Na vrata Narodne galerije je namreč potrkala škratica Gala, ki je nastala izpod črnila (takšnega, ki piše, pa tudi riše) Tomaža Lavriča.

V Narodni galeriji so v sodelovanju z Mladinsko knjigo kultnima slikanicama Gal v galeriji in Strahec v galeriji dodali novo. Tokrat v Narodno galerijo prihaja Gala, ki jo potepanje po Tivoliju nekega dne pripelje pred veliko stavbo, ta takoj vzbudi njeno pozornost. "Na vogalu lepe hiše / nekaj na veliko piše: / N ... NERODNA GALARIJA! / Gala se od smeha zvija. / "Galarija? Jaz sem Gala! / Nerodna sem pa tudi jaz! ..."

Ko Gala ugotovi, da ima s stavbo kar nekaj skupnega, poleg imena tudi nerodnost, se odloči, da jo obišče. Potrka na vrata in odpre jih škratek Gal. To je začetek velikega prijateljstva, ne le med zelenim škratom in rdečelaso Galo, pač pa – vsaj v tej želji je nastala slikanica – med novimi generacijami otrok in galerijo oz. umetnostjo.

Gala v galeriji, ki nadaljuje tradicijo ene od bolj priljubljenih slikanic pri nas, za katero brez pretiravanja lahko rečemo, da je po zaslugi sijajnega ubesedena Svetlane Makarovič in nepozabnih ilustracij Kostje Gatnika izpolnila poslanstvo približevanje likovne umetnosti najmlajšemu občinstvu, stopa seveda v velike čevlje, a v Lavričevih in Matičevih rokah se zanjo ni bati. Slikanico torej podpisuje avtorski dvojec oz. enojec Tomaž Lavrič in Lovro Matič, ki je že v pesnitvah o žuželkah Mali črv Oto in druga golazen ter Mala vešča Lučka in drugi žužki prinesel zabaven spoj poezije in s pozornim očesom karikaturista ujeto golazen, s katero je oživel pisan svet insektov. Ni težko razumeti, da so si za avtorja novega poglavja otroškega raziskovanja galerije zaželeli prav tega karikaturista in striparja, ki premore pravo mero navihanosti, bistrosti in likovne virtuoznosti, da z njimi nadaljuje duh Galovih ustvarjalcev. Avtor je sicer menda založbo najprej zavrnil, ko pa je pobližje pogledal prvi knjigi in vstopil v galerijo, ga je ta svet toliko prevzel, da projektu vendarle ni več mogel reči ne.

Tako je nastala škratinja Gala, ki je od zelenega Gala precej drugačna. Če je Gal izobražen in moder škrat, ki so mu mir galerijskega prostora in zgodbe, ki jih pripovedujejo številne umetnine, pisani na kožo, Gale umetnost niti malo ne zanima. Raje se vozi s skirojem, se potika po Rožniku in Tivoliju, prav na enem od teh sovjih potepov naleti na stavbo Narodne galerije, v katero radovedno vstopi. Rdečelasi junakinji otrok nove generacije vrata odpre protagonist, ki je navduševal njihove starše; predstavi ji umetnost, ki jo Gala doživi po svoje.

Začelo se je z zamislijo Anice Cevc
V galerijo še danes prihaja veliko otrok prav zato, da bi srečalo Gala. Ideja zanj se je pred več kot štirimi desetletji kot "nekakšen preblisk" utrnila takratni direktorici Narodne galerije Anici Cevc, nato pa sta jo, kot nam je pred leti dejala, "genialno uresničila Svetlana Makarovič in Kostja Gatnik". To je bila tedaj torej zelo inovativna ideja, ki pa sta jo lahko le prav avtorja uresničila na tako prepričljiv način. Slikanica je doživela kar nekaj ponatisov, tudi angleški prevod – leta 2006 jo je prevedel Uroš Mozetič, prav tako pa je navdihnila tudi podobne izdaje drugje, na primer v milanski Bibiloteci Trivulziani in v Narodni galeriji v Pragi.

Da bi pri otrocih vzbudili radovednost za umetnost
Kot pravi urednica otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan, je koncept vsake od slikanic sledil cilju vzbuditi radovednost, najprej seveda pri otrocih, obenem pa seveda nagovarja tudi starše. Galerije so včasih še danes marsikomu nekoliko tuj prostor, v katerega zaradi bojazni, da o razstavljenih delih nemara premalo vedo, vstopajo z zadržkom. Tudi njim torej slikanica odpira vrata in jih, kot je dejala urednica, "malo sprosti".

Predvsem pa nam slika pokaže, da bistvo spoznavanja in doživljanja umetnosti ni v podatkih, ampak zadostujeta pozorno opazovanje in raziskovanje. Vse tri slikanice učijo še nekaj – spoštljiv odnos do kulturne dediščine. "To so dragocenosti, ko jih opazuješ, jih malo bolj od daleč glej, da jih ne poškoduješ."

Od srednjega veka do 20. stoletja
Pohvaliti velja izbor umetnin, ki verjetno temeljni na preverjenem pedagoškem programu Narodne galerije (z besedilom o Narodni galeriji ga je pripravila Tjaša Debeljak Duranović) in popelje od srednjeveških svetnikov do moderne umetnosti (med zadnjimi predstavljenimi deli je Trobentač Marija Preglja), vmes pa se ustavlja tako pri nekaterih pomembnejših delih naših najvidnejših umetnikov (Kofetarica Ivane Kobilca, Rdečelaska Mateja Setrnena) kot pri nemara manj ključnih, a za najmlajše obiskovalce posebno sugestivnih motivih. Pozoren bralec bo znal ceniti tisto obdobje spoznavanja umetnosti, ko je namesto imen in obdobij, važno samo delo, to, kar postavlja pred nas, in tisto, kar sami na njem opazimo. V pesnitvah podane interpretacije umetnin pa zmorejo kljub poudarku na za otroke zanimivih detajlih sijajno ujeti tudi tisti čar umetnin, ki preseže narativno vrednost in zaobjame njeno atmosferskost. Pri Groharjevem Sejalcu tako "od vročine zrak miglja, / da vse se vidi kot megla".

Kot je ob predstavitvi knjige dejala direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, so številni otroci, ki z razredi prihajajo v galerijo, to prvič obiskali prav z oz. zaradi Gala. Prepričana je, da bo tudi skuštrana rdečelasa Gala v galerijo pripeljala veliko otrok. Ob današnjem dnevu slovenskega znakovnega jezika so Galino zgodbo predstavili tudi na videu s kretnjami, pa tudi sicer je Gal v galeriji dostopen tudi v slikanici za slepe in slabovidne.