V tokratni epizodi podkasta Misija: kakovost je bila gostja ravnateljica Staša Florjanič s Srednje gradbene, geodetske, okoljevarstvene šole in strokovne gimnazije Ljubljana, na kateri je 10 izobraževalnih srednješolskih programov. Delila je svoje izkušnje in poglede na vodenje šole, pomen komunikacije in gradnjo kulture kakovosti. V ospredju pogovora so zaupanje, skupni cilji in zgled vodstva pri razvoju šole. Pogovor je vodila Špela Šebenik.

Učinkovita komunikacija je temelj kakovosti na šoli

Staša Florjanič je funkcijo ravnateljice nastopila junija 2025, prej pa se je intenzivno ukvarjala s kakovostjo, saj je bila vodja tima za kakovost. V uvodu je povedala, da je prav učinkovita komunikacija temelj, na katerem kakovost sploh lahko razpre svoja krila: "To je zelo kompleksna zadeva in vključuje pravzaprav vlogo vodstva, ki določa komunikacijo od zgoraj navzdol, zagotavlja okolje, v katerem je varno spregovoriti o svojih stiskah, potrebah, željah, o svojih napakah, in vključuje tudi učitelja, ki mora biti zgled s svojo komunikacijo, tako da brez učinkovite komunikacije sploh ne moremo vedeti, ali dobro delamo ali ne." Opozorila je tudi na pojav izgorelosti, ki je v današnjih časih v porastu, vzrok pa je največkrat prav težava v neučinkoviti komunikaciji in posledično odnosih.

Razvojni in akcijski načrt – dva ključna dokumenta za kakovost šole

Tim za kakovost je v akcijski načrt vključil vse zaposlene; in sicer v obliki delavnic in poznejših ciljev, ki so jih napisali v letni delovni načrt in poročilo. "Tisto, kar zdaj lahko počnem v vlogi ravnateljice, je to, da informiram tako dijake na dijaški skupnosti, da jim predstavim cilje, kot tudi starše. Treba je razumeti, da komuniciramo ne samo z besedami, ne samo z govorico telesa, komuniciramo zlasti z našimi dejanji in s tem, ko vključimo recimo v akcijski načrt tima za kakovost neke izzive, probleme, ki so jih izpostavili učenci, dijaki, torej, ali starši pravzaprav komuniciramo s starši, da nam je mar, da prisluhnemo njihovim potrebam in željam," je opozorila ravnateljica. Na takšen način komunicirajo tudi z dijaki in tako dobijo povratno informacijo in ideje tako od staršev kot od dijakov, ki jih lahko potem vključijo med šolskim letom v ustrezne ukrepe ali pa pri zastavljanju ciljev in ukrepov v prihodnjem šolskem letu.

Odgovornost za odnos je pri vseh vpletenih in alarm: medvrstniško nasilje

Ravnateljica je v podkastu opozorila tudi na to, da se je na njihovi šoli priključilo približno 80 odstotkov novih strokovnih sodelavcev in s ciljem, ki vključuje izboljšanje medsebojnih odnosov, želijo tudi nanje prenesti moto, da gradijo ljudi in s tem šolsko kulturo. Odgovornost za odnos pa morajo nositi vsi vpleteni in tudi to imajo zapisano v ciljih. Kar pa se je v šoli kljub temu pojavilo, pa je medvrstniško nasilje. V ta namen so za izboljšavo in vpogled v to problematiko med dijaki izvedli anketo in ugotovili, da v primeru medvrstniškega nasilja ne bi o tem dijaki želeli spregovoriti z nikomer. Po posvetovanju s psihologinjo in tudi strokovnjakinjo na tem področju, Lucijo Čevnik, so nato pripravili ukrepe, ki bodo del poročila tima za kakovost. Komunikacijo na področju medvrstniškega nasilja so nato vzpostavili krožno, med dijaki, starši in strokovnimi sodelavci. Vsi so imeli predavanja in se seznanili, kako postopati, če pride do medvrstniškega nasilja. V pripravah pa je tudi šolski etični kodeks, ki bo veljal za vse, dijake, strokovne delavce in starše: "Ugotavljamo namreč, da si dijaki pod pojmom spoštovanje predstavljajo nekaj drugega kot učitelji in spet nekaj drugega si predstavljajo starši. Podobno je, ko govorimo o odgovornosti, kakovostnem znanju, zavzetosti; zato smo rekli, dajmo zdaj konkretizirati vedenja, ki bodo veljala za vse deležnike."

Ko pride do napak, kakšne koli "šibkosti" na šoli

Ravnateljica Staša Florjanič je razložila, da se v vsakem kolektivu dogajajo takšne in drugačne situacije in da seveda pride tudi do napak. Kar je pa ključno pri tem, je, da si prizadevajo za psihološko varnost, kar pomeni, da vzpostavijo odprto komunikacijo, ko pride do kakšrnih koli težav in da občutek psihološke varnosti mora obstajati pri vseh vpletenih. Sicer pa na šoli o vseh morebitnih konfliktih, možnostih izboljšav in težavah obstaja več možnosti komuniciranja: letni delovni načrt, kamor strokovni delavci in učitelji pošiljajo predloge, druga možnost je konferenca, ki jo organizirajo na šoli, tretja pa letni razgovori z vodstvom. Po vseh teh kanalih vsi zaposleni lahko prispevajo svoje želje, predloge in možnosti izboljšav.

Sestanki, razgovori niso sami sebi namen - na šoli preverimo rezultate

"Ko sem opazovala številne sestanke v svoji karieri, je bil večji del namenjen pritoževanju, ta del vsi dobro obvladamo. Vendar je zelo pomembno, da preidemo v ciljno usmerjenost in iščemo rešitve. Naslednja faza pa je, da sprejmemo sklep, pa še tukaj ni konec. Dejansko je treba ta ukrep iz sklepa izvesti, ga spremljati in na naslednjem srečanju preveriti, ali je bil ta ukrep, ki je bil sprejet, učinkovit ali ne," razloži Florjanič. Če ukrep ni učinkovit, ga je treba zamenjati in prav to je proces samoevalvacije, tako se gradi samoevalvacijska kultura, ne da bi se vpleteni počutili ogroženo. Poudarila je namreč, da se vsi učimo na napakah in napake so dovoljene v učeči se skupnosti. Ravnateljica tudi opaža, da je ob na novo sprejetih ukrepih zelo pomembno, da se jih resnično vključuje v vsakodnevno prakso. Če so ljudje slišani in njihovo mnenje šteje, pa so v kolektivu tudi uspešnejši.

Kako se odzvati v primeru medvrstniškega nasilja?

Ravnateljica, ki morebiti prejme pismo iz odvetniške pisarne ali kakšne druge zunanje institucije, najprej poskuša regulirati čustva staršev in z njimi vzpostaviti dober stik. Po tem jih vedno povabi na osebni pogovor, saj komunikacija samo po digitalnih poteh ni učinkovita v takšnih primerih. "Kar pogosto naredim: normalno je, da starši izhajajo iz sebe, to je moj otrok, jaz moram svojega otroka zaščititi. Potem ko smo že vzpostavili dober stik, vedno povabim starše, da stopijo iz tega jaz, jaz, jaz zaznavnega položaja v drug zaznavni položaj in rečem: predstavljajte si, da ste vi ravnateljica ali ravnatelj in da imate 1052 otrok in niste odgovorni samo za enega, ampak ste odgovorni za vse. In iz tega potem najdemo neko skupno rešitev," razloži Staša Florjanič. Starši potem lažje razumejo, kaj je naloga vodstva, ravnatelja, ki mora zaščititi in poskrbeti za varno okolje vseh vključenih.

Kaj pa, ko pride do porušenih meja, vrednot, kako komunicirati v takšnih izrednih situacijah in konfliktih?

"Pravim, da bi vsak človek moral poskusiti biti profesor, da res začuti, kako je to, ko stojiš v razredu, pa je pred teboj 30 učencev. Problem so sprožilci, zunanji stimulansi, ki lahko v učitelju sprožijo določen odziv. Po navadi gre za to, da so ogrožene vrednote, potrebe in tukaj je ključnega pomena, da ima učitelj sposobnost čustvene samoregulacije," razloži ravnateljica. Zagovarja stališče, da si učitelj vzame odmor in se nato odloči, kako se bo odzval. Torej, da gre iz odzivov v zavestne odzive, kar je včasih zelo težko. Treba je tudi ves čas razmišljati oziroma imeti v mislih, da imamo pri komunikaciji kratkoročne in dolgoročne cilje. Doda še, da z jezo ni nič narobe, prav je, da je izražena, le da se postavi ustrezna meja in se ne "poškoduje" nikogar.

Beseda je nanesla tudi na to, da je potrebno komunikacijske veščine ves čas trenirati, jih ponavljati: "Namreč smo ljudje navad in naše odzivanje, odzivi so velikokrat na nezavedni ravni. Zato če želimo kaj spremeniti, je potrebno ponavljanje, nenehna pozornost in fokus na to spremembo. Če poznam tehnike, komunikacijske veščine, potem več ne bo neprijetnih situacij, ne bo konfliktov, ne gre za to. To ni stoodstotna rešitev, gre za to, da se poveča verjetnost, da bo prišlo do pozitivnega izida." Prav tako je poudarila, da se je treba izuriti v pisnem komuniciranju, ki pa je velikokrat pomanjkljivo, ko pride do konfliktov, saj nismo soočeni s telesno govorico in ne moremo vedeti, kako bo nekdo razumel pisno komunikacijo.

Dijaki velikokrat pozabijo na svoj del odgovornosti, nikoli pa se ne sme kritizirati osebe, ampak dejanje

Pri snovanju etičnega kodeksa na šoli razvijajo odgovornost in zavedanje, da ko pride do konflikta, se vsi vpleteni vprašajo, kakšen je bil njihov del v tem konfliktu in kaj, če bi lahko ponovili to situacijo, bi morda naredili drugače. Ravnateljica opaža, da so dijaki velikokrat v zaznavnem položaju jaz, jaz, jaz, učitelj je bil nepravičen in podobno. Velikokrat torej ne upoštevajo svojega dela odgovornosti. Stanje se izboljšuje, ko imajo delavnice na temo učinkovite komunikacije, in na takšen način v šoli opažajo tudi napredek.

Za zaključek je ravnateljica še povedala, da je najmanj, kar si želi, da bi si dijaki mislili, da so "slabe osebe", če nekaj naredijo narobe: "Torej, vedno iščemo, zmagam-zmagaš rešitev, vendar je treba tudi tistemu, ki je storilec, postaviti meje. Zelo pomembno je, kadar mu postavljamo te meje in sprejemamo ukrepe, da je ta naša konstruktivna kritika, povratna informacija, vedno usmerjena na vedenje, nikoli na osebo in značaj. Ko se sprejmejo določeni ukrepi, se vedno opolnomoči mlad človek, da je vsak dan priložnost, da se odloči, kdo želi biti, in da vsak dan sprejema to odločitev s svojimi dejanji." Ob tem je poudarila še pomen pohval, saj je pretirano kritiziranje velikokrat lažje, ker so naši možgani evolucijsko tako naravnani, da si prej zapomnimo slabe stvari: "Prav s pohvalami pa najbolj spodbujamo tisto, kar želimo videti v razredu, med kolegi; to je tista ključna zadeva."