Kdaj se nedolžno brskanje sprevrže v odvisnost? Pogovarjali smo se s priznano ameriško psihiatrinjo, profesorico na Univerzi Stanford in avtorico uspešnice Dopaminska omama Anno Lembke, ki je bila ekspertna priča v odmevnem kalifornijskem primeru, v katerem je porota odločila, da sta podjetji Meta in YouTube krivi povzročanja odvisnosti pri mlajših uporabnikih.

Med pričanjem pred kalifornijsko poroto ste družbene medije primerjali z drogami. Kje je za vas ločnica med neko digitalno vsebino, ki nas pač močno pritegne in nam vzame veliko časa, in pa zasnovo, ki je klinično zasvojljiva?

Kar zadeva kalifornijsko tožbo: mislim, da je zelo pomembno razumeti, da se je ta sodni postopek nanašal na škodo za otroke. V kapitalistični, liberalni družbi smo določili, da so nekatere zasvojljive snovi in vedenja za odrasle zakoniti – na primer alkohol, nikotinski izdelki … ali igre na srečo. To so zakonite droge. Za otroke pa obstajajo zaščitni mehanizmi, saj so razvijajoči se možgani še posebej ranljivi za zasvojenost. Prej ko je otrok izpostavljen potencialno zasvojljivi snovi ali vedenju, večja je verjetnost, da bo razvil odvisnost. Zato je ključno poudariti, da so ta in sorodni sodni postopki usmerjeni predvsem v zaščito otroških možganov. Pri digitalnih medijih pa za zdaj takšnih zaščitnih mehanizmov nimamo. Preverjanje starosti ni zanesljivo ali učinkovito. Starševski nadzor prav tako ni dovolj učinkovit. Poleg tega imamo še množico prepričevalnih oblikovnih elementov, ki so v bistvu oblika oglaševanja. In to nas spodbuja k določenemu vedenju, k spremembi vedenja v korist podjetja, ki je te elemente ustvarilo. In prav na to moramo biti pozorni ter se pred tem zaščititi, saj drsimo v – ali pa smo že vstopili – zelo resen javnozdravstveni problem: ogromno otrok preživi toliko časa na družbenih omrežjih in drugih digitalnih platformah, da to pomembno škoduje njihovemu duševnemu zdravju. To je, po mojem mnenju, ključna poanta. Zelo privlačno zasnovani sistemi so lahko za ranljive posameznike klinično zasvojljivi. Kot družba ščitimo otroke pred zasvojljivimi snovmi in vedenji. Podjetjem, ki prodajajo in tržijo zasvojljive droge, ne dovolimo, da bi te droge prodajala ali oglaševala otrokom. Pri digitalnih medijih pa tega ni, do njih imamo neomejen dostop.

Pa vendar: Kdaj postane digitalna raba škodljiva?

Ko preide v vztrajno kompulzivno uporabo kljub posledicam. Ko diagnosticiramo odvisnost – bodisi od snovi, kot so droge ali alkohol, bodisi od vedenj, kot so igre na srečo, spolnost ali različne oblike digitalnih medijev – se v angleščini opiramo na štiri “C-je”: nadzor (control), kompulzijo (compulsion), hrepenenje (craving) in posledice (consequences). Nadzor pomeni izgubo nadzora nad uporabo: načrtujem, da bom digitalne medije uporabljal le določen čas, nato pa sem čez več ur še vedno na isti platformi. Kompulzija se nanaša na to, koliko “miselnega prostora” na račun drugih dejavnosti in misli zasedajo razmišljanje o “drogi”, njena uporaba in pridobivanje. Vključuje tudi izgubo občutka lastne volje, ko se, kljub načrtu, da bomo uporabljali le malo ali sploh ne, znova prepustimo uporabi. Hrepenenje pomeni vsiljive misli ali podobe, ki nas vlečejo k uporabi ali nas k njej vračajo, medtem ko počnemo nekaj drugega. Posledice pa zajemajo vse vrste negativnih učinkov čezmerne rabe digitalnih medijev, vključno z depresijo, anksioznostjo, osamljenostjo, pomanjkanjem spanja, samopoškodovanjem, samomorilnimi mislimi, spletnim nadlegovanjem, spolnim izkoriščanjem in še bi lahko naštevali.

Kaj naredi neko snov ali vedenje zasvojljivo?

Govorimo lahko o treh dejavnikih. To so dostopnost, moč in novost ali negotovost. In digitalni mediji so to troje izpopolnili do te mere, da jih lahko še naprej uporabljamo, in to tudi takrat, ko nam škodijo. Najprej o dostopnosti … Če živite v soseski, kjer se droge prodajajo na uličnem vogalu, je večja verjetnost, da jih boste uporabljali in tudi, da boste postali odvisni. Če so ugodne ali celo brezplačne, jih boste verjetno uporabljali še več. Če to prenesemo na digitalne medije: imamo 24-urni dostop vse dni v tednu do neskončne količine zelo stimulativnih podob in videoposnetkov, zaradi česar so te platforme izjemno zasvojljive že samo na podlagi dostopnosti in količine.

Moč se nanaša na to, kako močno naši možgani doživljajo neko snov ali vedenje, kar se odraža v tem, koliko dopamina se sprosti v tistem delu možganov, ki je pristojen za nagrajevanje. Ne zasvojijo vse snovi vseh ljudi na enak način. Z evolucijskega vidika to verjetno sega daleč nazaj, v obdobja, ko je skušalo pleme preživeti, ob čemer je narava poskrbela, da nismo vsi iskali enakih nagrad – nekateri so morali iskati meso, drugi jagodičevje, tretji partnerje. Zato je tako imenovana "droga izbire" zelo pomemben koncept. Digitalni mediji pa ob pomoči algoritmov tok podob, videov in drugih vsebin prilagodijo posameznemu uporabniku. Za vsakega posameznika ustvarijo torej popolno "drogo izbire".

Novost oziroma negotovost pa se nanaša na dejstvo, da so občasne oziroma nepredvidljive nagrade dejansko bolj stimulativne kot pa predvidljive nagrade. Na primer, igralni avtomati so izjemno zasvojljivi prav zato, ker je toliko negotovosti glede tega, ali bo poteg ročice prinesel tri limone ali dve limoni in pomarančo. In digitalni mediji so to izpopolnili do potankosti, algoritmi tok vsebin za vsakega posameznika usmerjajo tako, da vanj vnašajo nove podobe, videe in vsebine, ki jih uporabnik ni iskal, jih morda sploh ni želel, a jih zdaj doživlja kot nekaj novega, zanimivega in privlačnega. To ustvarja učinek igralnega avtomata – nadaljujemo drsenje in podrsavanje, ker upamo, da bomo takoj za naslednjim "algoritemskim ovinkom" našli nekaj še boljšega.

Glede na vaše opažanje, da so mladostniki zaradi razvoja možganov posebej ranljivi, kateri konkretni ukrepi, od kliničnih, izobraževalnih do regulativnih, bi po vašem mnenju najučinkoviteje zmanjšali škodo, ki jo povzročajo družbena omrežja s funkcijami, kot so neskončno drsenje, obvestila in algoritemski prikazi vsebin?

Z izobraževalnega vidika moramo jasno sporočiti, da so družbena omrežja droga. Velika večina staršev še vedno ne prepoznava, da so te platforme same po sebi potencialno zasvojljive za ranljiv del mladih. Zato mora tu svojo vlogo odigrati izobraževanje. Z vidika klinične prakse moramo okrepiti sistem, tako da bodo zdravniki, strokovnjaki za duševno zdravje in pravzaprav tudi drugi zdravstveni delavci sistematično preverjali prisotnost odvisnosti od digitalnih medijev in drugih z njimi povezanih škodljivih posledic pri otrocih. To pomeni, da moramo otroke neposredno vprašati: kaj počneš na spletu? Koliko časa preživiš na spletu? Katere negativne posledice si že doživel zaradi dolgotrajne rabe?

Če ne odpremo prostora, v katerem bi otroci lahko spregovorili o tem, da so bili žrtve spletnega nadlegovanja, spolnega izkoriščanja, izsiljevanja s spolnimi vsebinami ali da so zaradi rabe digitalnih medijev postali depresivni, tesnobni ali osamljeni, potem ne bomo vedeli, komu pomagati. Zato je z vidika klinične obravnave presejanje izjemno pomembno. Poleg tega potrebujemo več odločnosti. Otrokom moramo dejavno pomagati, da zmanjšajo rabo digitalnih medijev ali se jim začasno povsem odpovejo, ne le kot posamezniki, temveč moramo to storiti na ravni celotne družine. Pogosto imamo namreč opravka z družinami, v katerih vsi – tudi starši – preživijo preveč časa na spletu in nimajo skupnih dejavnosti, ki ne bi vključevale računalnikov ali drugih digitalnih naprav. Zato je ključno pomagati družinam kot celoti, da vzpostavijo bolj zdravo ravnovesje.

Z vidika regulacije pa menim, da potrebujemo sodelovanje vseh. Spopadanja s težavo odvisnosti od družbenih medijev ne moremo prepustiti zgolj otrokom in njihovim staršem. Gre za kolektivni problem, zato morajo k njemu z veliko večjo mero etike in odgovornosti pristopiti tudi podjetja, ki ustvarjajo in služijo z zasvojljivimi digitalnimi mediji. Potrebujemo šole, ki bodo vzpostavile bolj zdrav odnos do tehnologije in digitalnih medijev med poukom. Potrebujemo zakonodajalce, ki bodo uredili preverjanje starosti in način, kako ga izvajati, pa tudi oglaševanje in sledenje otrokom na spletu. Vse to mora biti usmerjeno predvsem v zaščito otrok, zlasti najmlajših. Dejstvo je, da milijoni otrok, mlajših od 13 let, preživijo ogromno časa na teh zelo zasvojljivih in potencialno škodljivih platformah.

O algoritmih se pogosto govori, kot da so nevtralni ali samorazvijajoči se sistemi, čeprav so v resnici rezultat zavestnih odločitev znotraj podjetij, kot je Meta. Kako takšno uokvirjanje vpliva na razumevanje zasvojenosti v javnosti – in ali bi morali bolj jasno poudarjati, da so funkcije, ki krepijo ekstremna čustva, posledica namernega oblikovanja, ne pa spontanih procesov?

Zavedati se moramo, da so algoritmi rezultat zavestnih oblikovalskih odločitev, ki optimizirajo čas gledanja. Te platforme so zasnovane tako, da otroke čim dlje zadržijo pri drsenju in brskanju, saj dlje ko ostanejo na njih, več denarja zaslužijo podjetja. Algoritmi spodbujajo tudi ekstremne vsebine, kar vodi do bolj čustveno toksičnih in škodljivih vsebin. Ena stvar je, da če otrok vidi en sam video, ki spodbuja anoreksijo, to samo po sebi verjetno ne bo imelo velikega vpliva na njegove prehranjevalne navade. Toda po velikem številu takšnih video vsebin je zelo verjetno, da se bo pri otroku razvila motnja hranjenja. In ti algoritmi so zasnovani prav za to, da otroke zadržijo dlje, kot je zanje zdravo, ter jih potiskajo v vse bolj ekstremne in vsebinsko zaprte, torej izolirane tokove. Prav zato moramo, prvič, uporabnike izobraževati o tem, kako so ti algoritmi zasnovani, da torej optimizirajo čas gledanja, spodbujajo ekstremne vsebine in v bistvu ustvarjajo pogoje za zasvojljivo uporabo. Pozivati moramo k spremembam in po potrebi algoritemsko zasnovo zakonodajno urediti za otroke, da ta ne bo tako škodljiva in toksična. In pomembno je, da storimo to, kar je predlagal Vivek Murthy, zdravnik in nekdanji ameriški general, in sicer da uvedemo opozorila na teh izdelkih, podobno kot jih imamo na cigaretah.

V svoji knjigi Dopaminska omama veliko pozornosti namenjate dopaminu kot eni od ključnih snovi v našem živčnem sistemu, ki vpliva na nastanek zasvojenosti. Družbene medije primerjate z iglo, ki nam 24 ur na dan zagotavlja digitalni dopamin. Kaj natanko je dopamin?

Dopamin je kemična snov, ki nastaja v naših možganih in se je skozi milijone let evolucije razvila kot nekakšen nevrotransmiter preživetja. Gre za nevrotransmiter, torej snov v naših možganih, ki prenaša signale med živčnimi celicami, in nam sporoča: "Pozor, zbudi se in bodi pozoren na to, kar se dogaja zdaj, ker je to ključno za tvoje preživetje." Dopamin se po malem ves čas sprošča v posebnem delu možganov, pristojnem za nagrajevanje. Ko pa naletimo na nekaj, kar je potencialno pomembno za preživetje, se sproščanje dopamina začasno poveča nad to osnovno raven. Sem sodijo naravne nagrade, kot so hrana, oblačila, zavetje, iskanje partnerja. Vse to začasno poveča sproščanje dopamina nad osnovno raven in našim možganom sporoča: "To je pomembno. Približaj se, raziskuj in izkoristi." Vendar lahko tudi negativni dražljaji, če so novi ali informacijsko pomembni, povečajo sproščanje dopamina nad osnovno raven – celo boleči dražljaji imajo to sposobnost. Zato ni povsem pravilno trditi, da je dopamin "hormon ugodja". Res pa je, da zasvojljive snovi, ki so na začetku zelo prijetne, povečajo sproščanje dopamina nad osnovno raven, skupaj z drugimi notranjimi sistemi ugodja, kot so endogeni opioidni in kanabinoidni sistem, noradrenalin, serotonin in podobno.

Kaj se dogaja v možganih, ko prehajamo od zdrave, prilagoditvene rabe k nezdravi, zasvojljivi rabi?

Ko naletimo na nekaj, kar je stimulativno, nagrajujoče in pogosto prijetno, se dopamin začasno poveča nad osnovno raven. Toda možgani se na to takoj odzovejo tako, da zmanjšajo prenos dopamina. Ob ponavljajoči se izpostavljenosti isti ali podobni nagradi sčasoma vstopimo v stanje kroničnega dopaminskega primanjkljaja – osnovna raven dopamina pade pod običajno raven. To je stanje primanjkljaja nagrajevanja. V tem stanju potrebujemo več “naše droge” in v močnejših oblikah, in to ne zato, da bi se počutili dobro, temveč da bi se sploh prenehali čutiti slabo in se vrnili na osnovno raven. Zato pri odvisnosti pogosto govorimo o tem, da nekaj želimo, a nam ni več všeč. Ljudje s hudo odvisnostjo pogosto rečejo: “V tem sploh ne uživam več, pa vseeno ne morem nehati.” Razlog za to je, da je potreba po ponovni vzpostavitvi ravnovesja oziroma osnovne ravni dopamina tako močna, da nas sili v nadaljnjo uporabo, tudi ko ta ne deluje več v našo korist.

Vse te tehnološke možnosti oziroma dinamične oblikovalske značilnosti, ki nas spodbujajo k interakciji z digitalnimi napravami, so najverjetneje povezane s sproščanjem dopamina v sistemu nagrajevanja. Vsakič, ko pogledamo video, opazujemo neko provokativno podobo ali celo samo prejmemo obvestilo, ki nam namiguje, da nas čaka nekaj prijetnega, se v možganih sprosti dopamin, pogosto skupaj z drugimi nevrotransmiterji, kot so opioidi. To je prijetno, zato želimo to ponavljati znova in znova. Težava pa je, da se ob kronični, ponavljajoči se izpostavljenosti – torej ob večurni vsakodnevni rabi naprav – možgani izčrpajo zaradi stalnih “dopaminskih udarcev”.

Posledično se naš hedonistični oziroma “nastavitveni” prag za doživljanje ugodja spremeni: osnovna raven dopamina ne pade le nazaj na izhodišče, temveč celo pod njega – v stanje kroničnega primanjkljaja. In to je odvisnost. In ko enkrat vstopimo v to stanje kroničnega primanjkljaja nagrajevanja, čutimo potrebo po nadaljnji uporabi svoje “droge izbire” – ne zato, da bi rešili težavo ali dosegli ugodje, temveč samo zato, da raven dopamina dvignemo nazaj na osnovno raven in se počutimo normalno. Veliko pacientov pride in reče: razlog, da uporabljam to snov, to vedenje ali to platformo, je, da sem depresiven ali anksiozen. In ko uporabim to svojo “drogo izbire”, se počutim bolje. In kar jim vedno razložim, je naslednje: da, kratkoročno se res počutite bolje. Toda dolgoročno s tem le še dodatno znižujete raven dopamina in v bistvu končate v stanju kroničnega primanjkljaja nagrajevanja. Takrat je ne uporabljate več zato, da bi se počutili dobro, temveč samo zato, da se vrnete na svojo osnovno, homeostatsko raven.

Kako pa prekiniti začarani krog zasvojenosti?

Pravi odgovor na te težave je, da uporabo prekinete za tako dolgo, da možgani znova dobijo signal, ki ga potrebujejo, da začnejo spet uravnavati oziroma proizvajati več dopamina v pristojnem možganskem centru. V večini primerov priporočamo popolno prekinitev uporabe za vsaj štiri tedne. Ugotavljamo namreč, da približno 80 odstotkov ljudi, ki jim uspe prenehati uporabljati svojo "drogo izbire" – naj bo to družbeno omrežje, igranje videoiger, pornografija, igre na srečo, alkohol, kanabis ali nikotin – potrebuje približno štiri tedne, da se izvije iz vrtinca hrepenenja in disforije ter se znova počuti bolje. Po štirih tednih mnogi poročajo, da se ne počutijo le bolje kot v prvih dveh tednih, ko so doživljali akutne odtegnitvene simptome, temveč celo bolje, kot se niso počutili že zelo dolgo časa. Menimo, da je to zato, ker so znova uravnali svoj sistem nagrajevanja in obnovili osnovno raven sproščanja dopamina na naravno, homeostatsko raven. Mimogrede, ko gre za družbena omrežja, opažamo vedno več raziskav, ki kažejo, da ljudje, ki jih prenehajo uporabljati za od tri do štiri tedne, poročajo o manj depresije, anksioznosti in strahu pred zamujenim, pa tudi o boljšem spancu. Zanimivo je, da je učinek največji pri čustveno najbolj ranljivih mladih. Pri mladih, ki se že soočajo z depresijo ali anksioznostjo, se je pokazalo, da omejitev uporabe družbenih omrežij na največ eno uro na dan izboljša razpoloženje, zmanjša tesnobo, izboljša spanec in zmanjša strah pred zamujenim.

Nekaj ur odklopa od družbenih omrežij torej ne bo dovolj, potrebni so tedni …

Poudarila bi še, da je ena večjih težav oziroma negativnih posledic odvisnosti tudi ogromna količina časa, ki jo ta zahteva. Veliko časa porabimo za uporabo "droge", za njeno pridobivanje in za okrevanje po uporabi. Ko se izvijemo iz tega vrtinca odvisnosti, pa imamo nenadoma veliko več časa za druge, bolj zdrave dejavnosti – hobije, ki so nas nekoč veselili, družino in prijatelje, za dovolj spanja. Veliko ljudi ne spi dovolj, ker pozno v noč uporabljajo digitalne naprave. Postanemo tudi bolj prisotni za ljudi okoli sebe. Ne razmišljamo nenehno o tem, kdaj bomo spet vzeli telefon v roke, ampak smo lahko resnično osredotočeni in prizemljeni v trenutku.

Pa ste optimistični ali pesimistični glede tega, da bi lahko zdravo obvladali vse večjo spojenost naših življenj s telefoni in različnimi digitalnimi okolji?

Ja, čeprav opozarjam na zasvojljivost digitalnih medijev in škodljive učinke na duševno zdravje, za katere menim, da jih podpirajo tudi dokazi, sem kljub temu precej optimistična glede naše sposobnosti, da se prilagodimo in vzpostavimo bolj zdravo ravnovesje s to tehnologijo. Jasno je, da tehnologija ne bo izginila, le še bolj se bo vgrajevala v naše vsakdanje življenje. To pa pomeni, da je še toliko bolj pomembno, da razvijemo zdravo digitalno kulturo oziroma rabo. Mislim, da bo pobuda za to na koncu prišla od mlajših generacij – generacije Z in generacije alfa – ki že zdaj kažejo veliko zanimanje za odmik od interneta in naprav ter za iskanje hobijev, interesov in načinov druženja, ki ne vključujejo nujno spletnega sveta. Eden od znakov tega je, da se v zadnjih letih vse več mladih zavestno druži brez naprav. Ko jih vidim v restavracijah ali lokalih, vse pogosteje opažam, da nimajo vsi telefonov v rokah. Zdi se, da postaja nenehna uporaba telefona celo nekoliko stigmatizirana, kar je po mojem mnenju zelo dober znak. Opaziti je tudi nekakšno vračanje k "stari" tehnologiji – k temu, kar se meni ne zdi staro, za mlade pa je to skoraj arhaično. Vračajo se k analognim fotoaparatom, poslušanju vinilnih plošč in drugim oblikam tehnologije, ki so zanje "starinske". V bistvu pa gre za iskanje načinov druženja in preživljanja prostega časa, ki niso vezani na internet. Kajti ko smo enkrat na spletu, je skušnjava, da bi zašli v različne "zajčje luknje", tako močna, da si moramo postaviti določene meje oziroma samonadzorne strategije, s katerimi omejimo svojo rabo.

Zanimiv je vaš poziv, da moramo v življenje znova pripustiti bolečino, iskati ravnotežje med bolečino in užitkom.

Ja, bolečina in užitek sta v naših možganih tesno povezana in delujeta kot tehtnica ali prevesna gugalnica: bolj kot iščemo takojšnje užitke, bolj se nagibamo v občutke praznine in nezadovoljstva, zato popolno izogibanje bolečini dolgoročno vodi v več trpljenja. Nasprotno pa zavestno sprejemanje kratkotrajnega nelagodja, kot so napor, disciplina ali odpoved hitrim nagradam, pomaga znova vzpostaviti ravnovesje ter krepi našo odpornost in sposobnost za globlje, trajnejše zadovoljstvo, zaradi česar bolečina ni le nekaj negativnega, ampak nujen pogoj za dobro počutje.

Menim, da bomo morali v prihodnosti, če želimo živeti polno in zdravo življenje, namerno omejevati vnos preveč opojnih snovi. Ustvariti bomo morali ovire, bodisi na ravni sprememb telesa, zdravil ali samo vedenjskih mehanizmov. Morali bomo najti načine, da uživamo manj, in namerno iskati bolečino ali neprijetnosti, da bi naše nagrajevalne poti znova uravnotežili. Živimo v času in prostoru, kjer nenehno stimuliramo svoje možgane z digitalnimi dražljaji, kar nas postavlja v reaktivni način delovanja. Možganom ne dajemo časa za to, da bi se spočili, obnovili, sintetizirali izkušnje in sami ustvarili nove ali ustvarjalne misli. Tudi kadar nismo povezani na internet, ta verjetno zaseda naše misli s tem, ko razmišljamo o tem, da bi šli na internet. Posledica je, da izgubljamo sposobnost za tvorjenje izvirnih misli ali celo samozavedanja tega, kaj sami mislimo, ker stalno stimuliramo možgane, jih prekinjamo in ne dovolimo, da bi se misel naravno razvila sama od sebe.

Kakšen pa je vaš komentar na to, da smo globalno manj srečni, čeprav nismo še nikoli imeli dostopa do toliko dobrin?

Če pogledamo po svetu, lahko opazimo zelo paradoksalen trend: čim bogatejša je država, tem manj srečni so njeni državljani in tem bolj je verjetno, da se prebivalstvo spopada z depresijo, anksioznostjo ter tudi z naraščajočimi stopnjami samomora. To je paradoks. In jaz temu pravim "paradoks obilja", saj bi pričakovali, da bomo z rastjo bogastva in večjo dostopnostjo dobrin, z manjšim delom in več prostega časa postali srečnejši. A dejstvo je, da se dogaja ravno nasprotno. Živimo namreč v času neznanskega obilja. A izkaže se, da je obilje stresor za človeške možgane. Zakaj? Ker smo se evolucijsko razvili za svet pomanjkanja in stalne nevarnosti, kjer smo si morali nenehno prizadevati za nagrade, ki zagotavljajo preživetje. Težava pa je, da zdaj živimo v svetu vseobsegajočega obilja, kjer ne le, da imamo več vsega, kar potrebujemo za preživetje, ampak smo številne snovi in vedenja naredili za dostopne, obilne, potentne in nove. S tem pa smo postali vsi ranljivi za težave odvisnosti.