Splošni šolski red iz leta 1774 je prvi državni osnovnošolski zakon, ki je veljal na ozemlju današnje Slovenije. Oblast je v času Marije Terezije in nato njenega sina Jožefa II. začela vzpostavljati centralno voden državni šolski sistem ter obvezno izobraževanje. To so bili začetki opismenjevanja vseh slojev družbe in obveza je veljala tako za dečke kot za deklice.

Seveda se takšni velikopotezni načrti ne zgodijo čez noč, in da je to prvostopenjsko šolstvo v polnosti zaživelo, je trajalo več desetletij in zahtevalo tudi spremembe v miselnosti med večinskim prebivalstvom, a pomemben zagon teh sprememb je bila ravno razsvetljenska miselnost časa Marije Terezije.

Ker to leto mineva 250 let od takrat, ko je bila objavljena Splošna šolska naredba ali Splošni šolski red, kot ta dokument danes imenujemo v sodobni slovenščini, poteka na to temo več dogodkov. Posebej aktivni so v Slovenskem šolskem muzeju. Na začetku maja so odprli posebno razstavo na osemdesetih panojih na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli. Zdaj pa so skupaj s Slovensko matico ter Slovenskim društvom za preučevanje 18. stoletja pripravili simpozij o začetkih šolstva na Slovenskem, primerjavah z drugimi deli Evrope ter sledeh, ki jih je ta čas pustil vse do danes.

Izobrazba koristi tako posamezniku kot moči države

Državna sekretarka ministrstva za vzgojo in izobraževanje Janja Zupančič je v nagovoru spomnila, da je tako kot pred 250 leti tudi danes izobraževanje temelj družbene kakovosti in da ima pri tem veliko vlogo država. Čeprav se današnji izobraževalni sistem spopada z novimi izzivi, pa osnovna načela, kot so vključenost, enakost in izobraževanje za vse, ostajajo enaka.

Aleš Gabrič, predsednik Slovenske matice, je poudaril, da so bili takratni t. i. razsvetljenci prepričani, da izobrazba koristi ne le posamezniku in njegovi sreči, temveč predvsem družbi in moči države: "Z znanjem branja bi spoznavali nove načine kmetovanja in umnega gospodarstva, ob povečanem produktu državljanov pa bi se polnila vedno lačna državna blagajna."

Pomemben čas za uveljavljanje slovenščine v družbi

Ker je bilo preprosto prebivalstvo vajeno komunicirati v svojem domačem jeziku, na Slovenskem torej v narečjih slovenščine, se je v začetnih letih šolanja temu prilagodil šolski red. Splošni šolski red je bil izdan tudi v slovenskem jeziku, čeprav takrat po besedah referentke na simpoziju Andreje Legan Ravnikar, vodje Oddelka za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, pravna in pedagoška terminologija v slovenskem jeziku ni bila razvita.

Prav potreba po sporočanju tako zahtevnejših besedil kot same učne snovi v slovenskem jeziku pa je spodbudila tiskanje knjig, razvoj izrazoslovja ter krepila javni položaj slovenščine. "Medtem ko so prvi, ki so pri nas v šolske prostore vstopali po načelih splošnega šolskega reda, še spoznavali pot do znanja v deželnem jeziku, so njihove vnukinje in vnuki v roke vzeli učne knjige v slovenskem jeziku. Oblikovanje enotne narodne zavesti prek enotnega šolskega načrta in enotnih učbenikov sicer ni bilo med cilji načrtovalcev terezijanske šolske reforme, je pa bila to nenačrtovana dolgoročna posledica šolskega usposabljanja mladine obeh spolov in vseh slojev prebivalstva," je opisal Gabrič.

V Slovenskem šolskem muzeju za letos načrtujejo tudi nov prevod besedila Splošnega šolskega reda v današnjo slovenščino. Ob tem je predsednik Slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja Marko Kambič poudaril, da so se organizatorji simpozija že pred njim poenotili, da namesto arhaičnega poimenovanja, ki je bilo v navadi do zdaj, torej da je to Splošna šolska naredba, uveljavijo ustreznejše ime Splošni šolski red.

Praksa in dolgoročne sledi

Ta je bil ob svojem izidu leta 1774 namenjen poenotenju načina izobraževanja po zelo raznolikem cesarstvu, razdelil je stopnje šolanja in predpisal, kaj morajo za doseganje ciljev početi učitelji. Vzpostavljeno je bilo, da se učenci v šolah učijo v večjih skupinah v enem prostoru, znanje pa učitelji podajajo frontalno.

Uresničitev šolske reforme je torej prispevala k utrditvi načel, ki veljajo še danes – šolstvo kot državna skrb, zavest o dostopnosti osnovnega znanja za vse otroke, pomen skupinskega poučevanja. "Mnogi se danes premalo zavedajo, da je kakovostno šolanje eden temeljnih postulatov uspešne družbe. Brez dobrega izobraževanja in tudi vzgoje družba nima prihodnosti," je zatrdil Kambič.

So se pa vse od začetka spopadali s težavo, kako zagotoviti ustrezno financiranje tega sistema, še posebej veliko težav je bilo na podeželju. Učiteljski kruh je bil tako vse prej kot lahek.

"Naši predhodniki pred 250 leti so si iskreno prizadevali za to, da bi prinesli družbi, posameznikom, skupnosti nekaj novega, nekaj boljšega, čeprav se jim je večkrat zdelo, da so ovire na tej poti prehude. Menim, da je to ena takšnih pomembnih stvari, ki se jih lahko danes zavedamo. Kar se lahko naučimo od naših prednikov, je to, da moramo v svojih naporih vztrajati ne glede na to, da se nam zdijo še tako velike ovire na poti do cilja," je sklenil direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš.