Nov film je nadaljevanje njegove predelave iz l. 2019, ki je tradicionalno animacijo nadomestila s sodobnimi računalniško generiranimi tehnikami, ki poustvarjajo realistično podobo živali. Ta pristop se je dobro obnesel v Knjigi o džungli iz leta 2016 in v seriji filmov Planet opic, a je pri Levjem kralju trčil na slab odziv. Osrednji očitek je letel na neizraznost levjih obrazov v novi tehniki, zaradi česar je imela predelava manjši čustveni naboj od izvirnika. Z Mufaso so to nameravali odpraviti, in sicer ne samo s tehničnimi pristopi, temveč že s samo izbiro režiserja. Režijo je namreč prevzel oskarjevec Barry Jenkins, ki je v Mesečini (Moonlight, 2016) in Šepetu nežne ulice (If Beale Street Could Talk, 2018) upodobil izredno subtilne čustvene odnose med liki. Sam je odločitev za prestop iz igranih filmov v animacijo in iz povsem neodvisne produkcije k Disneyju utemeljil z velikim spoštovanjem do izvirnega Levjega kralja, ki ga je označil za orodje v spodbujanju empatije pri otrocih s prvo izkušnjo Shakespearja.

Shakespearjev vpliv je povsem očiten tudi v Jenkinsovem Mufasi. Medtem ko si izvirna zgodba iz Hamleta izposodi jedro zapleta, Mufasa ni tako neposreden, a v prikazu družinskih in rivalskih odnosov, igre moči, izdajstev in maščevanja ne gre spregledati vzora. Zgodba se začne z Mufaso kot mladičkom, ki ga poplavni val deroče reke odnese iz varnega zavetja staršev v oddaljeno deželo. Tam se spoprijatelji z vrstnikom po imenu Taka, sinom glave tamkajšnjega krdela. Ta po Takovem posredovanju dovoli Mufasi ostati z njimi, vendar mora živeti s samicami, kar mu omogoči učenje ključnih veščin lova in sledenja. Te pridejo prav, ko ozemlje napade rivalsko krdelo belih levov, zaradi česar se Mufasa in Taka znajdeta na begu, med potjo pa pridobivata prijatelje, ki so v Levjem kralju jedrna skupina kraljestva.

Prav na tej točki se film najbolj ujame v pasti predzgodb, saj po nepotrebnem razlaga podrobnosti iz izvirnika, denimo zakaj štrli skalna polica, na kateri Mufasa predstavi Simbo. Tovrstni trenutki škodujejo tempu zgodbe. Ta je sicer dober, sploh pri scenah bojevanja, kjer Jenkins prikaže nepričakovan talent za kinetično akcijo, ki mu bo prišel prav, če se bo preizkusil še v tem žanru. Animacija je boljša kot v filmu iz leta 2019, vendar vseeno ne doseže čara ročne animacije, ki se v dokumentaristični estetiki nekako izgubi. Prav ta vizualni vidik pa obenem dodatno potencira vprašanje plenilstva, ki se mu film skuša nespretno izogniti. Še bolj vprašljiv je prikaz družbe, ki se pogosto ujame v klišeje pomembnosti krvnega sorodstva, izgubljene rajske dežele in barbarske nevarnosti od zunaj, saj gre za zastarele vzorce, ki jih kot družba skušamo preseči. Po drugi strani pa je Jenkinsova odločitev, da so zlobni levi belodlaki, v več kot enem pogledu subverzivna.