V Sloveniji se v zadnjih letih naglo povečuje število učencev, katerih materni jezik ni slovenščina. Po podatkih ministrstva za vzgojo in izobraževanje je bilo leta 2017 takšnih učencev v osnovnih šolah nekaj manj kot štiri odstotke, lani pa že skoraj devet odstotkov. To pomeni več izzivov za učitelje in vodstva šol, največji je jezikovna ovira in usklajevanje različnih stopenj znanja jezika ter šolskih navad v razredu. Če tujce, ki neizogibno prihajajo, pričakamo z dobrodošlico, se bodo vključili v družbo; če pa bomo negativno naravnani, bo tak tudi njihov odziv, o svojih izkušnjah pravi ravnatelj Osnovne šole Livada Goran Popović, ki smo ga gostili v današnji epizodi Ob osmih.

Osnovna šola Livada v Ljubljani velja za eno najbolj multikulturnih v Sloveniji. Na vratih šole piše "multikulturna, multietnična, multinacionalna in večjezična", učencev, ki niso iz slovenskih družin, pa je na tej šoli tri četrtine. Kot je za Ob osmih povedal ravnatelj Goran Popović, je bila ta osnovna šola pred 32 leti načrtno ustanovljena za otroke iz priseljenskih družin, saj so imele druge šole v okolici, po katerih so bili ti otroci razpršeni, težave z njihovim vključevanjem. "Že to je bil začetek nekega geta. Druge slovenske šole so se tako rešile težav z 'južnjaškimi' otroki." Šola stoji v ljubljanskem naselju, v katerem je bilo že pred balkanskimi vojnami veliko družin iz nekdanjih jugoslovanskih republik. "Potem se je nekako v času begunskega vala priseljevanje učencev povečevalo, ker so te družine v Slovenijo povabile svoje sorodnike, in otroci so se vpisovali na našo šolo. Vlogo je igrala tudi bližina azilnega doma, saj so bili k nam vpisani vsi tamkajšnji šoloobvezni otroci." To se je spremenilo, zdaj so družine nameščene v azilnem domu v Logatcu. "Zdaj otroke sem vpisujejo tudi družine z drugačnimi motivi. Ker smo dobili podobo šole, ki uspešno dela s tujejezičnimi učenci, se k nam vpisujejo otroci iz družin visoko izobraženih staršev. Želijo, da se njihov otrok čim prej nauči jezika in da se vključi v slovensko družbo, zato namerno vpišejo otroka v to šolo."

Delež otrok, katerih materni jezik ni slovenski, je bil pred 15 leti, ko je Popović prišel v to šolo, kar 98-odstotni; zdaj je, kot rečeno, upadel na približno 75 odstotkov. V povprečju šolo obiskujejo otroci iz približno 30 držav. Vključevanje v družbo je ob taki sestavi zaradi jezikovnih ovir precejšen izziv. Po ravnateljevih besedah je prvi korak vselej dobrodošlica. "Mi otroke na šoli pričakamo s pozdravi v različnih jezikih držav, iz katerih prihajajo. Tudi kolektivi sčasoma razvijajo empatijo do otrok in mi jim preprosto omogočamo, da se počasi in brez pritiska naučijo jezika. Z našimi pripravljalnicami se udeležujejo različnih tekmovanj, športnih in drugih dejavnosti, da jim približamo slovensko družbo kot tisto, v kateri so doma in v kateri se lahko počutijo dobro."

Popović kot enega od večjih izzivov omenja težave z okolico. "Bila so obdobja, ko slovenske družine preprosto niso želele vpisovati otrok v našo šolo. Zato smo postali, če se lahko tako izrazim, 'geto šola' s slabim slovesom. Govorilo se je, da se na naši šoli ne govori slovensko, da imamo veliko nesoglasij, da sem pogosto prihaja policija." Pred petnajstimi leti je bila šola na meji zaprtja oziroma priključitve k drugi osnovni šoli. "Kolektiv ni bil motiviran, po letih takšnega slovesa so se nekako zaprli, otrok niso peljali nikamor, bilo jih je dobesedno sram, da sploh delajo na takšni šoli."

Ko se je Popović lotil tega trdega oreha, je črpal iz svoje lastne izkušnje, saj se je tudi sam leta 1994 priselil v Slovenijo iz druge države. "Doživel in preživel sem podobne stvari kot ti učenci in njihovi starši. Ker sem tudi sam z Balkana, pa tudi poznam balkansko miselnost. Moja prva misel je bila: če so otroci iz balkanskih družin v čem dobri, sta to šport in glasba. Tako smo začeli graditi svojo podobo z udeleževanjem na športnih tekmovanjih, s kakovostnimi prireditvami ..." Tja so povabili tudi okoliške prebivalce, ki so sčasoma dojeli, da je šola enakopravna drugim v Sloveniji in tudi dokaj uspešna. Dobro pa so se počutili tudi učenci. Med begunskim valom, ki je leta 2015 zajel vso Evropo, se je pristojno ministrstvo seznanilo z delom na tej šoli in jo začelo omenjati kot primer dobre prakse, tudi v medijih so se začeli pojavljati kot zgled uspešnega dela in podoba šole se je začela spreminjati. Leta 2017 so prejeli nagrado Evropske komisije kot najuspešnejša šola pri vključevanju otrok iz drugih držav v matično državo.

Recept za uspeh: metode nivojskega pouka in pripravljalnice

V šoli uporabljajo elemente metode montessori, v katerih so prepoznali korist za delo z učenci. "Del te pedagogike je, da se pouk prilagaja stopnji razvoja otroka. Pri metodi montessori je to razdeljeno po vsebini, pri nas pa imamo takšno specifiko, da so v razredih učenci, ki so druga ali celo tretja generacija priseljencev. To so otroci, ki govorijo slovenski jezik enakovredno slovenskim otrokom, sprejeli so to kulturo in so kot domačini. Potem imamo učence, ki so se k nam vpisali pred letom ali dvema in obvladajo jezik, a imajo še vedno manjše težave. Vsako leto pa imamo po tri, štiri, pet učencev v vsakem razredu, ki so se vpisali na novo. Za učitelje in učiteljice je velik izziv, kako organizirati pouk v treh nivojih. Zato sem dovolil in tudi spodbujam uporabo nekaterih metod šole montessori, ker mislim, da so za nas zelo učinkovite, še posebej v prvi triadi."

Na pogost očitek, da se priseljenci sami ne trudijo dovolj, da bi se vključili v družbo, Popović pravi, da so izkušnje zelo različne, da pa je pri nekaterih skupinah to bolj izrazito. "Brez kakršnega koli etiketiranja, otroci s Kosova, albanski otroci, doma zelo malo ali sploh ne govorijo slovensko, zato v šoli potrebujejo veliko več časa za prilagoditev. Tudi s starši ne moremo veliko sodelovati, če pridejo na govorilne ure ali na roditeljske sestanke, saj ne razumejo, kaj govori učiteljica. Pred nekaj leti sem zato načrtno zaposlil učiteljico, sicer angleškega jezika, ki zna tudi albansko, in nam zdaj veliko pomaga pri komunikaciji." Kot dodaja, svoje naredijo tudi pripravljalnice, zato tudi ti otroci dohitijo vrstnike. "So pa tudi učenci, recimo iz Sirije ali iz Rusije, ki se hitro učijo jezikov. Očitno je njihov šolski sistem, tako kot tudi ukrajinski, zelo podoben našemu ali pa zelo uspešen. Ti učenci zelo hitro obvladajo jezik in lahko postanejo najboljši v svojih razredih."

Pripravljalnico so na šoli uvedli v prvem letu Popovićevega ravnateljevanja, ko so dobili 30 učencev, ki so se prvič vpisali v slovensko šolo. "Takrat smo od ministrstva dobili, to sem izračunal, natančno šest ur za pomoč učenja jezika za vsakega učenca. Pred mano so to izvajali tako, da se je učitelj šestkrat ukvarjal z učencem in ga skušal nekaj naučiti. Saj se vsi zavedamo, da se s šestimi uri ne da naučiti jezika?" S kolektivom so zato sestavili skupino, v kateri so se, ne glede na starost, vsi učenci, ki so se prvič vpisali v slovensko šolo, učili slovenščine. Te skupne ure so omogočile daljše obdobje učenja slovenskega jezika, kar se je po začetnih pomislekih izkazalo za pravo izbiro. "Ti učenci so v šestih mesecih že začeli komunicirati. Prej pa vse leto niso spregovorili niti besede, bilo jih je sram, niso se počutili dobro. Takrat so začeli po pol leta že govoriti, ob izteku prvega šolskega leta pa so že bili aktivni tudi pri urah, razumeli so snov in tudi odgovarjali na vprašanja." Kot pravi, so modelu kmalu začele slediti številne šole, ministrstvo pa je sprejelo predlog uvedbe sistemiziranih ur za učenje slovenskega jezika. "V zadnjih štirih letih imamo na vseh šolah, ne glede na število učencev, sistemizirane ure za učenje slovenščine."

Migracije so dejstvo

Uspešno sobivanje, ne glede na narodnost, je po Popovićevih izkušnjah zelo povezano z odnosom do priseljencev. "Če tujca pričakamo z dobrodošlico, mu pomagamo, da se vključi, bo postal enakopraven in zadovoljen državljan te države. Če pa pristopimo negativno, ga odbijemo, je pripravljen tudi nagajati oziroma povzročati težave. Biti moramo realni, migracije so del svetovnega procesa, Evropa je multikulturna in multinacionalna. Ne govorim o tem, ali se strinjam s takšnim prilivom ljudi iz oddaljenih držav, vendar so preselitve dejstvo. Prej kot to dojamemo, prej se bomo prilagodili in omogočali, da ti ljudje postanejo dobronamerni do naše države. Tudi iz svojega lastnega primera lahko povem – mislim, da sem dodana vrednost za to državo, ker pomagam, da se učenci vključijo in da so dobronamerni. Če bi bila moja izkušnja negativna, pa bi seveda širil negativnost okrog sebe."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.