Domen Benčina si je že od malih nog želel kmetovati. A njegovi starši so dejavnost opustili – kmetovali so le za lastno samooskrbo –, saj je bila kmetija preveč razdrobljena in premajhna, da bi omogočala preživetje. A Domnova želja je ostala in kljub mnenju staršev, da se na takšni kmetiji ne da donosno kmetovati, je tvegal in začel kmetijsko dejavnost obnavljati. "Skušali so me prepričati, da se odločim za druge, bolj dobičkonosne dejavnosti, varilstvo, obdelava kovin, veterinarstvo itd. Ampak globoko v sebi sem vedno vedel oz. čutil, da bi rad postal kmet in da bom kmet," nam razloži.

Osrednji del kmetije, v Prešnici pri Kozini, ki se mu po domače reče Pr' Birtovih, je star več stoletij, nam ponosno pove. "Kmetiji smo dodali še drugi del, kmetijo očeta, ki jo je imel prej, tako da smo združili kmetijo v Prešnici in kmetijo v Bertokih." Nekaj površin so vzeli tudi v najem, saj se kmetovanje predvsem v obalnem predelu množično opušča in so ljudje veseli, da vidijo, da je njihova zemlja obdelana, nam pojasni. Danes tako obdelujejo 17 hektarjev njivskih površin in med 40 in 45 hektarjev pašnikov. Okoli 20-25 hektarjev je gozda ter hektar in pol trajnih nasadov, predvsem oljk, nam našteje: "Stremimo k samooskrbi, tako da imamo res veliko število dejavnosti, različnih posevkov."

O raznoliki dejavnosti smo se lahko prepričali tudi sami. Sama domačija v Prešnici je tipično kraško stisnjena v naselju, tako da je okoli hiše že zmanjkalo prostora za vse stavbe, ki bi jih Domen potreboval pri kmetovanju in pridelavi oz. predelavi svojih izdelkov in pridelkov. A le minutko ali dve vožnje stran nam Domen razkaže enega izmed pašnikov, na katerem se krave pasejo vse leto. No, pasejo se le spomladi, nam razloži, saj kraška tla, ki so se ob našem obisku po majskem deževju še bleščala zeleno, že ob prvi junijski vročini porjavijo, trava se posuši in morajo tako krave hraniti s suhim senom.

Kljub temu imajo krave ves čas na pašnikih, kar jim omogoča tudi nekoliko toplejše podnebje kot v drugih delih Slovenije in sušna tla. Trenutno redijo pretežno simentalke, a obenem počasi vpeljujejo krave jersey pasme: "Ta krava je precej manjša. In glede na to, da jih imamo v bistvu vse leto zunaj na paši, tudi pozimi, ko je vreme tudi precej neljubo, se pravi veter, dež itd., zmore ta krava krmo bolje izkoristiti. Ker je manjša, porabi manj energije za lastno ogrevanje, tako da je ta višek energije potem dala v proizvodnjo mleka." Poleg tega ima ta pasma še eno zelo pomembno prednost, in sicer visok delež mlečne maščobe v mleku: "Ta krava je sposobna imeti tudi do 10 odstotkov mlečne maščobe." A jo je v Evropi precej težko dobiti, nam še razloži, za dodaten zamik pri dobavi iz Danske pa so poskrbeli še nedavni pojavi slinavke in parkljevke po Evropi.

Na maslo se čaka tudi do tri mesece

Vsak dan pridelajo okoli 100 litrov mleka – tudi molžo opravijo na pašniku, za kar uporabljajo premično molzišče –, ki ga ali v domači sirarnici predelajo v različne mlečne izdelke ali pa še sveže dostavijo kupcem. "Imamo maslo, probiotične jogurte, sadne, navadne, smetano, sire in tudi surovo mleko. Mleko natočimo v embalažo strank, pri drugih stvareh pa uporabljamo stekleno embalažo, razen na izrecno željo strank."

"Povpraševanje je veliko, tako da imajo praktično vsi izdelki, ki se v tem trenutku delajo na naši kmetiji, že svojega kupca. Gre nekako s prednaročili. Za določene izdelke je treba tudi kaj počakati. Največje povpraševanje je po surovem maslu – trenutna čakalna doba je tri mesece. Tako da so ljudje pripravljeni počakati za kakovostne izdelke tudi dalj časa," nam ponosno pove.

Zamik je tudi posledica tega, da sta z ženo Sašo letos dočakala drugorojenko, zaradi česar sta tudi goveji podmladek načrtovala malce pozneje. Ob našem obisku se je v posebni pregradi tako prerivala prava mala četica teličkov, starih od nekaj ur do nekaj dni. "Teleta moramo takoj po rojstvu odstraniti od njihovih mater, nam je žal za to, ampak imamo precej velike težave z zvermi, predvsem šakali, in v njihovo dobrobit jih potem pripeljemo na varno. Jih pa potem še vseeno krmimo z mlekom njihovih mater," pojasni Benčina.

Ob kravah redijo še prašiče, a sta zaradi obnove hleva trenutno na kmetiji le dve breji svinji. Ko bosta skotili, načrtuje Benčina, bosta že lahko v novem domu, skupaj s svojimi potomci. A to še zdaleč ni obseg vseh živalskih stanovalcev na kmetiji. Skupaj s kravami in bikom se namreč na pašniku pasejo tudi osli – predvsem zato, ker so odlični čuvaji.

Učni park, v katerem otroci pridejo v stik z živalmi in pridelavo hrane nekoč in danes

Poleg tega so na travniku ob potoku uredili učni park za najmlajše, kjer prebivajo račke, gosi, solčavski ovci, zajčki … "Na kmetiji dajemo velik poudarek izobraževanju in predstavitvi kmetije kupcem. Imamo odprt odnos s kupci, njim in njihovim otrokom kmetijo prikažemo tudi malo bolj celovito. Zato smo pripravili ta parkec. Ko pridejo na ogled naše kmetije, jim najprej pokažemo, kako se je kmetovalo včasih z ročnim orodjem, z veliko fizičnega dela, kako se je na kmetijah to posodobilo z uporabo vozov in volov, in potem vidijo še, kakšno mehanizacijo uporabljamo danes."

"Potem se sprehodijo skozi ta živalski park. Ideja je, da uredimo v park avtohtonih slovenskih živali in miniaturnih živali. Da tudi otroci pridejo nekako v stik z naravo, v stik z živalmi, da vidijo, kako so živali sploh videti, ker so žal številni že nekako izgubili to predstavo oz. je niso niti dobili, kako so živali videti in kako se z njimi dela," pojasnjuje in dodaja, da imajo v družini kar nekaj vzgojiteljev oz. vzgojiteljic predšolskih otrok (njegova mama, žena in brat so opravljali oz. opravljajo ta poklic), zato iz prve roke vedo, kako malo otroci vedo o kmetovanju, o tem, od kod hrana sploh pride in koliko truda je potrebnega zanjo. Najmlajši – pa tudi odrasli – se lahko na koncu preizkusijo tudi v molži in si ogledajo, kako se namolzeno mleko predela. Kot še razloži Benčina, so se do epidemije covida ukvarjali tudi s turistično dejavnostjo, potem pa to opustili, a jo imajo v načrtu obnoviti, "vendar bolj butično, da bodo tudi ti gostje spoznali to pot od njive do krožnika".

Velik del kmetije – predvsem njive in travnike – Domen z družino, kot omenjeno, obdeluje v Bertokih, kjer pridelujejo tako zelenjavo za prodajo kot krmo za živali. Ker je območje kar precej oddaljeno od domačije, je potrebna zelo dobra organizacija, da vsakič preselijo vso strojno opremo, potrebno za kmetovanje, priznava: "Pomembno je, da res dobro poznamo svoje delo, da lahko potem teh 24 ur, ki so vsem enako na razpolago, čim bolje izkoristimo. Tukaj moram poudariti, da nam v zadnjih dveh letih že kar precej pomaga tudi umetna inteligenca pri odločanju, katero delo je pomembnejše, tako da s tega vidika to umetno inteligenco že kar precej izkoriščamo. Na primer naredimo fotografijo pšenice, napišemo oz. umetna inteligenca že kar ve, ker ji mi povemo, kdaj smo sejali, potem nam naredi neki plan in tega se držimo. Z umetno inteligenco sodelujemo in nam potem nekako pomaga načrtovati tudi dejavnosti v prihodnje."

Med epidemijo je zasnoval svoj "kmečki investicijski sklad"

Domen Benčina ves čas išče nove ideje, kako si olajšati delo na kmetiji, pa tudi pri snovanju novih produktov oz. ponudbe. Med že omenjenim covidnim obdobjem, ko so se zaradi vsesplošne ustavitve življenja bolj posvetili pridelavi hrane, je zasnoval svojo posebnost: kmečki investicijski sklad. "Med covidom je bilo na kmetiji tako povpraševanje po naših izdelkih, da vsem nismo mogli dati izdelkov. Enostavno je bila pridelava tako majhna, da smo morali začeti razmišljati, kaj narediti." Odločil se je postaviti smernice, kdo ima prednost pri dostopu do hrane. "Na prvo mesto sem se odločil postaviti tiste, ki nam dajo v obdelavo svoje površine, da to sodelovanje nadgradimo z dostopom do naših izdelkov. Na drugo mesto sem postavil dolgoletne kupce, tiste, ki so z nami v dobrem in slabem. Z analizo naše prodaje in evidencami pa sem ugotovil, da imam nekako še 15 odstotkov izdelkov neprodanih, in sem rekel: 'No, te izdelke bomo pa ponudili tistim, ki bodo za našo kmetijo naredili neko dobro delo oz. nam omogočili neki razvoj.' In od tod tudi ta ideja o skladu."

Ker je bilo povpraševanja po izdelkih vedno več, je namreč želel kmetijo tudi povečati in dejavnosti razširiti, vendar za to ni imel sredstev, ker je ta že namenil za osnovno posodobitev kmetije, z evropskimi sredstvi pa si ne more kaj dosti pomagati, nam pove, ker so parcele preprosto premajhne in preveč razdrobljene.

Kako pa sklad deluje? Posameznik vplača določen znesek, ki ga Benčina nato nameni za razvoj, za nakup krav, strojev, trenutno načrtuje investicijo v vodni zadrževalnik v Bertokih in agrovoltaiko na tamkajšnjih travnikih itd., v zameno pa tedensko, mesečno ali letno dobi svojo izbrano košarico dobrot. "Vsi postopki v tem skladu so "kriti" po zakonodaji. Ob vplačilu v sklad namreč mi izdamo račun, potem pa strankam izdajamo samo dobavnice. Tako da gre dejansko za vplačilo nekega dobroimetja, kakor je na primer darilni bon," nam razloži še birokracijo.

V košarici je vse od mlečnih izdelkov in mesa do sadja, zelenjave, olja ...

"Gre za eno sodelovanje med kupci in nami kot pridelovalci, da vejo, da imajo garancijo, da bodo v bistvu s tem svojim denarjem dobili dostop do hrane tudi v recimo bolj zapletenih situacijah," poudarja in dodaja, da trenutno prek sklada proda 80 odstotkov pridelkov – večinoma gre za mleko in mlečne izdelke, pa tudi za svežo sezonsko zelenjavo (pozimi občasno tudi vloženo), goveje meso, žita oz. moko, sadje (in marmelade), jajca, olje, tudi pripravljene jedi, na primer štruklje, rezance itd.

Vlagatelji oz. kupci večinoma prihajajo iz mest: "To so pretežno družine z otroki, ker vseeno pomen domače hrane narašča, tega se tudi oni dobro zavedajo, tako da v dobro družine potem vplačajo v sklad in dobijo potem te naše izdelke oz. jim dostavimo." Eden od vlagateljev jim je v sklad "vplačal" kar v naravi, s hlajenim kombiniranim vozilom, v katerem zdaj dostavljajo hrano.

K zanimanju za njihove izdelke veliko pripomore tudi dejstvo, da kmetujejo po ekoloških smernicah, priznava. "Sicer nimamo certifikata, ampak gradimo zaupanje. Če bi kdo podvomil o našem delu, rečemo, naj da izdelek na analizo, in če je ekološko, plača on, če pa je kar koli narobe, plačamo mi. Na tak način v bistvu gradimo zaupanje, brez vse nepotrebne dokumentacije," razloži in doda, da se do zdaj še ni zgodilo, da bi imel kateri koli kupec kakšno pripombo na kakovost hrane.

Inovativnost in dobre analize se mu zdijo zelo pomembne v sodobnem kmetijstvu, kot najpomembnejše pa ocenjuje uvajanje novih tehnologij: "Nikjer drugje se dogodki oz. faktorji ne spreminjajo kakor na kmetijah. Na kmetijah smo odvisni od vremena, od politike, od povpraševanja kupcev, zato je treba vedno posodabljati, vedno iskati načine, kako in kaj narediti boljše."