Gostja podkasta Zorni kot je bila Hadeja Adeva Horvat, direktorica Zavoda za opolnomočeno in prijazno družino Livija iz Maribora, ki ponuja staršem individualno in unikatno podporo skozi program sedmih korakov. Sogovornica, sicer vzgojiteljica, je delila delila z nami zanimive, poučne misli o izzivih, s katerimi se starši soočajo pri vzgoji.

"Vedno me je zanimalo, kaj se skriva 'od zadaj', zakaj otrok reagira, kot reagira"

Kot že omenjeno, je sogovornica po poklicu vzgojiteljica. "Najprej sem delala v javnem vrtcu, kasneje pa sem presedlala na waldorfsko pedagogiko. Ta me je zelo privlačila; malo po malo sem se seznanjala z njo in zaznala, da ta celostno podpre vzgojo otroka. Vedno me je zanimalo, kaj se skriva 'od zadaj'. Zakaj otrok reagira, kot reagira? Recimo, mi vidimo jezo, ali jok, ali recimo loputanje z vrati, ampak mene je zanimalo, zakaj to otrok naredi. Najprej sem te zadeve raziskovala zaradi svojih otrok, kmalu pa sem začela delati v waldorfskem vrtcu in takrat sem bolj poglobljeno v praksi videla, kako to zgleda pri otrocih, ki niso moji. Hkrati pa sem se odločila za specializacijo iz waldorfske pedagogike v Ljubljani, ki mi je dalo poglobljeno znanje. Tja namreč prihajajo predavatelji iz cele Evrope. Fascinantno mi je bilo, da so to predavatelji, ki so stari 60 let in več. Torej, predajanje znanja temelji na praksi."

Sogovornica je v Mariboru ustanovila Zavod za opolnomočeno in prijazno družino Livija. "Tukaj ne govorimo o waldorfski pedagogiki, ampak prijazni pedagogiki, ki je plod mojih izkušenj in mojega znanja. Z možem sva skupaj ustanovila ta zavod, ker sva začutila, da starši potrebujejo podporo, ki je prijazna tudi do njih - staršev. Ker vedno so samo skrajnosti, kajne, ali gremo na otroka in smo sami frustrirani ali pa sebe 'rihtamo' in pozabimo na otroka. Impulz za ustanovitev tega zavoda je bilo moje delo s starši. Pri svojem delu v vrtcu sem se srečevala s starši, ki niso vedeli, kam naj se obrnejo. Namen je združiti starše, nuditi skupnost staršev, in pokazati, da so dobri, da so močni in da so točno takšni, kot morajo biti za svoje otroke, hkrati pa jih 'žgečkat', da iščejo informacije, ki njih nagovorijo. Torej, da si ne zadajo ciljev, ki niso v skladu z njimi notranje, ampak da sami sebe najprej vprašajo, ali to rezonira z mano, ali je to res tisto, kar mene nagovori. In še, pomembno je, da starši najprej na sebi naredijo korake. Da ugotovijo, kateri del tistega otroka v njem ni potešen, ni zaščiten, je ranljiv in rabi nekaj. Kaj mora najprej on sebi dat, da bo potem cel lahko dal svojemu otroku."

"Vzgoja je samovzgoja"

"Oče waldorfske pedagogike Rudolf Steiner je vedno govoril, da vzgoja je samovzgoja. In to ni vedno fajn. Zato je dobro, da imaš neko ozadje oziroma nekoga, ki ti lahko to znanje predaja in te vodi skozi izkustvene delavnice. In to je ta naš program sedmih korakov, izkustveni program. Na začetku dobi vsak starš vprašanja, na katera odgovori in iz njih izhajamo. Vprašanja so v smislu: Kje se počutiš nemočnega? Kje bi potreboval pomoč? Kaj se ti zdi manko pri sebi? Katere so tvoje pozitivne lastnosti? S pozitivnimi lastnostmi se dotikamo ranljivosti in izzivov. Kje se kot starš počutim ranljivega? Kaj te pri tvojem otroku ziritira? Recimo, starš napiše: Moj otrok je jezen, noče zaspati, zjutraj se ne moremo nikakor spraviti od doma.." Prvi korak so torej ta vprašanja, in na osnovi teh se sogovornica najprej sestane s starši. Naslednjič pa se sestanejo skupaj z otroki. Pri tem omenimo, da Hadeja Adeva Horvat dela z otroki, starimi od rojstva do devet let starosti. Pri tem sogovornica poda zanimivo primerjavo, ko govorimo o vzgoji otroka skozi leta: "Mislim, da so od nič do devet let starosti korenine otroka, mladostništvo je deblo in odrasla doba je krošnja. Če ne poskrbimo za korenine... Jaz pomagam staršem osvetliti njihovo moč in kompetence in opolnomočenost, da lahko takšni pristopijo k otroku."

Po tem, ko se spozna z otroki, zasnujejo individualne igralne urice za otroka, kar pomeni, da ga Horvatova opazuje skozi igro. Sledi njen obisk na domu. "Veliko je recimo na rutini, zastavimo med drugim dnevno in tedensko rutino, ki je prijazna tako za starše kot tudi otroke. Nato jih spremljam." Kako pomembna je družinska rutina? "To so korenine. Večkrat rečem staršem, da ko smo bili majhni, so starši nas 'komandirali', zdaj pa smo odrasli in bi radi živeli po svoje, ampak imamo otroke in spet moramo početi nekaj, kar nam ni ok. 90 odstotkov izzivov izgine, ko vzpostavimo dnevno rutino. In otrok potrebuje mejo, ker meja daje otroku informacijo, da je moj starš kompetenten mene vzgajati. In svet je dober. In otrok četudi je tisti trenutek frustriran in kriči, on je hvaležen za tisto mejo, ki mu jo postavimo. Otrok torej rabimo mejo, je pa tukaj trik. Starš mora vedeti, zakaj je ta meja dobra za otroka in ne zanj. In ko bo otrok čutil, ali je meja prišla iz glave ali je prišla iz srca. Torej, ali mi postavimo mejo otroku, ker hočemo imeti mir, oziroma smo se mi tako odločili ali mejo postavimo zato, ker bo sicer otrok sebi škodoval."

"Starši, iščite informacije o vzgoji, in to takšne, ki so podprte s prakso"

Kaj pa opaža pri današnji generaciji otrok? "Opažam hitenje odrastit, strah staršev, da njihovi otroci ne bodo dovolj znali in dovolj vedeli. Posledično opažam, da so otroci že v osnovni šoli pregoreli. Jaz sem rojena v sedemdesetih letih; takrat smo bili otrovi povojnih staršev, in smo se ukvarjali s čisto drugačnimi eksistenčnimi težavami kot se danes. Takrat nas je kregal vsak, ki je imel pet minut časa, tudi udaril nas je kdo, ključi so leteli po razredu, zdaj pa je šlo v drugo skrajnost. V smislu, da otroci velikokrat nimajo pravih oziroma zdravih mej."

Zato je pomembno, da se starši izobražujejo o vzgoji, je prepričana sogovornica. "Veliko je možnosti. Starši, iščite informacije, in to takšne, ki so podprte s prakso. Iščite, da boste razumeli otroka in zakaj nekaj počne. Tu je ogromno nekih nevidnih stvari, ki se dogajajo. Recimo, zakaj je mobilni telefon škodljiv za otroka. Mi vemo, ampak ali vemo, kaj se dogaja z otrokom, biološko, v možganih, recimo, ko gleda risanko, igra igrice? Tudi nevropsihologi se že ukvarjajo s tem. Dejstvo je, da je otrok pri uporabi vse te tehnologije pasiven. Otrok sedi na kavču in gleda televizijo. Pri tem pride v paniko. Ker center za ravnotežje v možganih se ne premika, ker se otrok ne premika. Slike pa se premikajo. On ne ve, kje je, se zgubi, postane apatičen. Zato, ker imajo njegovi mogani preveč dela. In potem slišimo starše, ki rečejo, da prižgejo otroku risanko zato, ker je samo takrat miren in ko jo ugasne, začne kričati. Zakaj začne otrok kričati? Zato, ker je v stiski oziroma ker je bil v velikem stresu med risanko in zato mora nato dati ven ta stres. In na koga ga bo stresel? Na tistega, s katerim se počuti najbolj varnega in to je ponavadi starš."

Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi: