Bolečine, povezane z biološko razliko med moškimi in ženskami, so seveda tipične za vsak spol posebej. Bolečine, povezane z boleznimi rodil, so tako specifične za ženske. Sem sodijo menstrualne bolečine, endometrioza, sindrom policističnih jajčnikov, bolečine pri ovulaciji in bolečine med spolnim odnosom (disparevnija) ipd.

A ženske pogosteje kot moški trpijo tudi zaradi mišično-skeletnih bolečin, kamor prištevamo stanja, kot so fibromialgija (kronična bolečina v mišicah in vezivnem tkivu), osteoartritis (povzroča obrabo sklepnih hrustancev, predvsem v sklepih rok) in sindrom temporomandibularnega sklepa (bolečine v čeljustih in obrazu). Pojavljanje migren je pri ženskah trikrat pogostejše kot pri moških, pogosteje pa tudi trpijo zaradi tenzijskih glavobolov.

Raziskave kažejo, da ženske doživljajo večjo intenzivnost bolečine, imajo večje tveganje za kronično bolečino in pogosteje zaradi bolečin zapadejo v invalidnost. Razlika je bila v preteklosti najpogosteje pripisana biološkim razlikam med moškimi in ženskami, nove raziskave pa kažejo tudi na socialne vzroke, ki to razliko poglabljajo.

Ena izmed najočitnejših je obravnava bolečine pri strokovnjakih, saj številne ženske poročajo, da jih pogosto zelo dolgo "ne jemljejo resno", ko tožijo o bolečinah, zato traja dlje, da pridejo do terapije, ki bolečinsko stanje pozdravi ali omili. In čeprav to razliko med moškimi in ženskami poznamo, pa se pri uporabi zdravil za lajšanje bolečin dolgo nihče ni ukvarjal s spolom bolnika.

Kateri deli možganov se sprožijo ob bolečini?

Nekatere študije posameznih bolezni kažejo, da ženski in moški možgani pri zaznavanju bolečine signale pošiljajo iz različnih delov. Študija bolečine pri bolnikih s sindromom razdražljivega črevesja je pokazala, da se nekateri deli možganov v primeru bolečine glede na spol odzivajo drugače.

Sindrom razdražljivega črevesja je sicer najpogostejša funkcionalna motnja prebavil, ki se pri ženskah pojavlja vsaj dvakrat pogosteje kot pri moških. Težave zaradi sindroma ima od 10 do 20 odstotkov odraslih, zanj pa so značilni ponavljajoče se bolečine v trebuhu, napihnjenost, diareja, zaprtje ali izmenjavanje obeh.

V omenjeni študiji so raziskovalci na pacientih in pacientkah opravili pozitronsko emisijsko tomografijo možganov (PET) in jih hkrati izpostavili rahlo bolečemu dražljaju. Ugotovili so, da so se nekateri deli možganov pri tem aktivirali enako tako pri moških kot pri ženskah, nekateri deli pa so se odzvali drugače. Raziskava je pokazala, da so bili pri ženskah možgani aktivnejši v limbnih predelih, ki so odgovorni za čustva, pri moških pa so se aktivirali kognitivni predeli, kjer poteka analitično mišljenje.

Zakaj je (morda) tako, razlaga soavtor študije, psiholog Bruce Naliboff s kalifornijske univerze (UCLA). Po njegovem mnenju je mogoče, da gre za evolucijsko razliko, saj so moška kognitivna območja v možganih morda neposredneje povezana z zaznavanjem bolečine zaradi zgodovinske potrebe po hitri odločitvi za boj ali beg, medtem ko so ženske morda bolj čustveno odzivne zaradi evolucijske potrebe po zaščiti otrok. S tega vidika študija, kot tudi številne druge, nakazuje smiselnost razvoja spolno specifičnih načinov zdravljenja bolečine. V konkretnem primeru sindroma razdražljivega črevesja tako že ugotavljajo, da eno izmed zdravil, ki deluje tudi tako, da vpliva na limbni sistem, bolje deluje pri ženskih pacientkah kot pri moških.

Kaj je bolečina?

Kaj sploh je bolečina? Mednarodno združenje za preučevanje bolečine (International Association for Study of Pain) bolečino preprosto opiše kot izkušnjo. NIJZ jo opisuje kot neprijetno senzorno in čustveno izkušnjo, ki je povezana z dejansko ali mogočo telesno okvaro. Druge organizacije jo opredeljujejo kot stanje nelagodja, ki vpliva (ali celo onemogoča) naše vsakdanje življenje. Bolečina se običajno sproži, ko tkiva v telesu, ki se spopadajo z nečim nevarnim ali škodljivim, o tem pošljejo sporočilo, ki ga prenašajo nevroni nociceptorji ali receptorji za bolečino.

Bolečina torej vključuje množico bioloških, psiholoških in socioloških dejavnikov. In kot kažejo raziskave, jo moški in ženske lahko doživljajo drugače.

Ali ženske boli "drugače" kot moške?

Na razliko občutenja bolečine med spoloma v veliki meri vplivajo hormoni, saj estrogen in progesteron pri ženskah vplivata na številne biološke procese v telesu, na primer na kroženje zdravil, njihovo presnovo in delovanje. Zaradi delovanja hormonov so zato razlike med spoloma opaznejše v adolescenci, medtem ko jih pri otrocih različnih spolov zaznavamo manj, piše Abigail Fagan v članku, objavljenem v znanstveni reviji Psychologhy Today. Posebnosti, ki bi lahko vplivale na razliko pri doživljanju bolečine in odzivom na zdravila med moškimi in ženskami, ki jih opažamo v odraslem obdobju, pa so stanja in stresni dejavniki, ki ženske doletijo pozneje v življenju in vključujejo nosečnost, porod in obdobje po menopavzi.

Vse to so lahko dejavniki, ki jih raziskovalci upoštevajo v raziskavah, ki iščejo razloge za to, zakaj se ženski in moški organizem lahko različno odzivata na zdravila za zdravljenje ali lajšanje bolečine.

Psihiatrinja Traci Speed z medicinske fakultete Univerze Johnsa Hopkinsa opozarja tudi na vlogo imunskega sistema, saj se ženski imunski sistem pogosto močneje odziva na patogene in dražljaje kot moški, to pa lahko povzroči obsežnejše vnetne procese in razloži, zakaj običajna protivnetna zdravila (npr. ibuprofen, aspirin, kortizol) ne delujejo enako učinkovito pri ženskah kot pri moških, povzema Psychologhy Today.

Kronične bolečine so pogostejše pri ženskah

Bolečine so raziskovali tudi slovenski strokovnjaki. Leta 2019 opravljena raziskava o kroničnih bolečinah med Slovenci (ki je rezultate primerjala s prvo takšno raziskavo iz leta 2006) je odkrila, da kronično bolečino občuti 22 odstotkov prebivalcev in da je ta 1,5-krat pogostejša pri ženskah.

Slovenska raziskava se pri drugih vprašanjih ni posebej ukvarjala z razlikami med moškimi in ženskami, se pa tega lotevajo številne raziskave iz tujine, pa tudi te šele v zadnjih nekaj desetletjih. Razlog so tudi različne metode vključevanja žensk v klinične raziskave, iz katerih so bile v preteklosti iz različnih razlogov pogosto izključene. V ZDA je tako obvezno vključevanje žensk v raziskave v veljavi od leta 1993, obvezno upoštevanje spremenljivke spola pri raziskavah pa od leta 2016.

Rezultati vključevanja so se med drugim že pokazali. Tako je raziskava o bolečinah, v kateri so znanstveniki analizirali vzorce tkiv miši, opic in človeka, pokazala, da se nociceptorji (receptorji za bolečino) na iste dražljaje odzivajo precej drugače v primeru vzorca moškega tkiva kot vzorca ženskega tkiva. Raziskava je tako ugotovila, da je osnovni mehanizem za sporočanje bolečine pri moških in ženskah različen, v Psychology Today pojasnjuje soavtor raziskave Frank Porreca z Univerze v Arizoni. Iz teh ugotovitev sklepajo, da se celice za bolečino obeh spolov različno odzivajo na različna zdravila. Da je sistem blaženja bolečin pri moških in ženskah zelo verjetno različen, ugotavljajo tudi nadaljnje študije.

Ta spoznanja so posebej pomembna pri obravnavi pacienta z bolečinami, saj kažejo, da lahko tudi zdravila delujejo drugače (slabše, bolje ali pa celo sploh ne), če bolečine iz podobnega razloga trpi moški ali ženska. Nekateri ameriški znanstveniki so prepričani, da bi bilo treba pregledati tudi nekatere starejše klinične študije, ki veljajo za precej neuspešne, in jih analizirati glede na spol sodelujočega. Tako bi se morda spremenil odnos do zdravil, ki so na ravni celotne študije obveljala za neuspešna, a so lahko učinkovita, če izsledke analiziramo po spolu, je prepričan Fadel Zeidan z Univerze v San Diegu, eden od soavtorjev podobne študije iz oktobra 2024.

Omenjena študija je pokazala, da ženske in moški, ko se telo odziva na bolečino in jo samo skuša zmanjšati, uporabljajo različne biološke mehanizme. Moški organizem tako za lajšanje bolečin "uporablja" endogene opioide (to so npr. endorfini ipd., ki jih proizvaja telo samo), medtem ko pri ženskah bolje delujejo neopioidni mehanizmi. To kaže, da močna sintetična opioidna zdravila, ki se uporabljajo pri hudih bolečinah, kot sta morfin in fentanil, bolje delujejo pri moških, medtem ko se ženske nanje slabše odzivajo. Hkrati bi ta ugotovitev morda lahko pomagala razložiti, zakaj ta zdravila predstavljajo veliko tveganje za odvisnost, saj jih zaradi slabšega delovanja ženske pogosto vzamejo pogosteje in več. "Čeprav so naše ugotovitve špekulativne, kažejo, da je morda eden od razlogov, zakaj so ženske bolj nagnjene k odvisnosti od opioidov, ta, da so biološko manj odzivne na ta zdravila in potrebujejo večje odmerke, da občutijo kakršno koli olajšanje bolečin," je v komentarju študije zapisal soavtor študije Zeidan.

Upoštevanje razlik med mehanizmi za obvladovanje bolečine pri moških in ženskah je smiselno tudi pri enem od najbolj znanih bolečinskih stanj, migreni, pri kateri je razlika med številom ženskih in moških bolnikov med najočitnejšimi. Analiza podatkov o uporabi enega izmed zdravil iz skupine antimigrenikov, ki jih je zbral Ameriški center za nadzor in preprečevanje bolezni, je pokazala, da je bilo konkretno zdravilo pri ženskah učinkovito, pri moških pa zdravilo ni imelo nobenega učinka.

Raziskave torej kažejo, da biološke razlike med spoloma lahko vplivajo na zdravljenje bolečine. Zato je smiselno pri iskanju pravega olajšanja razlike med spoloma upoštevati. Hkrati pa je dejstvo, da je bolečina tudi subjektivna zaznava in da jo vsak posameznik doživlja po svoje.

Slovenija: Štirje koraki za razumevanje bolečine drugega

Kot piše na spletni strani zbornice zdravstvene in babiške nege, je potrebno kontinuirano izobraževanje zdravstvenih delavcev o razumevanju in obvladovanju bolečine ter o pristopih, ki bi jih morali uporabiti za premagovanje različnih izzivov in preseganje pristranskosti. Ker je doživljanje bolečine subjektivno, jo je treba znati oceniti in ustrezno "sporočiti" zdravniku oziroma medicinski sestri. Strokovna sekcija pri zvezi je pripravila sistem štirih korakov (P-O-L-H), ki lahko pomaga, da se bolečina "razume" in tako lažje poišče ustrezno zdravljenje.

"Bolečina je peti vitalni znak, kar pomeni, da jo je treba obravnavati kot druge vitalne znake. Treba jo je oceniti, ob pravem času izmeriti njeno jakost z izbrano ocenjevalno lestvico, ob pojavu bolečine je treba ukrepati, znova izmeriti njeno jakost in vse aktivnosti dokumentirati. Ovrednotenje bolečine je pogoj za njeno učinkovito lajšanje," piše na spletni strani zbornice.

Bolečina je osebna izkušnja, ki je vedno neprijetna. Če si lažje bolečine lajšamo sami, s protibolečinskimi pripravki brez recepta, pa je treba ob hudih pomoč poiskati pri zdravniku. Med razlogi, zakaj eno zdravilo pri nekom deluje bolje, pri nekom pa morda sploh ne, so lahko glede na raziskave tudi razlike v biološkem spolu. Še bolj pa raziskave namigujejo na to, da bi bilo treba zdravljenje v prihodnosti čim bolj personalizirati, torej prilagajati vsakemu posamezniku posebej, kot se to že počne pri genskih zdravilih.

Bolečine pa ne premagujemo in lajšamo samo z zdravili. Stroka v nekaterih primerih priporoča kombinacijo ukrepov, med katerimi so tudi alternativne oblike, kot so meditacija, akupunktura, joga, kiropraktika in masaža.