V rubriki Dodatne številke gostje aktualne epizode odgovarjajo na vaša vprašanja, ki ste jih posredovali po poslušanju epizode. Prejšnji teden je bil to v epizodi 277 psiholog Grega Repovš, ki v nadaljevanju članka odgovarja na vaša vprašanja.

V prvem pogovoru ste razlagali o pozitivnem odnosu do knjig. Menda imate rad znanstvenofantastično klasiko Štoparski vodnik po Galaksiji. Tam je 42 odgovor na vsa vprašanja, kaj je potem mati vseh želja?
Res je, knjiga Štoparski vodnik po galaksiji, kot tudi druge knjige Douglasa Adamsa, so me precej navdušile in še vedno sodijo med moje bolj priljubljene knjige. Štoparskega vodnika sem prebral vsaj trikrat, če ne štirikrat. Medtem ko večino knjig raje berem v angleškem izvirniku, je slovenski prevod Vodnika izjemno dober, včasih celo boljši od izvirnika. Vprašanje, "kaj bi bila mati vseh želja", je zanimivo in kompleksno. Če razmišljam "na glas": glede na to, da želje odražajo naše potrebe in motive, bi se lahko najprej ozrli po temeljnih potrebah, kot so fiziološke potrebe in potrebe po varnosti. Ampak te so – vsaj v večini modernega sveta – zadovoljene razmeroma hitro in spontano ter verjetno ne dosežejo stopnje eksplicitne, zavestne želje. V tem primeru bi se bilo bolj smiselno ozreti po potrebah višjega reda, potrebah, ki se najpogosteje vežejo na socialne stike in odnose. Glede na svoja opažanja bi rekel, da je pogosto "mati vseh želja", čeprav ni nujno vedno jasno ozaveščena, želja po tem, da nas drugi opazijo, slišijo in sprejemajo.

Govorili ste o vplivu in kako lahko vse vpliva, ampak če smo pri odnosu ljudi: ni tu v ozadju neke vrste Newtonov zakon in lahko tudi 'vplivani človek' nehote vpliva tudi na prvotnega 'vplivneža’?
Absolutno. Venomer gre za interakcijo, za izmenjavo, za sovplivanje. Vsakič, ko gre za komunikacijo – lahko je besedna ali nebesedna –, bodo vsi, ki so udeleženi, hote ali nehote vplivali en na drugega. Tudi v primeru predavanja, torej v položaju, ko naj bi vplivanje potekalo v smeri od predavatelja k slušatelju, številni nebesedni odzivi, ki lahko odražajo interes, zanimanje, dolgočasje, presenečenje, nestrinjanje, vplivajo nazaj na predavatelja, njegova mnenja, stališča in odnos do povedanega.

Sem mama in imam težave s prepovedjo predolge uporabe telefonov. Kaj bi lahko uporabila kot učinek prepovedi, a v resnici to ni prepoved?
Prepovedovati je venomer težko, še posebej tistim, ki jih imamo najraje, in to stvari, ki jim veliko pomenijo. V primeru uporabe telefona pri otrocih in mladostnikih se je dobro zavedati naslednjih stvari. Prvič, pretirana uporaba telefona ni dobra iz niza razlogov. Mnogo bolje je spodbujati dejavnosti v resničnem svetu, od fizičnih, do socialnih in miselnih. Zelo pomembno je imeti tudi priložnost za dolgočasje. Naši možgani, naše misli, niso nikoli zares neaktivni in prazni. Ko ni zunanjih dražljajev, imamo priložnost zbrati vtise in ovrednotiti tisto, kar se nam je zgodilo, iz tega izluščiti izkušnje in spoznanja, ter ta uporabiti za načrtovanje in pripravo na nove izzive. Kadar smo stalno angažirani in bombardirani z dražljaji, te izjemno pomembne priložnosti nimamo.

Drugič, sposobnosti volje, kognitivnega nadzora, se pri otrocih in mladostnikih šele razvijajo. Prefrontalni korteks, ki ga v največji meri povezujemo s sedežem naše volje, se razvija še v zgodnja dvajseta leta. Otroci in mladostniki v tem času potrebujejo pomoč staršev, ki deloma nadomeščajo njihove sposobnosti volje in samonadzora ter podajajo jasne vzglede, kako uravnavati svoje vedenje.

Tretjič, jasna pravila in meje so za otroke in mladostnike izjemno pomembni. Razvojna naloga otrok in mladostnikov je meje stalno preizkušati, naloga staršev pa jih je jasno postaviti in konsistentno vzdrževati. Jasna pravila in meje pomenijo, da je svet predvidljiv. Predvidljivost pa je eden največjih prispevkov k občutku varnosti, ki predstavlja eno temeljnih človeških potreb in je pomemben tudi za zdrav razvoj.

Govorili ste o bolniku, kako je govoril o kosilu in se v resnici ni lagal ... Šinilo mi je v glavo: ali nekaj podobnega velja tudi za kakšen star spomin, ki ga imamo v glavi 50, 60 let, kaj se nam je zgodilo v otroštvu. Pa se morda ni v resnici tako, kot si mislimo, a si ves čas ustvarjamo in rahlo spreminjamo to podobo/spomin.
Spomin je izredno gnetljiv in spremenljiv in dobro se je zavedati nekaj njegovih pomembnih lastnosti. Prvič, spomin ni kot fotografija, video-, ali avdioposnetek, ki ga ponovno "predvajamo" v izvorni podobi. Spomin je skupek različnih asociacij in koščkov informacij, ki smo si jih zapomnili in s pomočjo katerih vsakič, ko se nečesa spomnimo, v mislih poustvarimo najboljši približek tega, kar se je zgodilo. Ob tem lahko informacije, ki jih nismo priklicali – bodisi zato, ker si jih nikoli nismo zapomnili, bodisi zato, ker jih ta trenutek ne uspemo ujeti –, dopolnimo ali nadomestimo z najbolj verjetnim približkom, ki lahko izhaja iz naših drugih izkušenj, prepričanj ali znanja, za katere pa ni nujno, da zares držijo za dogodek, katerega spomin nanj skušamo priklicati in poustvariti.

Drugič, vsakič, ko prikličemo neki spomin, ga ob tem nekoliko "zrahljamo" in mu damo možnost, da se ponovno utrdi. To nam omogoča, da lahko svoje spomine povežemo in integriramo z drugim znanjem, dodatno osmislimo in povežemo v celostno razumevanje. Takšno ponovno utrjevanje (v strokovni literaturi boste zasledili izraz rekonsolidacija) ima lahko več rezultatov. Najpogosteje spomin dodatno učvrsti in ga zato naslednjič hitreje in bolj zanesljivo prikličemo. V določenih primerih lahko vodi do šibkejšega spomina. To je zaželeno, ko v nas nek spomin vzbudi strah in nelagodje, pa se izkaže, da ni zares utemeljen in zato z novimi pozitivnimi izkušnjami spomin na staro negativno izkušnjo bledi. Vedno pa ponovno utrjevanje tudi priložnost za spremembe spomina. Nanj lahko pripnemo druge informacije, ki jih prikličemo hkrati, dogodke, ki so se pripetili v času priklica, ali pa tudi sugestije drugih ljudi.

Omenjeni procesi vodijo do tega, da se spomini lahko vedno bolj oddaljujejo od tega, kar se je resnično zgodilo. Bolje prikličemo nekatere vidike dogodka in pozabimo na druge. Spomin postaja bolj podoben zgodbi, ki smo se jo naučili pripovedovati, kot pa lastni izkušnji.

Če povzamem: da, prav imate. Spomini na dogodke izpred 50, 60 let so lahko spremenjeni, selektivni in v kakšnih vidikih dopolnjeni.

Zakaj ste v igri asociacij ob besedi ura zapisali mojstrovina?
V letošnjem letu so me navdušile mehanične ure. Ob poplavi elektronskih ur, ki so sposobne spremljati srčni utrip, gibanje, nadmorsko višino, služiti kot telefon, zemljevid in se celo povezati s sateliti (in so vsekakor lahko izjemno uporabne), sem razvil novo spoštovanje mehanskih ur, kot izjemno kompleksnih in natančnih miniaturnih strojev, ki so sposobni izkoriščati naše vsakodnevno gibanje za polnjenje svojih energetskih zalog, in nam – zares kakovostne – kažejo čas tudi do sekunde natančno. S tega vidika mislim, da so zares mojstrovine in eden od izrazov človeške iznajdljivosti, ki ga lahko nosimo na svojem zapestju.

Govorili ste o prednosti pisanja na roko. Koliko pa sami še pišete na tak način?
Svoje pisanje bi v grobem lahko razdelil na štiri kontekste. Prvi je pisanje z namenom komunikacije. Tipični primeri so pisanje teh odgovorov, člankov, obvestil študentom, pisem znancem in sodelavcem, programiranje. To pisanje poteka praktično izključno neposredno preko računalnika.

Drugo je zapisovanje informacij ob pregledovanju člankov in združevanju informacij za namen znanstvenega in strokovnega dela. V tem primeru je namen hiter pregled in izluščenje ter integracija bistvenih informacij. To praviloma delam z računalnikom, kjer imam v enem oknu odprte članke in druge vire v elektronski obliki, v drugem pa program, v katerega si pišem zapiske, ki jih pozneje uporabim za pripravo predavanj, člankov in drugih dokumentov. Tudi tu zapiske tipkam in mi predstavlja veliko prednost, da so venomer dostopni in jih lahko hitro najdem na računalniku, iPadu ali telefonu, kadar koli bi jih potreboval.

Tretje je bolj poglobljeno branje člankov in knjig, največkrat z namenom priprave na predavanja ali razvoja bolj poglobljenega razumevanja snovi. V tem primeru gre pogosto za branje informacij, ki so mi hitro razumljive in jih lahko povežem z obstoječim znanjem. V takšnem primeru največkrat berem na iPadu in uporabljam elektronski svinčnik za podčrtovanje, povezovanje vsebin, skiciranje in včasih tudi zapisovanje opazk ob robu strani. V tem primeru raje delam na iPad, ker se lahko umaknem od računalnika, telefona in drugih motenj, se polno in poglobljeno posvetim temu, kar berem, oznake in zapiski pa so ponovno shranjeni in dosegljivi na vseh napravah.

Četrto je poglobljen študij novih vsebin z namenom osvajanja novega znanja in razumevanja. To lahko sprva poteka z branjem, označevanjem in zapiski na iPadu, sledi pa ponoven pregled in izdelava zapiskov. V tem primeru si zapiske delam na roko v enega od blokov, ki jih imam prav za ta namen. Zapiskov pri tem ne delam v obliki linearnega besedila, temveč v obliki miselnih vzorcev, na katerih so vsebine hierarhično urejene in medsebojno povezane. Ena stran je en miselni vzorec, ki lahko zajema en članek, eno ali več poglavij knjige. Po preizkušanju zelo različnih načinov zapisovanja v srednji šoli sem takšen način zapisovanja razdelal in posvojil ob začetku študija na fakulteti, kjer je bilo največkrat eno predavanje enako enemu A4 listu miselnega vzorca. Vsak miselni vzorec mi je pomagal jasno strukturirati, organizirati in si zapomniti vsebine, ki sem jih študiral. Pozneje sem ob spoznavanju zakonitosti in dejavnikov učenja in spomina spoznaval, zakaj je takšen način lahko posebej učinkovit. Takšen način še vedno uporabljam, ko se učim novih stvari, ali pa skušam strniti svoje misli in načrte.

V zadnjem letu, spodbujen tudi s študijami, ki kažejo prednosti pisanja na roko, preizkušam tudi uporabo manjših blokcev in pisanja na roko vanje. Tako imam vedno pri sebi majhen "field notes" blokec v usnjeni obleki. Vanj si dokaj selektivno zapisujem – prav tako v strukturi, ki je blizu miselnemu vzorcu –, nekoliko bolj razdelane ideje ali načrte, za katere pričakujem, da se bom k njim še vrnil. Priznam, da za zdaj takšne zapiske uporabljam manj, kot sem mislil, so pa zapiski v njem mnogo bolj namerno in podrobno razdelani, kot bi bili na računalniku ali telefonu in zato tudi bolj jasni in uporabni. Namen imam pri takšnih zapiskih še vztrajati.

Vsak izmed omenjenih načinov zapisovanja ima svoje prednosti, mislim, da je najbolje, da vsak najde način, ki mu najbolj ustreza, pri čemer je vredno preizkusiti zapisovanje na roke – naj bo na papir ali tablico –, ter se potruditi predvsem ne dobesedno zapisovati, temveč zapisovanje uporabiti kot priložnost nove informacije povzeti, organizirati in povezati s predhodnim znanjem, saj na takšen način zagotovimo, da jih bomo lahko bolj učinkovito priklicali in uporabili v prihodnje.

Celotni pogovor