V podkastu Misija: kakovost je bila gostja Mihaela Zavašnik, vodja središča za profesionalni razvoj, kakovost in raziskovanje zavoda Republike Slovenije za šolstvo in ena osrednjih strokovnjakinj na področju šolskega vodenja, profesionalnega razvoja ravnateljev in strokovnih delavcev ter kakovosti v vzgoji in izobraževanju. Podkast je vodila Špela Šebenik.

Šola za ravnatelje in ravnateljski izpit je v Sloveniji obvezen

V Sloveniji več kot 70 % kandidatov za ravnatelje na letni ravni opravi izobraževanje – šolo za ravnatelje, preden nastopi samo delo ravnatelja. Pri nas takšno izobraževanje poteka že od leta 1995, ko je bila izvedena prva šola za ravnatelje in ravnateljski izpit, kar nas umešča med prvih deset držav OECD-ja (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, trenutno ima 38 držav članic z vsega sveta, Slovenija se je priključila leta 2010). "To je program, ki obsega 144 kontaktnih ur, kar pomeni, da traja eno koledarsko leto, in če bi vprašali ravnatelje, ki zaključijo to izobraževanje, velikokrat povedo, da bi si želeli, da bi takšen program obiskovali že prej. No, zdaj ga v Sloveniji lahko obiščete že kot strokovni delavec in mnogokrat tudi strokovni delavci, ki morda nikoli ne bodo kandidirali za ravnatelja, povedo, da je ta program zelo koristen. Obsega namreč vse teme, od prava, zakonodaje, finance, pedagoškega vodenja, dela z ljudmi, zaposlenimi, teorije organizacij in samega uvoda v vzgojo in izobraževanje," razloži Mihaela Zavašnik.

V nadaljevanju izvemo, da sta obvezna le šola za ravnatelje in ravnateljski izpit, sicer pa je na voljo še ogromno izobraževanj po lastni odločitvi vodij za izobraževanje. Mihaela Zavašnik še pove, da mednarodne raziskave kažejo, da se slovenski ravnatelji in tudi strokovni delavci izjemno veliko udeležujejo različnih izobraževanj, kar nas umešča med prvih pet držav na področju profesionalnega razvoja. "Vse te druge oblike vseživljenjskega izobraževanja v Sloveniji niso obvezne. Sama bi se osebno seveda zavzela tudi s strokovnega vidika, da bi tudi pri ravnateljih veljala zaveza, obveza izobraževanja v poznejšem času, ne bi želela delati krivice tistim ravnateljem, za katere vem, da se zelo izobražujejo, bi si pa seveda želeli, da bi bilo teh ravnateljev več. Slovenske in tuje raziskave, kamor se vključujejo slovenski ravnatelji, kažejo na to, da se v večji meri udeležujejo krajših izobraževanj, konferenc, posvetov, enodnevnih, dvodnevnih, hkrati pa vemo tudi z vidika učinkov, da takšna enodnevna izobraževanja večjih daljših učinkov ne dajejo. Bi si pa v bistvu želeli, da se ravnatelji in drugi vodje vključujejo bolj v programe, ki so daljši, z določenimi vmesnimi dejavnostmi, kjer je treba pokazati preizkušanja v praksi. Te spremembe in izboljšave se namreč bolj zasidrajo, kakor pa samo občutki ali pa potrditve, ki jih dobimo po enodnevnem izobraževanju," še doda.

Kakšne so odlike dobrega ravnatelja oziroma ravnateljice?

Mihaela Zavašnik poudari, da je to gotovo sistemsko razmišljanje, kar pomeni videti celo sliko. Vodje se namreč vsak dan ukvarjajo s konkretnimi, posamičnimi primeri in morda v vsem tem kontekstu potem izgubijo celo sliko, torej ta helikopterski pogled. To pomeni, da je treba znati razmišljati z vidika posameznika in nato preiti na kontekst celotne šole. Namreč ravnatelji pogosto govorijo, da na ravni sistema odločevalci včasih ne razumejo konteksta določene šole, ampak hkrati mora tudi vodja razumeti, da mora biti okvir na normativni ravni postavljen tako, da ga lahko v vsaki šoli uporabimo, ne glede na to, ali je to majhna šola, velika šola, ali je to podeželska šola ali mestna šola. "Torej sistemsko razmišljanje, proaktivnost, zagotovo to pomeni ne samo analizirati, cepetati na mestu ali pa iskati vzrokov v preteklosti, ampak se začeti premikati," razloži Zavašnik.

Lastnost, ki bi jo naj imel dober ravnatelj, je tudi fleksibilnost, prilagodljivost, zelo pogosto se v zadnjem času omenja tudi odpornost, čustvena inteligenca in seveda komunikacija.

Ravnatelj oziroma dober vodja si mora vzeti čas za zaposlene

"Če bi morala izpostaviti eno stvar, kaj je tisto, kar naj bi vodja v teh časih imel, je, da naj si vzame veliko časa za zaposlene. Vem, da to terja veliko napora in energije, ampak prisluhniti človeku, težavam, izzivom, ki jih ima, se mi zdi, da lahko dolgoročno to pomeni zelo veliko težo šoli, da se bo razvijala v pravo smer," pove Zavašnik. Omenila je še okoliščine, s katerimi se spoprijemajo današnji ravnatelji, ravnateljice in vodje; namreč spopadajo se z velikim pomanjkanjem strokovnega kadra, z bolniškimi odsotnostmi, z raznolikostjo zaposlenih. Vse to je treba uravnavati in skrbeti, da so odnosi med zaposlenimi dobri in da šola in zaposleni gredo skupaj v isto smer ter da je postavljena vizija, ki ji vsi zaposleni sledijo.

Kaj ravnatelj mora, kaj želi in kaj zmore?

Zavašnik meni, da ne verjame v to, da je ravnatelj edini tisti, ki vpliva ali usmerja šolo, temveč bi jo morali vsi zaposleni. "Kaj mora, določi država, imamo nekakšen okvir, v katerem vemo, da se vsi gibljemo, to so normativni vidiki, zakonodaja, pravilniki. Drugo vprašanje, kam želimo, si pa mora šola oziroma vrtec ali kateri koli vzgojno-izobraževalni zavod, določiti sam. Zaradi tega, ker najbolje pozna svoje učence, starše, s katerimi sodeluje, najbolje pozna tudi lokalno okolje, kar pomeni, da ne morejo biti po celotni državi smeri delovanja iste. Šola ali vrtec ve, kaj je tisto, v katero smer mora, izbere si seveda svoje prednostne cilje, cilje izboljšav ali prednostne cilje. Mora pa seveda tudi vedeti kaj zmore, to pomeni, kakšne učitelje ima, kaj učitelji v danih okoliščinah zmorejo, v kaj je treba usmeriti delo učiteljev in na kakšen način jih podpreti, da bodo lahko tiste cilje, ki so si jih skupaj kot prednostne, izbrali. Za vsaj nekaj let, običajno rečemo vsaj v triletnem ciklu, takrat bi jih naj tudi uspešno nagovarjali in uresničevali," še doda.

Se vodja rodi ali naredi?

Mihaela Zavašnik razloži: "Glede na vso strokovno literaturo in glede na lastne izkušnje bi rekla, da gre za kombinacijo obojega. To pomeni, da zagotovo obstajajo predispozicije, kjer smo močni, imamo morda nekaj teh nastavkov, ki se začnejo gojiti že relativno kmalu, v zgodnjih letih, v vrtcu ali osnovni šoli. Premalo pa je načrtnega načrtovanja nasledstva. Prav zaradi tega se mi zdi tako pomembno, da ne govorimo samo o ravnateljevanju, ampak o vodenju. S tem ko v bistvu že delamo skupino ali pa imamo vzpostavljeno skupino vodij na šoli, pomeni, da že vzgajamo svoje naslednike." Problematiko, ki jo vidi, pa je, da je v Sloveniji ravnatelj vezan na mandat in da bi moralo biti vodenje bolj urejeno na ravni sistema, in ne samo na ravni posamezne šole.