Ob omembi septembra večina pomisli na začetek šolskega leta, dejstvo pa je, da se nekateri mladi v šolske klopi iz različnih razlogov ne usedejo oz. ne dokončajo srednje šole. Med njimi je bil tudi Gregor Vajs, sodelavec Andragoškega zavoda v Mariboru, kjer je zdaj eden od mentorjev v programu PUM+ (Projektno učenje mlajših odraslih), prej pa je bil njegov udeleženec. Gre za program za mlade, stare od 15 do 29 let, ki jim iz različnih razlogov ne uspe končati šole v običajnih okvirih in je to ena od možnosti, kako se potem vključijo v različne dejavnosti s ciljem, da se na koncu vrnejo v šolo ali poiščejo zaposlitev. Program je namenjen mladim, ki so opustili šolanje in so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in mladim, ki so še v šoli, a razmišljajo o opustitvi šolanja in so na zavodu prijavljen med drugimi iskalci zaposlitve.

"Zame je PUM dom, tam imam občutek, da nekam spadam. Je program za učenje, za napredek, upam, da je to prostor za vsakogar," je svoje videnje programa orisal Vajs, ki je lahko s svojo zgodbo v navdih mladim, ki se znajdejo v podobnem položaju.

Njegova otroška leta so bila težka, zaradi družinskih razmer so pri njegovih 11 letih otroke – ima še dva brata – dali v rejniške družine. "Moji prvi spomini so bili, kako sta si mati in ata krožnike podajala v stanovanju, ker sta se vedno prepirala. Oče je bil bolan na živcih in mati je težko shajala s tem, najverjetneje je zato začela piti," je razkril dogajanje v zgodnjem otroštvu. Sledila je ločitev, v mamino življenje je prišel drug moški, dogajanje pa je ostalo isto. "Večkrat je na dom prišla policija, sosedje so jo klicali in tudi sam sem jo poklical. Pri 10 letih sem načrtoval pobeg, mislil sem si, da bo to lepo darilo za valentinovo za mamo. Isti dan, ko sem šel s polno torbo v šolo, nas je mama – imam še dva brata – pustila v šoli. K nam je prišla socialna delavka in so nas razdelili: dva brata sta šla v svojo rejniško družino, jaz pa v svojo."

Razmere v naslednjih letih so bile stabilne, osnovno šolo je končal brez težav in potem nadaljeval izobraževanje v srednji šoli, kjer so se stvari v zadnjem letniku zalomile, zato ni končal srednje šole. V njem se je nekaj prelomilo in iz trme je želel dokazati, da si lahko življenje uredi tudi brez končane šole. "Zame šola ni bila vse, tudi si nisem k srcu jemal, da je nisem naredil. Takoj po tem, ko sem izgubil status, sem začel delati tam, kjer sem med šolo opravljal prakso." Njegov cilj je bil, da se čim prej osamosvoji, zato je nekaj mesecev po zaposlitvi odšel iz rejniške družine in si poiskal svoje stanovanje. "Vedno sem si želel, da bi se lahko čim prej postavil na svoje noge. To je bil cilj: da lahko skrbiš sam zase, torej čim prej služba, čim prej svoje stanovanje. Ne zaradi rejniške družine, ampak ker sem si to želel."

A dobri časi niso trajali dolgo. Ko mu je potekla pogodba o zaposlitvi, se je zaprl v stanovanje. "Prve tri, štiri mesece ne vem, ali sem se sploh na zavod prijavil, ko pa sem se prijavil, sem bil čisto neaktiven. V bistvu sem hvaležen, da me niso takoj vrgli iz sistema, čeprav ni bilo niti piska od mene, razen da sem se pojavil na obveznih sestankih." V vmesnem času pa so se na njegovo veliko srečo spremenila pravila glede starostne udeležbe v programu, in sicer se je PUM spremenil v PUM+, po novem pa so lahko udeleženci v programu stari od 15 do 29 let, potem ko je bila prej zgornja meja 25 let. "Svetovalka na zavodu je predlagala, naj se vključim oz. grem na skupno predstavitev, in tam sem v bistvu prvič slišal, kaj sploh je PUM. To je bilo pred že skoraj dvema letoma," oriše začetke poti v lepšo prihodnost.

Da se je odprl, je trajalo več mesecev

Ne skriva, da so bili koraki težki in počasni. "V bistvu sem v sobo prišel kot smrt, tako sem se skrival pred svetom, da sem si dal dve kapuci na glavo in nikogar nisem pogledal v oči, na vsa vprašanja sem odgovoril z eno besedo. Tudi Polono, ki je pozneje postala moja mentorica in ki me je imela na uvodnem razgovoru, je bilo, kot je povedala pozneje, strah, da mi ne bi mogla pomagati. Če bi me videli takrat: imel sem 15 kilogramov manj, črne oči ..." se spominja težkih mesecev. Z mentorico sta se sprva vsak dan srečala na individualnem pogovoru, ki je bil sprva Polonin monolog. "Nisem se pogovarjal, samo poslušal sem in tako je bilo prvih pet, štirih mesecev. Nisem dal nič od sebe. Edina skupna tema so bile živali: ona ima doma živali, sam pa imam mucka. To je bila večino časa edina tema pogovora."

To je bilo zanj zelo težko obdobje, na katero ima zaradi tega malo spominov. "Imel sem samo en cilj: da se spravim ven iz stanovanja, da grem na PUM in to je to. Tema je bila pač, ni bilo pozitivnih misli. Potem ko sem se malo ujel in sem se počutil, da pripadam programu, sem pa začel kavico kuhati."

To je bil začetek dolge in zahtevne poti v svetlejšo prihodnost. Na pobudo mentoric je začel sodelovati pri izvajanju programa, se na njuno prigovarjanje lani po skoraj 10 letih vrnil v šolske klopi, z veliko prizadevanja letos dokončal srednjo šolo in se takoj zaposlil kot mentor v programu.

Ko sta ga mentorici Polona in Lotka pozvali, ali bi bil mentor, ju sprva ni jemal resno, po nekaj mesecih pa sta ga posedli in mu predstavili situacijo. Če bo resno sodeloval pri programu in dokončal šolo, lahko postane mentor. "Presenečen ni prava beseda. Mislil sem si, da nekaj ni v redu z njima," se spominja izziva. Po skoraj 10 letih se je tako znova zakopal v srednješolsko gradivo, čakali sta ga slovenščina in matura. To je bil trd oreh, ki pa mu ga je ob zaupanju in pomoči mentoric, dobil je tudi učno pomoč, uspelo streti. "Do izpita so mi izpadli še tisti lasje, ki sem jih imel," pove v šali. Leto dni je tako kot strokovni sodelavec delal po štiri ure, preostali čas pa se je učil. "Nisem ju hotel razočarati, ker sta mi toliko zaupali."

Kako poteka program v praksi?

Zjutraj ob 8.00 se udeleženci programa vsak dan zberejo na kavici, ob 8.30 pa se začne strukturirani program. "V ponedeljek je bila zame najhujša stvar, vsaj na začetku, izražanje hvaležnosti. Če bo kateri od naših pumovcev tole gledal, točno ve, kaj mislim. V bistvu gremo v krogu in vsak pove, za kaj je hvaležen. Tega ne moreš preskočiti, nekaj moraš povedati. Na začetku sem rekel, da sem hvaležen za kosilo ali pa kaj takega. Ne spomnim se, kaj sem iz sebe spravil, ker sem si izmislil nekaj samo zato, da je šel krog hitro naprej," se spominja na začetku zanj čustveno zelo zahtevne naloge.

Dopoldanske dejavnosti v programu se vsak dan razlikujejo, od individualnih pogovorov do športnega dela, popoldne pa izvajajo različne izobraževalne dejavnosti, od učenja finančne pismenosti do urejanja stanovanja, program pa vključuje tudi bolj sproščene dejavnosti, od kreativnih delavnic, sam radi ustvarja iz gline, do biljarda, kuhanja in dela na vrtu.

Trenutno je v programu 15 udeležencev, največ jih je lahko 24., zanje skrbijo trije mentorji. "Zdaj jih je 15, ampak v prihodnjih mesecih se bo vpis povečal, septembra, oktobra dobimo klice, ko komu spodleti v šoli, mu poteče status, ima doma slab položaj in ga napotijo v program, kot so mene." Večina trenutnih udeležencev je iz Maribora in okolice, v povprečju so stari okoli 20 let. Demografija je zelo raznolika, med njimi so tudi tujci, recimo iz Ukrajine.

Njegova naloga oz. cilj je, da se udeleženci v skupini dobro počutijo. "Nisem najboljši za tolažbo, moj cilj je, da novega udeleženca v skupino sprejmemo primerno, da mu dam občutek, da je dobrodošel. Za tolažbo sta boljši naslov sodelavki," pove iskreno in doda, da je po naravi zelo introvertiran.

"Težko je, ko si stvari ženeš k srcu"

Na vprašanje, kaj je zanj kot mentorja najtežje, odgovori, da je to spoznanje, da ne moreš povsod in vsakomur pomagati. "Moraš se sprijazniti, da ne moreš čisto vsega narediti, kar upaš, da bi lahko. Stvari neseš domov, preden zaspiš, traja, ker premlevaš, ker se te dotaknejo stvari. Po letu dni sem se malo utrdil, ampak še vedno to ostane." Kot drugo težko stvar izpostavi situacijo, ko se nekdo ne vključi v skupino in ni napredka. "To si jemlješ k srcu, kot da si ti nekaj narobe naredil. A je tudi od njih odvisno, da dajo nekaj od sebe. Naj ponazorim skozi lastni primer: meni so dali možnost, da šolo naredim, ampak če je ne bi naredil, sem navsezadnje za to še vedno odgovoren sam. Nekdo ti da podporo, je pa vseeno na koncu odvisno od pumovca, ali dejansko nekaj naredi. Še vedno nosi težo sam, ti mu poskušaš stvari olajšati."

Gregorjeva želja je, da bi kot mentor v programu PUM+ delal tudi v prihodnjih letih. "Tukaj se vidim tudi čez pet let, če to bo mogoče. Je pa to odvisno tudi od mene, koliko se bom naučil od drugih. Zdaj sem komaj na začetku, vprašajte med čez leto dni, kako mi gre."