Na literarno-pogovornem večeru v Lavričevi knjižnici Ajdovščina, enota Vipava, je bila okrogla miza o zelo pomembni temi – stiskah mladih, ki so bile predstavljene skozi knjigo Neslišni kriki. Na njem je bilo tudi odprtje razstave kolažev, ki so jih ustvarili osnovnošolci po prebranih zgodbah.
Prisotnih je bilo več govornikov, med njimi tudi župan Vipave, Anton Lavrenčič, ki je poudaril, da naloga lokalne skupnosti ni le gradnja infrastrukture, temveč tudi ustvarjanje okolja, v katerem se mladi počutijo slišane, varne in sprejete. Saj, kot že pregovor pravi, na mladih svet stoji - je potrebno vlagati v nove generacije, ki so prihodnost naše družbe.

Likovna delavnica - izdelava kolažev Neslišni kriki

V kulturnem domu Vrhpolje je potekala likovna delavnica Anje Kranjc, ki je učence usmerjala, da v obliki kolažev ustvarijo vsebino določene zgodbe, zbrane v knjigi Neslišni kriki. Pridružila se jim je tudi Urška Milač, specialna pedagoginja Osnovne šole Draga Bajca Vipava in sodelavka Lavričeve knjižnice Ajdovščina, enota Vipava, Valentina Tominec. Na delavnico je prišlo 13 otrok od petega do devetega razreda. "Učencem smo predstavili knjigo s posameznimi zgodbami. Eno od zgodb sem prebrala jaz, vse pa so dobili natisnjene. Urška Milač je pripravila tudi kratko delavnico spoznavanja in potem smo otroke prosili, da se odločijo, katero od teh zgodb bodo udejanjili s kolažem v eni od naslednjih ur likovnih delavnic. Vsak si je izbral eno zgodbo, na podlagi katere so potem samostojno ali v skupinah po dva, trije, ustvarjali kolaže. Vse kolaže smo nato zbrali in so razstavljeni v knjižnici v Vipavi," je razložila Valentina Tominec.

Anja Kranjc, ki se zaradi bolezni, okrogle mize sicer ni mogla udeležiti, je zbranim poslala svoje misli, v katerih je zapisala: "Z Urško sva že pred začetkom delavnic izbrali nekaj zgodb iz knjige, ki so se nama zdele za otroke stare od 11 do 15 let najbolj primerne. Izbrali sva Neskončni svet spleta, Kako je Mojca ukrotila svoj strah, Razvajenček Niko, Uspeh in TV-Limonada. Zgodbe je Urška vsebinsko predstavila, tako da smo se lahko o njih tudi malo pogovorili in predstavili teme, o katerih govori knjiga. Jaz sem jim predstavila likovno tehniko kolaža, ki smo ga potem izdelali na naslednjih dveh srečanjih. Otroci so si izbrali vsak svojo zgodbo. Eni so se dali v pare, eni so želeli ustvarjati sami. Tako da smo na koncu pristali na treh zgodbah, ki jih je prebralo in upodobilo več otrok in sicer: Neskončni svet spleta in njegove pasti, Kako je Mojca ukrotila strah in Razvajenček Niko. Odzivi otrok so bili zelo različni. Enim je bila tema zelo zanimiva, drugim je bilo prenaporno. Eni so pokazali zanimanje tako za pogovor kot za ustvarjanje na to temo, spet drugi niso želeli govoriti o tem. Zato sem izvedla delavnico še z najmlajšimi otroci iz drugih skupin (1. - 4. razred), vendar tako, da nismo brali direktno zgodb iz knjige, ampak smo se o neslišnih krikih otrok samo pogovarjali. Potem smo naredili slike hiš, v katerih živijo ljudje z različnimi problemi in tako so nastali tudi njihovi kolaži. Na tej razstavi torej lahko vidite izdelke in razmišljanja otrok o temah iz te knjige."

Darinka Kozinc, pisateljica, ena od avtoric zgodb, ki so v knjigi Neslišni kriki; in sicer zgodbe z naslovom Razvajenček Niko, je med drugim razkrila, da je njena zgodba skoraj v celoti resnična, dodala ji je le nekaj literarnih prvin, da se lažje bere, sicer pa je zgodba povsem realna in resnična. Na okrogli mizi je povedala, da na sodišču sodeluje tudi kot strokovna sodelavka in opravlja pomembno funkcijo na področju kriminala mladostnikov, kar je še posebej pereča tema, a pomembno je vedeti, da se v življenju ne dogajajo samo lepe stvari in da niso po tleh samo rožice in ptički na vejah. Po njenem mnenju je potrebno prisluhniti mladim, ki imajo težave, vedno pa se žal težave pri mladostnikih lahko sunkovito slabšajo in stopnjujejo, vse do kriminala in različnih kaznivih dejanj. Zato se ji zdi zelo pomembno, da se na te stvari opozarja čim prej, saj z vsakim drobcem odklonskosti v napačno smer, gre v bistvu za klic na pomoč.

Na okrogli mizi je veliko besed, predvsem iz prakse svojega dela povedala tudi Urška Milač, specialna pedagoginja in učiteljica podaljšanega bivanja na Osnovni šoli Draga Bajca Vipava. Posebej je izpostavila, da težav v vedenju učencev, ki že mejijo na velik konflikt ali celo nasilje, noben pedagoški delavec ne sme spregledati: "Če delaš v šoli, moraš imeti oči na vseh koncih, pri vseh učencih. Kako se pogovarjajo, kako sodelujejo, kako izražajo nestrinjanje, vse to je pokazatelj, kako učenci delujejo in če kakšni ne znajo rešiti konflikta lepo, spoštljivo, takoj izrazijo določeno mejo nasilja, poniževanja, verbalnih grdih besed ali celo fizičnega obračuna, na takšen ali drugačen način, je to znak za velik rdeč alarm in je potrebno učenca spremljati, se pogovoriti z njim, po potrebi tudi s starši. Ker, če se učenca ne ustavi, ne pove, da to ni sprejemljivo vedenje, on misli, da je vse v najlepšem redu in lahko z omenjenim vedenjem samo še nadaljuje, ter ga po vseh ugotovitvah tudi stopnjuje." Kot je razkrila, so se na njihovi šoli srečali že z marsikaterimi primeri, vse od manjših in je bilo potem po pogovorih veliko bolje, do takšnih, kjer je morala posredovati zraven staršev, tudi policija in center za socialno delo. "Zgodbe otrok so različne, imajo tudi zelo različne stiske, s katerimi se soočajo in mi, odrasli, specialni pedagogi in tudi drugi, smo tam, da jim pomagamo, jih usmerjamo, nikakor pa ne smemo spregledati teh težav, ker se potem samo poglabljajo," je še dodala.

Je umetnost lahko zdravilna, kaj pa branje knjig?

Zbirka 18-ih kratkih zgodb o takšnih in drugačnih stiskah mladih, je vsekakor poučna tako za osnovnošolce kot tudi odrasle. Mateja Jamnik, predsednica društva Jasa, kjer je knjiga izšla, je še posebej poudarila, da to nikakor ne bi smele biti teme, ki bi se jih v šolah izogibali. Velikokrat je pri nastajanju te knjige, namreč naletela na mnenja nekaterih učiteljev in ostalih pedagoških delavcev, da so to teme, o katerih se na njihovi šoli ne govori. "Potem pa smo ravno njim takoj že predstavili in pokazali na primer risbe, ki so jih učenci naredili v kakšni drugi šoli in naenkrat je zavladal kar obnemeli molk. Namreč: vse to je del življenja, tudi otrok, mladih in zakaj še kar mislimo, da je svet sestavljen iz izključno samo pozitivnih, lepih stvari, dogodivščin in sploh vsega popolno popolnega. To preprosto ni realno in ne obstaja. Zatiskati si oči pred tem, da je kakšnemu učencu hudo, da bije bitke sam s seboj, ni nobena sramota. In zato želimo, da ta knjiga najde pot do bralcev, zgodbe so kratke, jedrnate, hitro se preberejo, a pustijo velik pečat v srcu in na duši. Mogoče se bomo z njeno pomočjo bolj naučili opazovati in prisluhniti otrokom, mladim in tudi staršem," je mnenja Mateja Jamnik.

Če umetnost lahko zdravi, pa je za dogodek umetnica Anja Kranjc podala ta pomenljiv odgovor: "Absolutno. Otroke spodbuja k dejavnemu in samoiniciativnemu opazovanju svojega notranjega in zunanjega sveta in odnosov, ki ji soustvarjajo. Preko doživljanja spreminjajočih se barv, odtenkov, oblik, vonjev, tekstur in vključevanja le-teh v ustvarjanje, jih spodbuja k opazovanju spreminjanja svojega telesa: čutov, čustev in miselnih procesov in s tem razvija pojmovanje človeka kot celote. Otrok tako samega sebe podoživlja skozi umetnostni proces. Tako ne bodo odraščali v naivne brezglave potrošnike, ampak bodo razvijali posluh in razumevanje do sebe, sočloveka in okolja, v katerem odraščajo. Umetnost je prisotna v vsakodnevnem čutenju posameznika, stoji v sredini med mišljenjem in hotenjem,
spodbuja umski, čustveni in telesni razvoj vsakega človeka. Zato je ne glede na nadaljnje otrokove interese pomembna za razvoj na kateremkoli področju."