Na obisku pri mladih starših je ne zanima, ali imajo doma pospravljeno, temveč kako poskrbijo zase in za novega družinskega člana. Še prej kot veliko torbo s tehtnico za novorojenčke starši opazijo njen topli nasmeh. Afrodita Kordež pravi, da je takšna po naravi, že v srednji šoli pa so jih profesorji opozarjali, naj svoje težave in zgodbe pacientov pustijo pred vrati. Nasvet upošteva še danes, zato tudi na težek dan skuša ostati pozitivna. Za poklic medicinske sestre se je odločila, ko so testi pred vstopom v srednjo šolo pokazali, da jo veseli delo z ljudmi. Pravzaprav pa jo je že prej zaznamovala družinska travma, saj ji je v najstniških letih zaradi možganske anevrizme umrl brat. Od tedaj jo je vleklo v zdravstvo, pozneje je spoznala, da je njen sanjski poklic patronažno varstvo. “Na kliniki sem videla, da so ljudje včasih številke, saj me je kakšna sestra poslala z besedami: pojdi do tistega pacienta tam in tam, brez imena in priimka, povedala mi je samo, na kateri postelji leži. In meni je individualni pristop do pacienta izredno pomemben, zato sem se zaljubila v to, da lahko sodelujem s človekom, ki ima ime in priimek.”

Danes Afrodita Kordež obiskuje paciente od nič let do sto plus, kot pravi sama. V pogovoru za podkast Šala za starše je govorila predvsem o obisku novorojenčkov in mladih družin, običajno že prvi dan po odpustu iz porodnišnice.

Patronažne sestre so staršem v oporo

Afrodita Kordež vstopa v domove, pravzaprav v intimo mladih družin, in jim pomaga z nasveti o dojenju, poporodnem okrevanju in negi dojenčka. Poudarja, da kot mama treh otrok izhaja tudi iz sebe: “Ko pride nekdo k meni in moji družini na obisk, pride pogledat nas, ne pa, kako imamo pospravljeno in ali je čisto. Imam tri otroke, moja hiša je kaos, zato ne pričakujem od mamic, da bodo imele vse “tipi topi”. Sicer pa si sterilnega okolja niti ne želimo, ne le zaradi odpornosti otroka, temveč si želimo spontanosti. Stvari počakajo.”

Medicinska sestra pravi, da je najbolje, če so mladi starši sproščeni in živijo naprej v normalnem ritmu, kar pa seveda ni enostavno. Velik poudarek je zato na blaginji mame, saj gre skozi različne hormonske spremembe in posledično razpoloženja. “Po porodu smo mame jokave, v nekem trenutku zelo vesele, v drugem zaskrbljene, to so hormonska nihanja. In mi smo tukaj zato, da nekako umirimo položaj in damo staršem vedeti, da smo jim v oporo.”

Prvi obisk patronažne sestre pri prvorodkah traja od ene ure do dveh, odvisno od pripravljenosti mame, od tega, kaj jo zanima in kaj že ve o negi dojenčka. Največkrat sprašujejo o prehrani in kako povečati laktacijo, o umivanju in oskrbi popka, o dojenčkovem vedenju in gibanju ter spanju. Še vedno je veliko vprašanj tudi o pridobivanju teže novorojenčka.

Dojenčka je treba opazovati, ne pa ga ves čas obsedeno meriti in tehtati

Patronažna sestra Afrodita Kordež pravi, da si starši želijo zdravega otroka, ki dosega razvojne mejnike. To vključuje tudi predvideno začetno pridobivanje teže, ki pa je lahko za starše velik pritisk. “Mame ne želim preveč obremenjevati, seveda mora napredovati dojenčkova telesna teža, saj je to pomembno za njegov razvoj, prenos hrane in kisika, a otrok že v porodnišnici izgubi določen odstotek teže. Tudi doma se mame sprva lahko lovijo z dojenjem, dojenček je morda bolj zaspan ali zlateničen, se ne prisesa dobro ali ima priraščen jeziček. Na prvem obisku zato mamo predvsem pomirim, sama tehtnice v prvih 24 urah ne prinesem, ker lahko otrok takrat še izgubi nekaj teže. Ob drugih obiskih pa otroka seveda tehtamo in opazujemo, kako napreduje.”

Spominja se mame, ki je do minute natančno zapisovala, kdaj in koliko časa je dojila otroka ter koliko je tehtal po posameznem podoju. Otrokova teža ni napredovala. “Morda je bilo to grdo, a sem vzela njen zvezek z zapiski in ga strgala. Mama je to dobro sprejela, saj sem ji pojasnila, da jo obremenjuje. Otroka morate opazovati. Obstaja lestvica ocenjevanja novorojenčkovega vedenja, o kateri sem pisala tudi diplomsko nalogo. In gre za to, da opazuješ čuječnost otroka, kako se odziva na dražljaje. Rekla sem ji, da je pod stresom in da zato mleko usiha. Ko se je mama sprostila, je dojenček pridobival po 300 gramov na teden,” pripoveduje. Vrača se k blaginji mame, saj otroci čutijo njeno razpoloženje. “Zato rečem mamicam: če ste nenaspane, razdražene … Pojdite ven, naredite pozdrav soncu. Če se bo otrok tisto minuto jokal, ne bo nič narobe, pomembno je, da se pomirite in vrnete k otroku ter rečete: ljubček moj, zdaj se bova uredila, lepo te bom previla in nahranila.”

Veliko mladih družin finančno težko shaja ali pa živijo v revščini

Novopečeni starši so pogosto dobro poučeni o negi novorojenčka, vendar številni še vedno veliko časa namenijo iskanju odgovorov in hitrih rešitev na spletu. Patronažna sestra Afrodita Kordež je mama treh otrok, ki poudarja, da so si vsi trije povsem različni. Vsak otrok je individuum, prav zato je tudi vsaka patronažna obravnava prilagojena potrebam družine. Še vedno pa so jim nekatere poteze skupne. Skoraj ni staršev, ki ne bi posneli prvega kopanja svojega novorojenčka. Se pa okoliščine odraščanja in nege dojenčka seveda razlikujejo. Patronažne sestre na terenu vidijo marsikaj: od razkošnih stanovanj do skromnih domovanj in tudi življenja na pragu revščine ali pod njim. “Tega je ogromno, res veliko. Mogoče sami ne bodo niti povedali ali izrazili, vendar vidiš. Na primer mlade nezaposlene mamice, zaposlen je samo partner in težko shajajo. Nekoč sem bila tudi pri veliki družini, skupaj s starši jih je bilo devet. Sob ni bilo, kopalnica je bila neke vrste shramba, imeli so še kuhinjo in dnevno sobo, v kateri so spali vsi.”

Včasih starši nimajo niti ustreznih higienskih pripomočkov ali pa teh primanjkuje – in takrat se patronažno varstvo poveže s podjetji, ki donirajo, denimo, plenice ali adaptirano mleko. Tudi v takem primeru sta pomembni medsebojno zaupanje in spoštovanje, poudarja Afrodita Kordež. Na koncu njenega delovnega dne in vsake obravnave največ šteje prav zadovoljstvo staršev in otrok. “Najbolj me pomiri, da vem, da dobro delam, da so starši zadovoljni in začutijo to povezanost, da sem tam zanje.”