Po več kot 15 letih čakanja dobivamo sistemski zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov, ki bo povsem na novo urejal to področje. Državni zbor ga obravnava ta teden, potrdil naj bi ga v torek. Zakaj zakon postavlja v ospredje pomoč in vzgojo, ne kaznovanja, in zakaj je ključna hitra obravnava mladostnikov? Kako razumeti porast nasilništva mladih v zadnjih letih in kako na zaznavo nasilja vplivajo mediji? O tem z Mojco Plesničar z Inštituta za kriminologijo.

Kako ocenjujete to spremembo zakonodaje? Vemo, da je bil sistem obravnave mladoletnikov zasnovan pred desetletji in so bile spremembe nujne.
Spremembe so bile nujne, če drugega ne zato, ker kazenski zakonik predvideva poseben zakon za obravnavanje kazenske odgovornosti mladoletnikov, in tu je bila sistemska luknja že od leta 2008. Ideja obravnavanja mladoletnikov pa ima korenine v sredini dvajsetega stoletja. A doslej ni bilo vse slabo. Ko smo za Svet Evrope v okviru sprejemanja zakona izvajali raziskavo o tem, smo ugotavljali, da ključne vrzeli pri nas niso na zakonski ravni, ampak na praktični. Kljub temu pa je to, da smo zdaj sprejeli prenovljeno vizijo ravnanja z mladimi, ki se znajdejo na strani storilcev kaznivih dejanj, zelo dobro. Njihova ločena obravnava je tudi zelo dober znak, saj gre vendarle za drugačno populacijo z drugačnimi potrebami in zahtevami. In tudi način, na katerega zakon to predvideva, se mi zdi v temelju dober. Ključno pri tem ostaja, kako bomo ta zakon sposobni implementirati, saj predvideva ogromno medinstitucionalnega sodelovanja, ogromno natančnega usmerjenega dela z mladoletniki, in tu ostaja vprašanje, ali bomo to res znali narediti tako, kot je zamišljeno v zakonu.

Ko omenjate drugačno obravnavo: poudarek pri mladoletnikih v primerjavi s polnoletnimi storilci ni toliko na kaznovanju, ampak bolj na njihovih pravicah, koristih in interesih ter predvsem na vzgoji in prevzgoji. Se vam zdi, da predlog ohranja to bistvo?
Da. Sama bi pravice dala na konec tega seznama, ker je bistvo obravnavanja mladoletnikov – tudi v novem zakonu – obravnavanje razlogov, ki so vodili v kaznivo dejanje. In v resnici je zakon zamišljen kot križanje ukrepanja zaradi kaznivega dejanja ter pomoči temu mladostniku, da takega ravnanja ne bi več ponavljal. Absolutno je prav, da je pri mladostnikih kaznovanje v ozadju, osredotočiti se je treba na drugo. Evropske družbe verjamemo, da je pri mladostnikih še čas oziroma največ prostora, da jih utirimo na pravo pot, stran od kaznivih dejanj. Čeprav tudi pri odraslih storilcih ohranjamo idejo o možnosti za spremembe.

Statistika v zadnjih letih kaže izrazito povečanje števila nasilnih kaznivih dejanj mladoletnikov. Kako si razlagate ta trend, gre res za porast nasilja ali morda tudi za večjo ozaveščenost v družbi, zaznavanje in posledično prijavljanje takšnih dejanj?
Ko govorimo o trendu zadnjih let, nasilna kriminaliteta med mladostniško kriminaliteto res narašča. Ampak vprašanje je, koliko v zgodovino pogledamo. Če pogledamo dovolj nazaj, dvajset ali trideset let, potem vidimo, da so vsi kazalci v resnici v upadanju. In izhodišče v času koronske pandemije, v katerem so bile razmere popolnoma drugačne, ni najbolj korektno.
Vsak odrasli človek, s katerim se pogovarjamo, zna iz svojih mladostniških spominov povedati veliko o pretepih in tudi hujših stvareh, ki so se dogajale v času njegovega šolanja. Ampak te stvari preprosto niso prišle niti do učiteljev ali ravnateljev, kaj šele naprej, do policije. V tem smislu se naša družba spreminja in je na nasilje bistveno bolj občutljiva, kot je bila, kar je dobro. To pomeni, da ne toleriramo posegov v telo, ki so tako izraziti, da si zaslužijo kazenskopravno obravnavo. Druga zadeva, ki ni zanemarljiva, je poudarjena pozornost, ki jo policija namenja tem vprašanjem in morda na ta način zazna več stvari, kot jih je prej. Zelo lahko je reči: "Joj, mladi so zmeraj bolj nasilni, mladi so zmeraj bolj grozni!" Ampak slika za temi številkami je veliko veliko bolj zapletena. Brez poglobljene raziskave je težko ugotoviti, kolikšen delež tega povečanega nasilja lahko pripišemo kateremu od naštetih dejavnikov.

Poleg tega so te zgodbe, ko se zgodijo, tudi zelo izpostavljene v medijih. Naj omenim samo nedavni primer iz Murske Sobote, ko je dijak zabodel dijakinjo. In tistega iz Rač, kjer je skupina mladih pretepla moškega, ko naj bi se skušal sestati z mladoletnico. O takih stvareh se veliko piše in morda tudi s tem ustvarja vtis, da je nasilnega vedenja mladostnikov v družbi vse več.
Ja, omenili ste dva res ekscesna primera in seveda ni čudno, da mediji poročajo o tem. Jasno je, da želimo v današnjem času vedeti, kaj se dogaja, so se pa ekstremni primeri dogajali tudi v preteklosti. A takrat smo imeli bistveno manj kanalov za pridobivanje informacij. In morda nismo o vsakem primeru slišali tolikokrat kot zdaj, s toliko različnih strani. Ali je takih ekscesnih primerov več kot včasih, v resnici ne znam oceniti. Nekatere raziskave kažejo, da ko se zgodi en ekscesen primer, nekako porodi tudi druge in da traja nekaj časa, preden se spremljajoče dogajanje umiri. V resnici smo v sodobnosti priča nizu ekscesnih primerov, ki pa se ne zgodijo vsi na domačih tleh, ampak slišimo, kaj se dogaja v Srbiji, na Finskem, v Ameriki ... in potem se nam ves čas zdi, da je vse huje. Nekatere stvari so najbrž res hujše, ni pa vse pomembno slabše kot pred desetletji. Mediji tukaj nosijo določeno odgovornost, a v resnici se mi zdi, da osrednji mediji niso najbolj agresivni. Te teme se pojavljajo v veliki meri na spletnih omrežjih, prek različnih neformalnih kanalov. In ti so v resnici po moji oceni bolj škodljivi, ker so popolnoma nefiltrirani.

Prenovljeni zakon napoveduje hitrejše in strožje odzive tudi na povratništvo ter daljši rok za izbris vzgojnih ukrepov. Kako pomembno je pri mladostnikih najti ravnovesje med odvračanjem od takšnih dejanj in stigmatizacijo, ki lahko dolgoročno morda celo poglobi neko kriminalno pot?
Ukrepanje je v teh primerih, ki pridejo do sodišča, absolutno nujno. V našem sistemu imamo izjemno slab način spremljanja. Ker ni vseh uradnih statistik, je pravzaprav vedeti, kdo je povratnik, ne samo zame kot raziskovalca, ampak – in to je res težko verjeti – včasih tudi za sodišče in tožilstvo zelo težko. Upam, da bo zakon tudi pri tem prinesel malo več reda. Brez jasnih informacij o tem, kaj se v sistemu dogaja, ne moremo resno razmišljati o sistemskih izboljšavah.

Strokovnjaki opozarjate tudi na pomen hitre obravnave po storjenem dejanju. Kaj se v praksi zgodi, če so ti postopki predolgi?
Ukrepanje je pri mladostnikih, če želimo, da bo učinkovito, nujno takoj. Ves postopek mora teči zelo hitro in zelo učinkovito. In tukaj smo v naši raziskavi ugotavljali vrzeli v sistemu. Tukaj se zatika tudi sicer v kazenskih postopkih, so pa pri mladostnikih škodljive posledice resnejše. Zavedati se moramo, da je pri mladostnikih hitro in učinkovito ukrepanje velikokrat celo pomembnejše od tega, da res specifično najdemo pravi ukrep. Pogosto je že sama obravnava dovolj, da mladostnika strezni in nekako spreobrne.

Še ena od novosti v zakonu je ustanovitev centra za mladoletnike za težje primere. Kot pri večini drugih stvari pri nas se tukaj pojavi vprašanje, ali ima Slovenija dovolj kadrovskih in strokovnih zmogljivosti, da bi ta center res lahko deloval interdisciplinarno, pa seveda tudi čim učinkoviteje.
Center je po mojem mnenju dobra ideja in tudi način, kako je vstavljen v sistem, bi lahko deloval. Sredstva zanj so predvidena; če prav razumem, prihajajo iz Evrope. Je pa težava, na katero ste opozorili, resna in pomembna. Vemo, da je stanje v Sloveniji, če pogledamo samo področje psihičnega zdravja otrok, izjemno alarmantno, da so čakalne vrste v teh javnih sistemih izjemno dolge za nenujna, pa včasih tudi za nujnejša stanja. To vprašanje lahko načnemo na več načinov. Lahko rečemo, da tako in tako nimamo ljudi in je bolje, da sploh ne delamo nič. Lahko pa poskusimo nekaj narediti s temi ljudmi, ki jih imamo. Mislim, da z mladostniki dela veliko ljudi, ki so zelo predani svojemu poklicu. Upam, da bo ta center zmogel spraviti skupaj ljudi, ki na znanstvenih spoznanjih gradijo ukrepe, zlasti za mlade s hujšimi težavami, ki te povzročajo tudi okolici. Taki primeri so tudi tisti, ki se kot ekscesi pojavijo v javnosti, da se ta potem sprašuje, kam gre naša družba. O tem, mimogrede, že dva tisoč let tarnajo vse družbe. S takimi primeri bi morali delati tisti, ki to res znajo.

Vabljeni, da se naročite na podkast Ob osmih.