Dominik Gregorič, rojen leta 1930 v Zaloščah, je izjemen sogovornik. Najstarejši slovenski čebelar in zgleden vinogradnik s pretanjenim spominom živo opisuje življenje na Goriškem v času fašizma, druge svetovne vojne in povojnih let. Njegovo pripoved začnemo v čebelnjaku, ki je bil v mladosti vir njegovega navdiha. »Letos je dobra letina medu,« se pohvali. Kasneje obiščemo še njegov zgledno negovani vinograd. Vse to je uvod v zgodbo njegovega življenja.
Pripoveduje o otroštvu v italijanski šoli, zatiranju slovenskega jezika, težkem kmečkem življenju in ohranjanju trdne narodne ter verske identitete. V pričevanju izstopa tudi opis divjanja italijanske vojske ter komunističnega nasilja. Posebej pretresljiv je opis partizanskega pomora furlanske družine v srednji Vipavski dolini ter krute usode sorodnika Dominika Zorna, pripadnika VOS-a, ki ga je partizansko vodstvo dalo ustreliti.
Po vojni so bili kmetje soočeni s ponižujočimi obveznimi oddajami pridelkov in živine, česar se Gregorič še danes z bolečino spominja. Primorsko je v povojnem času pretresala tudi represija nad duhovniki – t. i. Čedermaci – ki so v času fašizma ohranjali slovenski jezik. Dominik Gregorič si je marsikatero zgodbo zapomnil: o pomorih meščanov Gorice v breznih Trnovskega gozda ter o partizanskih pomorih na Krasu. »Nisem bil zraven,« poudari, »povem tako, kot sem slišal.«
Ne skriva občutkov strahu in nemoči, ki so tedaj vladali med prebivalstvom. Različne vojske so ljudem jemale svobodo, povojna komunistična oblast pa še dostojanstvo. Njegovo pričevanje je dragocen dokument časa, ki celovito osvetljuje manj znane in pogosto zamolčane plati zgodovine Primorske.