Gostja podkasta Zorni kot je bila psihologinja iz mariborskega Centra za sluh in govor Ajda Demšar. Z njo smo se pogovarjali o avtizmu. Prav v teh dneh, natančneje minuli torek, 2. aprila, smo obeležili svetovni dan ozaveščanja o avtizmu. Ajda Demšar se je sicer po diplomi iz razvojne psihologije specializirala za področje avtizma. Delovala je tudi v okviru Inštituta za avtizem in sorodne motnje v okviru projekta ZORA – več zdravja za otroke in mladostnike z avtizmom, nenehno pa se tudi izobražuje na področju psihodiagnostike. Sicer pa tudi končuje doktorat iz avtizma.

"Avtizem mi je zlezel pod kožo"

"Avtizem mi je zlezel pod kožo in se ga kar ne morem 'nasititi'," uvodome pove naša sogovornica, psihologinja Ajda Demšar. "Nenehno iščem nova spoznanja in načine pomoči, da lahko posameznikom z avtizmom pomagam izboljšati življenje." Zakaj jo je pritegnil prav avtizem? "Pravprazprav sem nanj naletela po naključku. Med študijem sem v okviru prostovoljnega dela delala z dečkom z avtizmom. Takrat sem se prvič srečala s to motnjo in mi je bila tako nenavadna, in predstavljala je vse, kar je nasprotje moji osebnosti, ki sem zelo odprta in družabna, nenehno v stiku z ljudmi. Zanimalo me je, zakaj se to pojavi in kako, kako ti ljudje funkcionirajo. Sicer pa je to tudi velik izziv zame, na področju avtizma so nenehna nova odkritja, spoznanja, veliko je še nepojasnjenih zadev, in to je zelo zanimivo zame."

"Avtizem je motnja in ne bolezen"

Avtizem uvrščamo med razvojno nevrološke motnje s kompleksno in heterogeno etiologijo. Kaj to pravzaprav pomeni? "Avtizem je motnja in ne bolezen. Traja vse življenje, z njo se človek rodi in ga spremlja tekom njegovega celotnega odraščanja. Še vedno ne vemo, kaj avtizem povzroča, vemo pa, da se določene spremembe zgodijo že v prenatalnem obdobju, torej v času nosečnosti, potem pa se tekom življenja različno hitro in različno intenzivno pojavijo oziroma razvijajo pri posameznikih. Kot rečeno, vzroka za nastanek avtizma ne vemo, vemo pa, da je to posledica različnih dejavnikov, okoljskih, genetskih.."

Vemo o avtizmu danes bistveno več kot nekoč? "Absolutno. Znamo ga tudi bolje umestiti v družbeno-politični prostor; od časa, ko smo za razvoj avtizma krivili hladne in neodzivne starše oziroma mame, do tega, da danes vemo, da je avtizem nekaj, kar je genetsko in prenatalno pogojeno - in to je izjemen uspeh. Kljub temu pa stereotipi in predsodki vztrajajo v nas oziroma so zakoreninjeni v nas. Ampak napredek je velik."

"Tipično vedenje avtista je težko opredeliti"

Kakšno pa je tipično vedenje avtista, če to sploh lahko tako opredelimo? "To je težko opredeliti, ker gre za motnjo avtističnega spektra - torej govorimo od posameznikov, ki potrebujejo institucionalno varstvo do ljudi, ki živijo čisto samostojno življenje. Avtizem se tako lahko kaže v hujši obliki ali zelo blagi. Obstaja rek znotraj stroke - če si spoznal enega avtista, si spoznal samo enega posameznika s to motnjo, ker je vsak čisto drugačen, ima drugačne izražene značilnosti." Kateri pa so stereotipi in predsodki, ki jih imamo o avtizmu? "Tega je zelo veliko. Eden od predsodkov je, da ima vsak posameznik z avtizmom neke izjemne sposobnosti, na kar je vplivala holivudska scena, kar ni res. Takšnih naj bi bilo en odstotek, in to znotraj sicer enega odstotka avtistov v populaciji, torej zelo majhen delež. Predsodek je tudi, da si osebe z avtizmom ne želijo družbe, da si ne želijo socializirati, kar spet ni res. Danes vemo, da si želijo socialne interakcije, ampak na drugačen način."

Kako pa lahko pristopimo? "Pomembno je, da poskušamo razumeti njihovo perspektivo, oziroma drugačno percepcijo sveta. Moramo se zavedati, da oseba, ki ima avtizem v katerikoli obliki ali katero koli izmed motenj avtističnega spektra, se v našem socialnem svetu, ki je zelo hiter, čustveno nabit, impulziven, veliko je izmenjav, počuti kot nek 'nezemljan'. Razumeti je treba, da je že začetek pogovora zanj stresen, polno je hrupa, nekih dražljajev... To je treba imeti v zavedanju, ko pristopimo. Pristopimo torej umirjeno, vprašamo, na kak način bi si želel, da se z njim pogovarjamo, kaj mu je všeč in kaj mu ni všeč,..." Ni torej enega odgovora, kako pristopimo. "Bodimo skromni, da ne vemo vsega o nekom, in tudi da ne vemo (nujno), kaj je za drugega dobro. Vprašajmo. Tako bo interakcija prijetna in učinkovita za oba."

Kako se avtisti znajdejo v času mobitelov, jih to zmoti? Kako se vključujejo v izobraževalni sistem, recimo v Mariboru? Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi: