Pa tudi zato, ker imajo zaradi njih nove generacije ilustratorjev, ki pogosto črpajo iz njihovih korenin, možnosti ustvarjanja lastnih likovnih svetov.

Tokrat v Galeriji ZDSLU razstavljajo dela, ki so jih ustvarili Ivan Seljak - Čopič, Ive Šubic in Roža Piščanec, ki so otrokom in ljubiteljem likovne podobe zapustili nepozabne ilustracije. Roža Piščanec v knjigah Kdo je zašil Vidku srajčico, Trije medvedi, Hišnikov dan, S helikopterjem k stricu Tintinu, Ive Šubica z ilustracijami v knjigah Tiskarna Urška 14, Nejček, Ukradena svetilka, Martin Krpan, Mladost v džungli, Povest o muli, ki je rešila partizane, Ivan Seljak – Čopič pa v knjigah Knjiga o Titu, Robinson Crusoe, Družine Slovenov potujejo, Krst pri Savici in številnih drugih.

Kustosinja razstave, ki so jo odprli v četrtek in bo na ogled do 7. decembra, je Tatjana Pregl Kobe.

Ilustratorka, ki je upodobila svet malega Vidka brez srajčice
Roža Piščanec spada med najpomembnejše slovenske slikarke in ilustratorke 20. stoletja. V slovensko ilustrirano literaturo za otroke je vnesla poseben slog, njene podobe v slikanicah še živijo v knjigah in knjižicah, kot so tudi Belokranjske pesmice Boža Račiča, Zgodbe o zmešnjavah Hansa Fallade, Povestice o punčki Maji Bogomira Magajne, Beli konjič in S helikopterjem k stricu Tintinu Branke Jurca, Medenjakova hišica Františka Hrubina, Naše živali Franceta Bevka, Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič in mnogih drugih. Legendarna slikanica Kdo je napravil Vidku srajčico je doživela številne ponatise, naslednje leto bo minilo sedemdeset let od njenega nastanka. Po prvem izidu v danes že legendarni zbirki Čebelica se je slikanica znašla še v zbirkah Cicibanov vrtiljak, Zlata slikanica in Velike slikanice Mladinske knjige. Prevedena je bila v številne jezike, med drugim v italijanščino, srbščino, bosanščino, ruščino in makedonščino.

Roža Piščanec se je rodila 1923 v Lovrencu na Dravskem polju pri Ptuju. Po vojni je študirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in leta 1950 končala študij slikarstva. Čez dve leti je pri Slavku Pengovu končala slikarsko specialko. Po študiju je kot likovna pedagoginja poučevala na nekaterih osnovnih šolah v Ljubljani in bila do upokojitve leta 1973 zaposlena na Poljanski gimnaziji v Ljubljani. Kot upokojenka se je posvečala predvsem akvarelom in risbam.

Ustvarjala je vse do smrti. Čeprav je slikala krajine in figuralne kompozicije v olju in akvarelu, je bila širši javnosti znana predvsem po ilustracijah otroške literature, pravljic, učbenikov ter periodičnega tiska za otroke in mladino (Ciciban in Pionir). Pesnik Boris A. Novak je Levstikovo zgodbo Kdo je napravil Vidku srajčico dramatiziral za radijsko igro. Posneta je bila v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1984, prav tako pa uprizorjena na lutkovnih odrih. Ilustrirala je več kot sto knjig in bila za svoje delo večkrat nagrajena, dvakrat tudi z Levstikovo nagrado (1954 in 1961). Umrla je 29. septembra 2006.

Ive Šubic: od začetnega realizma h graditvi drugače videnega
Ive Šubic je ustvaril obsežen ilustratorski opus, ki je pomemben za razvoj te likovne zvrsti na Slovenskem. V predvojnem obdobju je bil usmerjen v ekspresivno, čustveno poudarjeno upodabljanje, kar je prikazoval s poudarjenimi gestami nastopajočih figur. Sprva je Ive Šubic deloval večinoma v črno-beli tehniki perorisbe, pozneje pa je v barvnih ilustracijah uporabljal tehniko gvaša. Realizem zgodnjih ilustracij se je kmalu umaknil postopni graditvi drugače videnega, stoičnega, nerodno oglatega in kot zemlja trdega sveta, je zapisala kustosinja.

Ive Šubic se je rodil leta 1922 v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko. Leta 1940 je začel študij na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, a je zaradi vojne študij po prvem semestru prekinil in odšel v partizane. Leta 1941 se je pridružil Cankarjevemu bataljonu, leta 1942 pa je bil udeležen v dražgoški bitki. Leta 1944 je postal vodja grafičnega ateljeja Centralne tehnike CK KPS v Starih Žagah in pozneje nekaj časa obiskoval partizansko "akademijo" v Črmošnjicah. Leta 1945 se je vpisal na novo Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je leta 1948 diplomiral in leta 1950 končal še specialko. Leta 1956 je postal predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov. Med letoma 1961 in 1963 je bil odgovorni urednik Likovne revije. Leta 1966/67 je sodeloval pri ustanavljanju Groharjeve kolonije in postal predsednik pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov za Gorenjsko. Doma in v tujini je imel več kot sto samostojnih in številne skupinske razstave. Ilustriral je 96 knjig in objavljal v periodičnem tisku za mlade. Med slikanjem v svojem ateljeju je 29. decembra 1989 umrl.

Risba z udarno preobrazbo naravnih obrisov
Slovensko ilustracijo po drugi svetovni vojni je pomembno zaznamoval Ivan Seljak - Čopič. Prve linoreze z vojno tematiko je izdelal v partizanih in tej temi ostal zvest. V ospredju njegovih ilustracij sta, kot zapiše Tatjana Pregl Kobe, risba z udarno preobrazbo naravnih obrisov, čemur je bil zvest vsa leta ustvarjanja, in z njo povezana knjižna, revijalna in časopisna ilustracija. Ta je skopa, z oglato stiliziranimi obrisi brez senčenja, s črtami, nanizanimi v trdi kompoziciji ali v mreži temnih in svetlih ploskev, značilnih za grafit. Ilustriral je več kot sedemdeset različnih knjižnih del ter kot ilustrator sodeloval z mnogimi revijami. Ivan Seljak - Čopič je eden redkih slovenskih ilustratorjev, ki je svoje slikarsko videnje in način upodabljanja različnih motivov uporabljal tudi pri prikazovanju literarnih vsebin. Njegove ilustracije se bralcem vtisnejo v spomin zaradi karakternih potez, stilizacij in barv.

Seljak - Čopič se je rodil 1927 v Idriji. Med drugo svetovno vojno se je leta 1943 pridružil Vojkovi četi. Kot šestnajstletni kurir komandanta divizije se je udeležil pohoda 14. divizije na Štajersko. Po vojni je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral in leta 1952 končal slikarsko specialko. Večkrat je bil nagrajen. Svoja dela je predstavil na petnajstih samostojnih in več skupinskih razstavah. Za svoje ilustracije je trikrat prejel Levstikovo nagrado (1955, 1963, 1970), Kajuhovo nagrado (1963), dve nagradi mlado pokolenje v Beogradu in nagrado vstaje (1972). Na VIII. mednarodnem sejmu knjige v Beogradu (1963) je prejel pohvalo in bil dobitnik zveznega priznanja festivala Kurirček (1976). Za razstave svojih slik je leta 1975 prejel nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1965 je bival in ustvarjal v Grožnjanu v hrvaški Istri. Umrl je 23. maja 1990. Pokopan je v Idriji, kjer se po njem imenuje ena od mestnih ulic. V Mestnem muzeju Idrija hranijo tudi zbirko njegovih del.