V soboto je svetovni dan učiteljev, ob tej priložnosti na podkastu Številke gostimo Uroša Ocepka, ki je bil leta 2022 izbran za učitelja leta, še leto pozneje pa med 50 najboljših na svetu. Z učiteljem matematike in računalništva smo se pogovarjali o izzivih in prihodnosti tega poklica. Vabljeni k poslušanju in/ali branju kratkega povzetka.

Kdaj ste se odločili, da boste postali učitelj?
Razrednik v osnovni šoli, bil je učitelj matematike, nas je vprašal, kaj si želimo postati, učenci smo morali odgovore zapisati na list papirja, jaz sem napisal 'učitelj matematike'. Res je, da sem potem v času srednje šole želel postati astronavt, znanstvenik ali nekaj, kar koli je povezano z znanostjo. V zadnjem letniku je res prišel trenutek odločitve, takrat sem se spomnil na otroško željo, da bi bil rad učitelj matematike in potem so me nekako prepričali, da mogoče ni dobro, da grem študirat 'čisto' matematiko in moram vzeti še nekaj dodatnega. Iskal sem povezavo s fiziko ali tehniko. No, v osnovni šoli pri tehniki nikoli nisem bil najbolj uspešen, ker se mi je vedno nekaj odkrušilo, in tu nisem imel perspektive (smeh). Fizika me ni tako zelo privlačila, računalništvo pa samo prek znanstvene fantastike, ker v osnovni šoli nismo imeli računalniških vsebin. Potem pa sem se našel v tem poklicu. Seveda, pozneje sem postal učitelj računalništva, zdaj pa sem tudi učitelj matematike.

V Sloveniji je v osnovnih in srednjih šolah približno 24 tisoč učiteljev, na vsem svetu pa okrog 94 milijonov. Kakšen je občutek, ko si del 50 najboljših na svetu?
To je res poseben občutek, seveda je bilo presenečenje. Pozneje sem izvedel, da je bilo osem tisoč prijav. Da so med vsemi temi prijavami prepoznali moj prispevek, je to lepa čast, navsezadnje sem tudi prvi Slovenec, zato je bil šok še toliko večji.

Kako sploh potekajo ti izbori? Kaj je pomembno?
Izbor vodi AmCham Slovenija, ko je bil izdan razpis, so me nekateri učitelji spodbudili, naj napišem prijavo, kar sem storil, nato se je dogajalo samo od sebe. Najprej sem bil izbran med pet finalistov za slovenskega učitelja leta, potem za učitelja leta 2022, nato pa sem leto in pol čakal na svetovni izbor. Lani maja sem oddal prijavo v angleščini. Oni so potem raziskovali ne samo moje dosežke in priznanja, ampak tudi, kaj v resnici delam in dajem dijakom, ali jih dejansko izobražujem v vsestranske državljane, ali jih seznanjam z izzivi današnjega časa, ali jih seznanjam s sodobno tehnologijo, sodobnimi ključnimi kompetencami ... Nato sem čakal dva meseca, vmes se je še zgodil skrivni intervju, za katerega nisem smel nikomur povedati, da sem govoril z mednarodno komisijo, nato pa sem moral še mesec dni čakati na razglasitev.

Poučujete na tehniški in poklicni šoli v Trbovljah. Pogosto slišimo, kako pomembna je gimnazija za prihodnost otrok, a po drugi strani vidimo pomanjkanje naravoslovnih, tehničnih in praktičnih poklicev. Ali še vedno obstaja predsodek, da je gimnazija najboljša rešitev za otroka, ali se to vendarle spreminja?
Na naši šoli za zdaj zaznavamo povečan vpis tudi na področju računalništva in drugih tehniških poklicev, ki jih izvajamo v naši šoli, pokrivamo še strojnega tehnika in elektrotehnika. K nam tako pridejo dijaki tudi iz Ljubljane, Domžal, Celja, kar res vidimo kot dodano vrednost, saj si res prizadevamo za promocijo naše šole in naših poklicev. Na državni ravni bi lahko rekli, da se še vedno zelo preferirajo gimnazijski programi. Ravno končujem predsedovanje na poklicni maturi za računalništvo in lahko rečem, da sem večkrat zaznal prepričanje, da je splošna matura več vredna od poklicne mature. Večkrat se tudi slišijo pritiski, da bi morali dijakom poklicnih in strokovnih šol otežiti pot do fakultete, jaz pa vedno pravim, da si vsi želimo inštalaterja, ki je odličen, avtoserviserja, strojnega tehnika, elektrotehnika ... Potrebujemo vse poklice, glede na to, da živimo v času, kjer govorimo o enakopravnosti, bi morali imeti tudi enakopravnost med poklici, da so vsi poklici enakovredni in enako častitljivi.

Poučujete dobro desetletje. Ali se je ta slika v tem času kaj popravila?
Težko bi temu pritrdil, v lokalnem okolju opažamo, da so dijaki in starši spremenili pogled na izobraževanje, ampak na splošno gledano pa ne. Še vedno se mi zdi, da se sliši manjvredno, če nekdo obiskuje tehniško oziroma strokovno šolo. Delamo raznolike inovativne projekte, zdi se mi, da počasi vendarle spreminjamo poglede. Ključno je, da si res uspešen v svojem poklicu in že v zgodnji fazi najdeš smisel in svoje poslanstvo. Res, da je težko, sploh v poplavi informacij, ki so na vsakem koraku, ampak če mi ne usmerimo in učimo otrok fokusa, potem bo to bistveno težje in bodo šele pozneje našli svoje poslanstvo.

Velika večina vaših dijakov je fantov. Ali ima to vpliv na dinamiko poučevanja?
Zagotovo vpliva. Na začetku kariere, ko sem bil še na doktorskem študiju, sem za mesec dni nadomeščal na ekonomski šoli, kjer je bil pretežni delež deklet, in je kar konkretna razlika v sami dinamiki in delu. Sam se nekako bolj vidim v teh fantovskih populacijah, ampak moram povedati, da se delež deklet, vpisanih na našo šolo, v resnici povečuje. Ko sem prišel na šolo, je bilo samo eno dekle, danes jih je samo med prvimi letniki 20, res se povečuje zanimanje za tehniške poklice. Velikokrat se pošalim, da ti poklici danes niso več tako umazani, kot so bili nekoč, ker tehnologija napreduje in zato verjetno tudi dekleta opažajo, da so res zaželena v tehniških poklicih.

Po izobrazbi ste profesor matematike in računalništva ter doktor znanosti iz računalništva in informatike zdaj, doktorsko nalogo ste opravljali iz teme uporabe umetne inteligence. Ta pred desetletjem ni bila tako prisotna v družbi, kot je danes. Kaj posebnega ste takrat videli v njej?
V resnici ni bilo nič tako fantastičnega ali futurističnega (smeh). Dokončal sem dodiplomski študij na pedagoški fakulteti, ko so mi mentorji predlagali, da bi šel na čisti računalniški faks, in smo iskali, kje bi lahko našli interdisciplinarnost med pedagoškim delom in računalništvom. Takrat je bila umetna inteligenca zelo priročna, ampak o njej takrat nisem imel pojma, videl sem le nekaj znanstvenofantastičnih filmov. V času doktorskega študija sem potem odkrival umetno inteligenco, spoznaval njena področja, moral sem nadomestiti marsikatere primanjkljaje, ki sem jih imel, saj navsezadnje teh vsebin nisem imel na pedagoški fakulteti. Sčasoma sem videl, da me to področje v resnici zanima.

Kakšna je reakcija dijakov, ko ugotovijo, da je umetna inteligenca uporabna in z njo lahko marsikaj ustvarijo?
Obstajata dva pola, eni so zelo navdušeni, veliko dijakov pa si ne želi tovrstnih angažmajev, ker jim je samo dovolj mir v hiši, po domače rečeno, želijo petko, in to je to. Sam pa si želim čim več dijakov, ki pridejo z iskricami v očeh, ravno s tem vidikom lahko preko igre in projektov spoznavajo širše znanje, zato je takšno znanje tudi bolj globoko. Res pa je, da moramo še kar nekaj narediti v šolskem sistemu, da lahko tovrstno znanje preverjamo in ocenjujemo.

Iskrica v očeh? Rdeča nit skozi vse sezone Številk je spoznanje, da precej uspešnih ljudi v otroštvu ali mladosti sreča neko pomembno odraslo osebo, ki jim pomaga pri navduševanju, jim ne prinaša odgovorov na dlani, ampak budi radovednost. Sklepam, da vi sodite med te in v sebi čutite neko poslanstvo.
Čutiti poslanstvo je že kar konkretno izrabljena besedna zveza, ampak v resnici se mi zdi najbolj pomembno, da se dijaki izprašujejo, ne samo v smislu znanja, ampak tudi zame, da preverijo, ali so dejstva, ki jim jaz podajam, prava, resnična ali pa se je vmes mogoče že kaj spremenilo. Večkrat poudarjam, da je meni pomembno, da vidijo, da sem samo človek, da nisem popoln učitelj, da moje znanje ni v vseh vidikih maksimalno in da imam ogromno prostora, da se doizobrazim in najdem neko novo področje, navsezadnje se umetna inteligenca res ekspresno razvija in je skoraj nemogoče, da bi vsa področja poznal zelo poglobljeno. Če so dijaki radovedni, potem jim je tudi učni proces zanimivejši in se radi vračajo v šolske klopi. Seveda pa je tudi res, da poučujem srednješolce in ti imajo v prvem letniku že dobro izkušnjo iz osnovne šole. Včasih moramo učitelji narediti precej veliko, da dijaki spoznajo, da je to drugačna šola, da delamo drugače in si res iskreno želimo, da izkoristijo svoje zmožnosti.

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost, pred dvema tednoma je gostoval novinar Janko Petrovec, ki vas sprašuje: "V pogovorih z učitelji pogosto slišim pritoževanje zaradi slabe motivacije dijakov. Ali tudi vi opažate upad ambicioznosti pri njih in pogostejše pritoževanje zaradi težavnosti obravnavanih tem?"
Ja, opažam pomanjkanje motivacije, tudi med učitelji nasploh velja, da včasih delamo preveč za mir, mir v zbornici ali pa pred starši, podobno delajo tudi dijaki. S kolegi se pogovarjamo, da dijaki ne opravljajo domačih nalog, v resnici so domače naloge neke vrste kazalnik, ali je učenec nalogo opravil. Vemo, da jo dijaki večinoma opravijo pet minut pred uro. Škoda je, ker ne vidijo, da so odgovorni za svoj proces učenja in spoznavanja različnih tem. Želim si imeti več motiviranih dijakov.

Petrovec vas še sprašuje, ali z leti opažate, da ste morali nižati raven zahtevnosti pouka.
Po eni strani bi lahko rekli, da se niža raven pouka, pa ne samo zaradi tega, da bi želeli spreminjati ocene, ampak ker se spreminjajo učni načrti. Odločevalci kar precej vsebin odvzemajo iz učnih načrtov, medtem pa temu ne sledijo fakultete, in potem so tam vedno hujši šoki, ker tam še vedno pričakujejo neko zahtevnejše predznanje, ki pa ga več ne dobijo v srednjih šolah. Moram pa še dodati, da se spreminja tehnologija. Če sva že govorila o umetni inteligenci, ki ti bistveno učinkoviteje in celo kakovostneje izračuna, kakor to naredimo sami, moramo potem vprašati učitelji, kakšne naloge ali račune pričakujemo, da jih bo naš kandidat znal narediti.

Če se vrnem še eno epizodo nazaj, Teja Kleč je v prvi epizodi 11. sezone govorila, kako na lastnih izkušnjah občuti krhanje zdravstvenega sistema. V zadnjih letih slišimo, da primanjkuje učiteljev. Ali opažate krhanje tudi v šolstvu?
Seveda opažamo, to velja tudi za našo šolo, ravno zaradi kadrovske stiske sem postal učitelj matematike. Po eni strani imamo pomanjkanje učiteljev, po drugi strani pa je kar precej izzivov, ki jih morajo ravnatelji zaobjeti, ker morajo pouk normalno izvajati naprej.

Na nekaterih (tujih) šolah se učitelji pritožujejo, da učenci in dijaki pretirano uporabljajo telefone, ker sicer motijo učni proces. Kakšno je vaše stališče?
Že zato, ker sem učitelj računalništva, nisem apriori za prepoved, pa ne zato, ker delam promocijo tehnologiji, ampak ker dijaki konec koncev telefone uporabljajo pri pouku, na hitro nekaj preverijo, razvijejo aplikacije za telefone ... Mislim, da je težava v večini šol (sploh v Sloveniji), da dijaki nimajo računalništva kot obveznega predmeta v osnovnih šolah. Če bi mi dijakom dali te vsebine, bi videli, zakaj je tehnologija uporabna, kako lahko s tehnologijo, kot so mobilni telefoni, tablice in računalniki, naredimo neke prebojne inovacije na popolnoma drugem področju, ker pa teh vsebin ni, dijake samo naučimo uporabljati tehnologijo, ki potem postane neke vrste užitek. Seveda pa se pri mladini paralelno dogaja še eno življenje na spletu, potem so na to življenje bolj prikovani kot na zemeljsko življenje. Zato moramo pokazati vse možnosti, kako lahko nekaj pametnega naredijo s tehnologijo. Če učitelj že na začetku šolskega leta postavi jasna pravila igre, kaj je dovoljeno in kaj ni, potem morajo dijaki to spoštovati. Jaz sem proti prepovedi, res pa je, da so med odmori na telefonih, igrajo igrice, namesto da bi se pogovarjali z vrstniki in se družili, to pa je žalostno.

Učitelji se že leta pritožujejo, da otrokom vse bolj primanjkuje koncentracije. V zadnjih letih so se s telefoni postale priljubljene razne aplikacije, kjer si za nekaj sekund ogledajo video in ga podrsajo naprej, s tem se najbrž le še veča težava s koncentracijo?
Točno to. Jaz bi v prvi triadi osnovne šole omejil tovrstno uporabo, zdi se mi, da tudi telefon nima kaj početi pri otroku. Navsezadnje starš že ve, da je otrok v šoli, če kar koli potrebuje, je šola vedno dostopna. Pred leti sem bil na Japonskem, kjer sem videl, da imajo otroci posebne otroške telefone, ki so zelo podobni odraslim, imajo pa zelo omejeno število aplikacij, tako bi lahko izobraževali mladino. Tudi sam opažam, da dijaki želijo petsekundne videoposnetke, če je že enominuten ali večminuten, že nastane težava. Družbena omrežja so narejena tako, da hitro absorbiramo vsebine in jih menjamo.

Obstaja še en stereotip, da so včasih starši ob slabi oceni otrok nadrli svoje potomce, zdaj pa nadirajo učitelje. Kakšne izkušnje imate vi s tem?
S kolegi se med sabo pogovarjamo zunaj šol, zato vem, da se dogaja marsikaj. Sam imam sicer zelo dobre izkušnje s starši, ti dejansko pridejo k meni, ker želimo rešiti neki položaj, in želijo dobiti moj vpogled pri težavah. Največkrat razumljivo pridejo zaradi negativnih ocen, pridejo pa tudi ob lepih dogodkih, da preverijo, kako otrok napreduje, iščejo morda nasvete pri izbiri nadaljnje izobrazbe ... Internet prinaša vse vrste znanja, potem pa marsikdo dobi lažen občutek, da je ekspert na nekem področju in se lahko vtika v neko delo. Moram sicer potrkati, da imam s starši srečo.

Ste tudi inovator, prejeli ste več kot deset priznanj Zasavske gospodarske zbornice in Gospodarske zbornice Slovenije. Na svoji spletni strani ste nekoč zapisali, da ko se lotite inovativnega projekta, radi poskrbite, da zanj nihče ne ve, dokler ni javno objavljen. Prvič zato, ker včasih kdo nekaj napove in obljubi, pa se potem obljuba prelomi, drugič, ker se vam je večkrat zgodilo, da je kdo vašo idejo uporabil in jo označil kot svojega otroka. To vas je zabolelo, a ste se naučili, komu lahko zaupate. Kakšna je bila reakcija ljudi, ki so vam ukradli idejo? Ste jih soočili?
Ni neke hude znanosti, tovrstnim osebam je dejansko vseeno za moje mnenje. Ravno zato tudi dijakom hitro povem za kakšen projekt v smislu, da gre za potencialno inovacijo, in če želijo, da bodo uspešni, potem morajo skupaj z mano ta projekt skrivati, nekateri projekti so bili tako skriti tudi tri leta, preden smo jih končali. Vzrok je ravno ta, ker zelo hitro nekdo vzame idejo in jo lansira kot svojo, ne vidijo pa, koliko dela je bilo v ozadju. Mogoče se sliši egoistično, ampak zdi se mi, da mora vsak poskrbeti za – grdo rečeno – svoje otroke tudi na področju znanosti in inovativnosti. Navsezadnje ni vse samoumevno, tudi ideja je nekaj vredna, čeprav marsikdo bi rekel, da se idej ne smemo preveč oklepati.

Na kaj pomislite ob besedi življenje?
Življenje je zame neke vrste priložnost, da z radovednostjo lahko kaj odkriješ. Še najpomembnejše pa je, da pustiš neki pečat. Če vsaj enemu pomagaš, da najde svoj smisel, potem si naredil nekaj dobrega.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor tudi o naslednjih temah:
− Življenjske sanje.
− Kako je reagiral učitelj v osnovni šoli, da si tudi sam želi postati učitelj.
− Podrobnosti izbora učitelja leta.
− Postopno uvajanje umetne inteligence v njegovo poučevanje.
− Kateri ZF-filmi so mu všeč.
− Ali se ima za strogega učitelja.
− Ali je imel sam na svoji poti pomembnega mentorja.
− Vloga umetne inteligence pri prepoznavanju osebnostnih vzorcev.
− Kako motivirani pa so učitelji.
− O rodoslovju in zgodovini.
− Zakaj so orgle tako neverjetno zanimiv instrument (igral jih je 13 let).
− #PohvalaNaDan