V tokratni epizodi podkasta Digitrajno izobraževanje se posvečamo temi, kako otroke naučiti učinkovitega, kritičnega in samostojnega raziskovanja. Poudarek je na informacijski pismenosti, eni ključnih veščin sodobnega časa, a hkrati področju, kjer so otroci pogosto prepuščeni sami sebi ali pa starši nehote naredijo preveč.
V pogovoru se nam pridružita dr. Polona Vilar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Romana Fekonja z Zavoda RS za šolstvo. Razprava teče o tem, kaj informacijska pismenost sploh pomeni v praksi, kako otroke postopno in premišljeno uvajati v svet raziskovanja ter kako jim pomagati, ne da bi raziskovalno nalogo opravili namesto njih.
Podkast se dotakne izzivov od prvih korakov do končne predstavitve, vloge knjižnic in knjižničarjev ter pomena povratnih informacij in spoprijemanja s frustracijo, ki je naravni del učenja. Epizoda ponuja jasne usmeritve, dobre prakse in premislek o tem, kako otroke opremiti z veščinami, ki jih bodo spremljale vse življenje.
Vsebino omogoča Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje s pomočjo sredstev mehanizma Načrta za okrevanje in odpornost in Next Generation EU.
Citati:
Polona Vilar: »Informacijska pismenost se pravzaprav nanaša na kakršnokoli obvladovanje informacij.«
Romana Fekonja: »Vedno, ko iščemo odgovor na neko vprašanje, se zgodi ta mini informacijski proces.«
Polona Vilar: »Recepta v resnici ni, zato mi vedno tukaj govorimo o tem, da je potrebno razvijati kritično mišljenje.«
Romana Fekonja: »Zelo pomembna je motivacija. V šolah velikokrat naletimo na umetno ustvarjeno motivacijo in umetno postavljene situacije, ampak veliko bolj učinkovito učenje je takrat, ko pride neko vprašanje ali tema, ki učenca samega zanima.«
Romana Fekonja: »Cilj poučevanja je naučiti procesa iskanja informacij oziroma celotnega procesa informacijske pismenosti.«
Polona Vilar: »Motivacija je ključna in prepogosto na njo pozabimo.«
Polona Vilar: »Ni vedno eno same prave poti do rešitve, v tem je ravno čar.«
Polona Vilar: »Vloga starša je biti neke vrsta podpora, ne pa tisti, ki naredi namesto.«
Romana Fekonja: »Velikokrat je namesto vprašanja staršev ne, kakšna je bila ocena, koliko si dobil, bolje »Kako si se ob tem počutil?« »Ali si zadovoljen s svojim delom?« Kaj bi lahko naredil drugače?«
