V filmskem studiu v Ljubljani je na deževno sredo pred dvema tednoma sijalo še čisto poletno sonce. Ali pa je tak vtis vsaj pričarala povečana fotografija gorske idile, vidna skozi okna stanovanja "družine Križaj". Na delu je bila namreč filmska magija: na nekaj deset kvadratnih metrih studia se obiskovalec lahko sprehodi skozi družinsko dnevno sobo, vaško gostilno in ordinacijo družinske medicine v fiktivni Veliki vasi. To so namreč kulise, pred katerimi se odvija nadaljevanka Takšno je življenje, kadar je ne snemajo na Gorenjskem.

Čeprav je vzdušje tudi tri dni pred zadnjo klapo maratonskega projekta stoodstotno zbrano, je v zraku tudi občutje rahle melanholije. Vsak hip bodo namreč potegnili črto pod 76 snemalnimi dnevi oziroma štirimi meseci, ki jih je ekipa v večini preživela na Jezerskem in v Preddvoru. O ambiciji podviga, ki je za njimi, priča tudi parafraza filmske klasike Gladiator, ki jo je na steno pred studiem nakracal direktor fotografije Darko Herič: What happens in Velka vas, echoes in eternity. (Kar se zgodi v Veliki vasi, odmeva v večnosti).

Vsakdo, s komer se pogovarjam, mi zatrdi, da je bilo delo na terenu "stokrat boljše" od snemanja v studiu. Takšno je vsaj stališče režiserke Maje Prettner, ki je na nepredvidljive dejavnike (šume iz narave, promet ipd.) zaradi svojega zaledja v dokumentarizmu tako rekoč "neobčutljiva". "Zunaj narava zadiha, ponujajo se druge vizure in lažje naslikaš kraj, ki ga skušaš narediti realnega."

Igralec Andrej Murenc je na ta dan pred kamero dokončeval prizore, ki bi jih bilo, če bi o njih napisali kaj več, nemogoče kvalificirati drugače kot sočne kvarnike.

V seriji ga boste spoznali kot Luko, čednega samotarja z ekološke kmetije, ki si v zaprti vaški skupnosti upa živeti po lastnih pravilih. "Imel sem to srečo, da sem imel morda štiri snemalne dneve v studiu, vse druge pa na Jezerskem. Snemali smo na krasni kmetiji, kjer so nam lastniki pekli pehtranovo potico in nas malo crkljali. Na delo sem hodil z neznanskim veseljem, bilo je kot majhne počitnice: tam si na soncu, na svežem zraku, okrog tebe pa skakljajo koze. Takoj bi vse skupaj ponovil, če bi imel še enkrat priložnost."

Za gledalce bo "vstopna točka" v serijo lik Maje Križaj, družinske zdravnice, ki bi rada v Novi vasi shajala z vsemi ..., pa se izkaže, da to ne bo najlažja naloga. Nosilna vloga je tudi prvi veliki televizijski projekt za Ano Hribar, igralko, ki prihaja iz sveta lutkovnega gledališča in glasovnih vlog. Na avdicijo za vlogo jo je povabila režiserka Maja Prettner. "V resnici pa bi tudi sama rada vedela, kako je prišla do mene, ker do zdaj res nisem bila tako izpostavljena!" prizna v smehu. "Kolikor vem, je preverjala vse igralke slovenskih gledališč in nato pregledala vse, kar je lahko našla v zvezi z mano. Našla je celo komično zgodbo o mojih počitnicah na Baliju, ki sem jo v času korone posnela za Kulturnice na Valu 202. Pravi, da jo je na koncu to prepričalo. Tudi sama sem ji zastavila vprašanje, ki se ponuja samo: Ampak nisi me pa še videla pred kamero."

Režiserka pravi, da je bila prav Ana Hribar njen skriti adut: "Dobesedno intuicija mi je prišepnila, da ima velik potencial, ki še ni bil izkoriščen oz. opažen. Zato je bilo zame zanimivo delati z osebo, ki je pravzaprav kot igralko nihče ne pozna dobro. Jasno, da je izziv, delati z nekom, ki je prvič na ta način pred kamero, ampak zdi se mi, da me občutek ni prevaral."

Tudi sicer pri kastingu ni iskala zvezdniških imen, prej nasprotno. "Pri vseh igralcih sem težila k temu, da iščemo neke sveže pristope in obraze – to je bil ključ za sestavo cele zasedbe. Slovenska scena je tako majhna, da nekatere obraze gotovo poznate že od prej, temu se ne da izogniti, naš bazen je vendarle majhen. Hkrati smo bili omejeni tudi s tem, da smo morali za lokalce najti igralce, ki obvladajo gorenjski dialekt. Mislim, da smo izbrali smetano vsega, kar slovenski prostor ponuja."

Učna leta domačih nadaljevank so mimo
Ana Hribar je sicer pred več kot petnajstimi leti imela majhno vlogo v Strasteh, seriji, ki je takrat obveljala za "prvo slovensko žajfnico". "Takrat sem imela pet ali pa morda sedem snemalnih dni, vsega skupaj zelo malo. Če primerjam obe izkušnji, je očitno, kako zelo je tovrstna produkcija medtem napredovala, od kakovosti fotografije pa do osvetljave in tako naprej. Na tehnične stvari se ne spoznam zares, a očitno je, kako zelo je videz serije drugačen," ugotavlja.

Visoka estetska merila potrdi tudi Prettner, ko jo vprašam, katere serije so jo navdihnile s svojim slogom. "Referenca, ki me je osebno nagovorila, pa čeprav gre za hollywoodsko produkcijo, je serija Majhne laži (Big Little Lies). Blizu mi je bila tudi kriminalka Ostrina (Sharp Objects), ki je seveda veliko bolj temačna – skupno z našim projektom ji je to, da smo skušali odslikati majhno skupnost, v kateri se marsikaj dogaja pod površjem."

Namerna nepopolnost
Zanimiv nauk je potegnila tudi iz danskih nadaljevank, kakršna je denimo Baby Fever (Skruk), še ena zgodba o družinski zdravnici. "Z direktorjem fotografije Darkom Heričem sva se veliko pogovarjala o tem, da nama je pri skandinavskih serijah najbolj všeč to, da ne težijo k popolnosti. Nočemo dnevne nadaljevanke, ki je kot popolna kulisa iz škatlice, razen seveda na začetku. Idilo hitro začnejo rušiti in krhati notranji nemiri."

"Začetna zakrčenost" lahko pride tudi prav
Na snemanju je Ana Hribar preživela kar 60 dni, še enkrat več kot kateri koli od njenih soigralcev. "Na začetku sem bila prav gotovo malo nesproščena, bilo je, kot da bi me nekdo porinil v vodo. Tolažim se s tem, da je moja začetna zakrčenost in nesproščenost lahko del lika, ki pride v novo okolje. To nama je z Majo skupno. Seveda pa je bila ogromna količina snemalnih dni koristna, ker sem lahko vstopila v vlogo in se v njej udomačila. Zdaj se na snemanju počutim tako zelo doma, da si ne predstavljam, kako bo, ko bo vsega konec," priznava. Vsekakor bodo vpletene solze: "Ob koncu dela imam cel kup mešanih občutij. Zame je bila to tako nepozabna izkušnja, da sem že nekajkrat potočila solze, ker se izteka, pa še tako utrujena sem, da jih težko zadržujem. Po drugi strani pa sem psihično in fizično tako izmučena, da vem, da potrebujem čas zase in odmik od vsega."

Premisa serije Takšno je življenje je izvirna tudi zato, ker se vrti predvsem okrog dveh močnih ženskih likov (ter njunih krogov sorodnikov in zaveznikov). Ko Maja trči ob županovo ženo Ireno Vouk (Vesna Slapar), ki ima vaščane v pesti s svojo prodajo prehranskih dopolnil, se zdi, da nobena od njiju ni pripravljena popustiti. Bolj kot zdravnica vaščane odvrača od kupovanja nepotrebnih vitaminov, več letakov s popusti njena nasprotnica polepi po pročeljih.

Bi prenesli glavno junakinjo z napakami?
Maja Prettner se zaveda, da so z ženskimi liki na malih zaslonih vedno povezana določena pričakovanja: protagonistko z velikimi karakternimi napakami bi gledalci težko vzeli za svojo. "Bodimo realni glede tega, kako naša družba funkcionira: že pred kamero morajo biti igralke tako rekoč popolne, pomanjkljivost se ne tolerira. Kljub temu smo zavestno ustvarili lik ženske, ki ni preveč naličena, ki ne skriva majhnih gubic in je naravna."

Ana Hribar je tako pri svojem liku "morda malo pogrešala kako večjo slabost", a tudi Maja sčasoma pokaže, da je krvava pod kožo. "Zgodbe ne smem razkriti, zdi pa se mi, da morda proti koncu pride tudi do tega, da se junakinja osvobodi in si dovoli več. Ko pogledam nazaj, si rečem, da bi jo na določenih mestih lahko naredila malo bolj "poredno", bolj hudičevo … Maja je napisana tako, da nikoli zares ne pokaže svoje temne plati. Poštirkana ženska je, poštena in prijazna, vedno reagira razumno. Zato se zelo veselim vsega, kar bi z njo lahko naredili v drugi sezoni."

V resnici napredek vidi že v tem, da danes obstajajo glavne vloge za igralke po tridesetem letu. "S kolegicami smo se pogovarjale, kako so včasih obstajale "mlajše" vloge, srednja leta pa so s seboj vedno prinesla neprostovoljen predah od dela. Ko se še malo postaraš, pa se lahko pred kamero vrneš kot babica. V tem smislu se mi je zdelo zelo privlačno, ko sem slišala, da je Maja ženska mojih let, z družino in kariero zdravnice. To se mi je zdelo super in je bilo privlačno tudi v ustvarjalnem smislu."

Za vsako močno žensko stoji … moški v krizi?
Majino družino v Veliko vas v resnici ni pripeljala samo želja po odklopu od urbanega: njen mož Gregor se je v Ljubljani zapletel v "poslovne malverzacije", kot se izrazi igralec Matej Puc; te so družino stale hišo in jo prisilile v nov začetek. Na začetku serije zato Gregor ni v najboljši koži. "Njegova pasivnost, morda celo depresija je posledica situacije, v katero je spravil svojo družino. Njegov ego in ponos sta uničena, hkrati se zaveda, da je on odgovoren za vse skupaj," Puc pove o liku, ki bi v nekih drugih časih predstavljal de facto glavo družine. "Pozneje dobi nov elan, videti začne vse mogoče poslovne priložnosti in se poskuša ponovno vzpostaviti. Zdelo se mi je, da sta si bila prej v odnosu z Majo vedno enakovredna, in zdaj skuša samo priti nazaj na to točko enakovrednosti."

Serija tako posredno odpira teme, ki običajno niso v ospredju: vprašanja poraza in občutka nezadostnosti. Puc je sicer pri svojem oblikovanju lika vse to pustil v ozadju. "Osebno pri pripravah na vlogo svoj fokus zelo zožim – zanima me samo spekter mojega lika. Vse širše teme, ki naj bi jih serija prek njega načenjala, bodo prišle na plano z delom. Ne morem pa igrati z mislijo, da zdaj 'tematiziramo to in to problematiko'."

Najstniški angst na vasi
Na novo okolico se posebej težko navaja najstarejša od Majinih in Gregorjevih treh otrok, Zala; vaškemu življenju se upira na vse moči, tudi tako, da včasih pobegne v Ljubljano. Igra jo Mila Fürst: "Zdi se mi, da ima Zala, tako kot tudi jaz, nekaj uporniških značajskih lastnosti, kar je za najstnico povsem normalno. Če se spomnim sebe v teh letih, se z lahkoto najdem v njej. Ukvarja se s fanti, s prijateljicami, hoče iti ven in pobegniti od doma – vse to mi je zelo znano ali pa mi je vsaj nekoč bilo. Zala se mi zdi "gajstna", kar sem tudi sama vedno bila: pove svoje mnenje, močan karakter je, upira se staršem in mama ji gre na živce. Sama sem imela isto izkušnjo, čeprav sva zdaj zelo dobri prijateljici."

V Mili, ki ima za seboj že nekaj televizijskih in filmskih vlog, bodo nekateri prepoznali hčerko igralca Uroša Fürsta. Slavnega priimka ne občuti kot breme: "Nikoli nisem imela občutka, da se zanašam na svoj priimek, prej na izkušnje, ki mi jih je dalo odraščanje z očetom igralcem. Kot otrok sem bila veliko v gledališču in že zelo zgodaj sem začela hoditi na avdicije. Imam pa včasih občutek, da se ljudem zdi, da mi je bilo v življenju vse prineseno na pladnju. Ampak v resnici mi je za to kaj malo mar. Ironija je v tem, da me kljub strasti do igre nikoli ni vleklo na študij igre na AGRFT – vsaj ne dovolj, da bi se za to odločila."

"Najbolj pestro poletje mojega življenja"
Njena največja strast v življenju je namreč glasba. V času snemanja, ki je potekalo štiri mesece, je ob koncih tedna nastopala kot DJ-ka. "Usklajevanje je bilo naporno v tem smislu, da se snemanje lahko začne tudi ob šestih zjutraj, jaz pa imam včasih dogodek, ki traja do šestih zjutraj. Speljati oboje je bilo kar precejšen zalogaj. Mislim, da je bilo to najbolj pestro poletje mojega življenja. Naslednjič, ko bom imela kako priložnost za snemanje, pa se bom v celoti posvetila samo temu, ker, iskreno, se mi zdi, da me že malo izdaja telo."

Nekateri igralci so naporno delo torej usklajevali s koncerti, drugi z družinskim življenjem. Ana Hribar pozna dvojno breme poklicnega in družinskega življenja, s katerim se sooča tudi njen lik v seriji. "V vseh letih sem vedno dajala prednost družini. Ker sem perfekcionistka – v tem smislu, da se rada v celoti posvetim eni stvari – sem vesela, da me je projekt našel ravno v tem trenutku, ko sta moja otroka stara že osem in enajst let. Zelo težko sem hkrati dobra mama, uspešna v karieri in ne vem kaj še vse drugega. Mislim, da ženske močno občutimo ta pritisk, ki si ga delno ustvarjamo same, delno pa je posledica pričakovanj družbe."

Matej Puc rešitev te "razklanosti" vidi v tem, da dela ne nosi s seboj domov – in obratno. "Ko sem postal oče, sem dojel, da se počutim slabše, če, kjerkoli že sem, samo obžalujem, da nisem nekje drugje. Bil sem človek, ki je imel ves čas slabo vest. Zdaj pa stoodstotno delam, kadar sem na delu, in ko sem doma, sem stoodstotno doma. Tako je lažje. Ko še nisem imel otrok, sem cele dneve razmišljal o delu – pa v resnici ni bistvene razlike od rezultatov, ki jih imam zdaj. Jasno, da se ti v ozadju možganov pletejo tudi misli o liku, ko si z otroki v parku. Ampak načeloma sem najbolj uspešen, če sem z mislimi v celoti pri seriji ali pri gledališču, doma pa se bom posvetil malemu in ženi, počivanju in gledanju traparij."

Naša življenja na ekranu
Avtorja serije, Jani Virk in Barbara Daljavec, sta serijo zastavila kot "zgodbo običajnih ljudi", ki ponuja "mirnejši in upanja poln pogled na svet, ki si ga delimo."

"Naslov je kar dober: Takšno je življenje. Tukaj ne bo posebnih učinkov in ne bo eksplozij," je iskren Andrej Murenc. "Nekoč so ustvarjalci serijo Seinfeld definirali kot "šov o ničemer" – naša serija sicer ni šov o ničemer, pripoveduje pa o zelo običajnih stvareh. To pomeni, da se bo vsak lahko prepoznal v situacijah iz svoje mladosti ali pa bo celo našel situacije, ki jih trenutno preživlja. Mislim, da nismo iz ciljne publike izločili prav nobene demografske skupine ljudi."

Maji Prettner se zdi, da se termina "družinska nadaljevanka" po nepotrebnem drži negativna konotacija, češ da gre za frivolen žanr. "S tem se ne strinjam, ker se mi zdi, da odpiramo zelo aktualne tematike in težka čustva, ki jih morajo junaki premagati. Družinska nadaljevanka je predvsem vsebinska oznaka: gre za to, da se lahko s serijo poistoveti več generacij in da odpiramo teme, ki se ne dotikajo samo npr. generacije srednjih let, kar je bila doslej domena dnevnih nadaljevank. Preko likov, ki predstavljajo cel spekter od mladih do zrelih let, smo skušali zaobjeti širši krog gledalstva. V družinski nadaljevanki se prepletajo drama, humor in lahkotnejše teme – nismo dosledno resni."

Režiserka ima bogate izkušnje z dnevnim formatom televizije; režirala je že vrsto serij v tem žanru. "Hoteli smo doseči višjo raven od tega, na kar smo navajeni na domači sceni, kar se tiče dnevnih formatov," pravi in ponosno dodaja, da se ji zdi, da je bil cilj dosežen. "Kolikor se je le dalo, smo znotraj znanega formata iskali kreativne pristope."

Ta kredo je viden tudi v podrobnostih, ki jih laik na prvi pogled spregleda: "Poskušali smo biti gibljivi, če se tako izrazim. Pri prizorih z Ireno, ki je antagonistka, so kadri bolj statični in perfektni, pri družini Križaj pa smo skušali malo kaosa vnesti tudi z gibanjem kamere."

Trije režiserji, trije pogledi na isto pokrajino
Za tako obsežne projekte je značilno tudi, da imajo več kot enega samega režiserja. "Ker sem bila že vajena tovrstnega dela, mi je bilo jasno, da takšne količine epizod preprosto ne bi zmogel en sam režiser. Ko ene epizode še snemamo, so druge že v montaži, tako da bi bilo to dejansko neizvedljivo," pojasni Prettner.

Zato je bilo seveda treba poskrbeti, da so trije avtorji, ki imajo vsak svoj izrazito avtorski pečat – poleg naše sogovornice sta to še Blaž Završnik in Dominik Mencej – ustvarili slogovno usklajene epizode. "Dominik in Blaž sta se procesu priključila, ko je bila podoba serije že izdelana. Na ta način sta lahko nadaljevala zastavljeni koncept, saj so praktično vsi drugi ustvarjalci ostali isti. Večjih estetskih odstopanj tako ni bilo, seveda pa vsak avtor prispeva nekaj pozitivnega in svojega, malce začini stvar in ji vnese humor. Ko si vsak dan na istih setih in v istem studiu, se na neki točki zasitiš podob; če takrat pride nekdo drug s svežim pogledom, ti lahko pokaže drugo vizuro istega prostora, izpostavi detajl, ki si ga morda v svoji rutini snemanja pozabil. Oba kolega in vse njuno dosedanje delo zelo spoštujem, zato smo se odločili, da ju povabimo k sodelovanju.«

Judita Zidar, članica ansambla Mestnega gledališča, ima z delom pri domačih nadaljevankah kar nekaj izkušenj. V Takšno je življenje igra Olgo, Majino mamo, ki pa s svojo kritičnostjo do hčerke samo še povečuje napetosti v družini. "Ni nujno, da jo odobravam – moram pa jo razumeti," pove o svojem odnosu do Olge. "Kadar delaš, je lepo in pomaga, če imaš svoj lik rad. In lažje ga imaš rad, če se spustiš v psihološke krivine in se vprašaš, od kod izvira njen način, ki je sicer podprt z dobronamernostjo, a seveda popolnoma neprimeren."

Dežela igralcev, ki sanjajo o delu pred kamero
Čeprav so skoraj vsi igralci, s katerimi smo se pogovarjali, za Takšno je življenje žrtvovali poletje in delali vse do začetka nove gledališke sezone, brez izjeme poudarijo, da priložnosti za delo pred kamero ne spustijo zlepa. "Izključno filmskih igralcev pri nas ni," poudari Matej Puc, "vsi pa imamo to željo, ker smo večinoma zrasli z občudovanjem do filmskih in televizijskih, ne pa gledaliških igralcev. Jasno, da zastrižemo z ušesi, ko slišimo, da je možnost, da se bo nekaj snemalo. Ne poznam dosti ljudi, ki bi zavrnili priložnost za snemanje, ker imajo veliko drugega dela."

Tempo televizijske produkcije od igralcev terja "veliko koncentracijo in pa predvsem doslednost, da lik pelješ tako, kot si ga zastavil," je izkušnja Vesne Jevnikar; pred kamero je upodobila medicinsko sestro Cvetko, ki se nič hudega sluteč znajde na vojni fronti med glavnima junakinjama. "Seveda je to delo drugačno od gledališča. V gledališču se v moji karieri še ni zgodilo, da bi režiser sredi predstave zaklical 'Stop!' in pritekel na oder," se pošali. "Na snemanju moraš biti vedno stoodstoten, ker nikoli ne veš, kaj bo pristalo v seriji in kaj bo izrezano."

Domača produkcija: več kot samo zabava in eskapizem
"Ljudje nadaljevanke oz. vsebine, ki pridejo do njih prek televizije, vzamejo zelo za svoje," se zaveda Judita Zidar. "To je seveda zdaj nagovor kulturni politiki: ljudje hočejo in potrebujejo produkcijo v svojem maternem jeziku, z njo se identificirajo. Zato je treba snemati veliko serij in se pri tem zavedati, kako globoko prodrejo."

Poleg eskapizma v produkciji domačih serij vidi tudi bolj vzvišeno poslanstvo. "Glede na to, da si sami plačujemo televizijo, in vem, da je to drago, ljudje preprosto potrebujejo umetniško, igrano in zabavno produkcijo, vse v svojem jeziku. To bodo vedno gledali in se s temi vsebinami identificirali, naši otroci se prek teh vsebin učijo jezika in odnosov. Takšna je človeška narava. Če serij ne bomo snemali v slovenščini, bodo otroci pač govorili angleško, kar že tako ali tako počnejo. Mladi razmišljajo in čutijo v angleščini. Zato nujno potrebujemo celo paleto vsebin: kopije skandinavskih nadaljevank, z vsemi umori in lepoto narave, pa tudi vsebine, ki kažejo toplino ali družinske drame. To sta samo dva primera, ne mislim, da je treba delati samo to, ampak tudi to."

Pri tem je treba vzeti v zakup, da občinstvo domačo produkcijo praviloma gleda bolj kritično in strogo kot tujo. "Taki pač smo Slovenci, pri tem si ne moremo pomagati. Zato smo najbrž tudi preživeli in zato imamo tako velike posameznike v svetovnem merilu – ker smo tako hudo kritični drug do drugega, da postanemo trpežni. Če prestaneš tako kritičnost, te to bodisi okrepi ali pa zlomi."