svoji mikrolokaciji?

Ja, ločimo na primer požarno varnost, pri kateri je obvezna evakuacija, in potresno ogroženost. Opozarjamo, da je nevarnost potresa pri nas velika in da v primeru potresa ne smemo na stopnice. Učence vzgajamo za preživetje v lokalnem okolju in si želimo, da ne bi nikoli odšli, ampak …

Kako združujete razrede?

Prvi in drugi razred sta kombinirana, tretjega razreda nimamo. Kombinirani so četrti in peti razred, šesti in sedmi ter osmi in deveti.

Omenili ste, da se ljudje precej izseljujejo iz vaših krajev. Kako pa je z učitelji? So domačini?

Imamo 13 učiteljev, od tega so samo štirje zaposleni stoodstotno, ostali so zaposleni v deležih od 10- do 50-odstotno. Prihajajo iz šol iz Nove Gorice, Tolmina, Kobarida, imeli smo učitelja iz Bohinjske Bistrice, tudi iz Ljubljane in Škofje Loke.

Učitelji prihajajo od marsikod in zdi se mi, da so zadovoljni. Naloga ravnatelja je, da najprej poskrbi za dobre odnose med zaposlenimi. Že več let gremo pred začetkom šolskega leta vsi zaposleni, vedno poudarjam, da so pomembni vsi zaposleni, na dvo- ali tridnevno ekskurzijo. Zelo sem bila vesela, da so se nam letos pridružili tudi štirje nekdanji zaposleni. Bili smo v Bosni in Hercegovini, od koder je doma ena od naših čistilk. Prvi dan nas je peljala k sebi domov in nas tam tudi pogostila. Po mesecu in pol se imajo ljudje, ko pridejo nazaj v službo, čuda za pogovoriti, in ko smo se vrnili, je delo steklo brez težav.

Zdaj, ko je v šolah tako veliko pomanjkanje kadrov, sem bila zelo presenečena, ko sem od dveh učiteljic, ki učita na ljubljanskih šolah, prejela prošnji za zaposlitev na razrednem pouku. Pri nas so razredi sicer kombinirani, a maloštevilni, učenci pa so … prijetni.

Kolikokrat na teden mora učitelj, ki prihaja od drugod, obiskati vašo šolo?

Učitelj mora biti na šoli vsaj dva dni, če uči glasbo ali likovni pouk, je lahko na šoli le en dan. Pohvalila bi ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ker je spremenilo normative za majhne šole. V računovodstvu, tajništvu in svetovalni službi mora biti zaposlitev po novem najmanj polovična, nam, ravnateljem, pa so z julijem odvzeli delovno obveznost. V Združenju ravnateljev Slovenije sem se za to borila zadnjih osem let. V majhnih podeželskih šolah ravnatelj nima pomočnika, slabše je plačan in še poučevati mora. Potem pa sem objavila razpis za učitelja geografije, a se nihče ni prijavil. Od letos mi ni več treba poučevati, a bom vseeno. (smeh)

"Potrkati moram", da imamo pokrite vse predmete, čeprav po spremenjenem zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja nimajo vsi učitelji ustrezne izobrazbe. Izobrazba je pomembna, še pomembneje pa je, da je učitelj osebnostno zrel človek. Da mu lahko zaupaš, ko gre v razred in ima poslanstvo. Ali so plače slabe ali ne, ne vem. Ravnatelji majhnih šol smo plačani enako kot učitelji. A če hodiš v službo samo zaradi plače …

Včasih se po tihem govori, da je učenje lagoden poklic z veliko počitnicami in krajšim delovnim časom. Zakaj torej učiteljev primanjkuje? Po nekaterih ocenah naj bi jih primanjkovalo že okoli 4000.

V kakšnem manjšem kraju se to ne govori samo po tihem, ampak smo slišali tudi na glas. Razpisi so odprti, tisti, ki najbolj kritizirajo, naj gredo v te poklice. Naši učitelji veliko ur nadomestijo z organizacijo prireditev v kraju.

Sama spoštujem vse poklice, in težko je reči, ali je poklic lahek ali težak, če delo opravljaš z veseljem in v njem uživaš. Izredno pomembni so dobri odnosi v kolektivu. Ko sem pred letom 2000 postala ravnateljica, pri nas ni bilo tako, zato sem si zadala za cilj, da se morajo učitelji med seboj razumeti. Znamo se skregati in se tudi pogovoriti.

Kako lahko ravnatelj poskrbi za dobre odnose v kolektivu? S pravičnostjo?

Ljudje se morajo zavedati svojih odgovornosti. Hkrati pa vedo, da če sem letos nekoga obremenila bolj, ga bom prihodnje leto manj. Če ima kdo kakšne težave, mu sodelavci priskočimo na pomoč. Veliko se pogovarjamo, enkrat mesečno se dobivamo na sestankih, na katerih naj bi povedali, ali je kar koli narobe. Mislim, da sem ena izmed redkih ravnateljic in ravnateljev, ki sem nekaterim "dala knjižico" in sem bila zaradi tega tudi na sodišču. Zdi se mi nepošteno, da v službo hodijo ljudje, ki ne delajo, in nato drugi delajo namesto njih. Takrat sicer nihče ne bo stopil na ravnateljevo stran, a ko se stvari razrešijo, ljudje priznajo, da je bilo pošteno.

Gre pri dobrih odnosih za občutek poštene obravnave?

Občutek, da se nekomu dogaja krivica, je enak pri učencih in zaposlenih. Mislim, da se vsi ravnatelji trudimo biti pošteni. A da boš do vseh enak? Tudi v družini do svojih otrok nisi. Ljudje smo in delamo napake. Moramo si znati med seboj tudi odpuščati. Včasih vidim, da sem udarila čisto mimo. A ko to vidiš in greš do zaposlenega ter mu rečeš oprosti, se da marsikaj rešiti.

Kako je na vaši šoli s tekmovalnostjo med učenci, z bitkami za ocene in skrbjo za vpis na želeno srednjo šolo?

Lani smo v devetem razredu prvič opazili, da so se učenci pretirano obremenjevali z ocenami, spraševali so nas po pravilnikih … Skrbi me, da to ni zraslo na njihovih glavah. Bojim se, da učenje za ocene prihaja tudi na podeželje. Tekmovalnosti med njimi sicer nismo zaznali. Poskušali smo jih razbremeniti z različnimi dejavnostmi, a so se pred testi prav preveč sekirali za otroke, stare 14, 15 let. Zakaj so pod pritiskom, ne vem, a želela bi, da ne bi bili. Pri nas je bilo vseh osem devetošolcev sprejetih na srednje šole, na katere so se vpisali, tudi v Tolmin in v Ljubljano na gimnazijo.

Kakšen odnos bi si želeli, da bi do šole in učiteljev zavzeli starši?

Želim si vzajemnega zaupanja, v dobro in srečo otrok. Včasih starši otrokom ne pustijo več, da bi reševali svoje težave. Predvsem mame se popoldne kličejo in urejajo stvari, ki so jih otroci sposobni rešiti v šoli. Starši morajo zaupati svojemu otroku, tudi če je šele v prvem razredu, morali bi se zavedati, kdaj svojim otrokom delajo medvedje usluge. Pri nas starši čutijo, da se zaposleni med seboj zelo dobro razumemo. Nimajo moči in niti ne poskušajo npr. preko mene na kar koli vplivati. Imamo interna pravila, s katerimi rešujemo težave.

Kaj bi danes sporočili prvošolcem, vsem, ne le vašim?

Otroci naj imajo poleg šole tudi svoje otroštvo, ohranijo naj igro, radovednost in dolgočasje. Ni treba, da je vsaka minuta zapolnjena z aktivnostjo. Izkušnje padcev, fizičnih in drugačnih, pa naj jih utrdijo. Naj imajo še vedno potolčena kolena. (smeh)