Borko Radešček je bil več kot štiri desetletja zaposlen kot specialni pedagog v Centru Janeza Levca. Za animatorja lutk se je izučil na brezplačnem tečaju pod streho Lutkovnega gledališča Ljubljana in je bil nekaj časa dejaven tudi na tem področju.

Ljubezen do filma vse od otroških let
Radešček je bil velik filmoljub že vse od otroštva, ko je svojega očeta, med drugim ustanovitelja kina Litostroj, spremljal v kinooperaterski kabini. V 60. letih preteklega stoletja je še kot gimnazijec delal kot pomočnik v laboratoriju za razvijanje filmskega traku na tedanji Televiziji Ljubljana. S prvim honorarjem si je kupil amatersko filmsko kamero in začel snemati in tudi sam razvijati filme.

Kot omenjeno, se je vselej zavedal pomena filmske vzgoje, zato je otrokom s posebnimi potrebami v šoli prikazoval filme. Otroke je opremil tudi s kamero in jih pustil povsem svobodne, da bi med snemanjem lahko ostrili svoje opazovanje. V likovno vzgojo je vpeljal filmsko animacijo in vodil filmske krožke.

Cineastov studio kot kabinet čudes
Radešček je v prestolnici ustanovil četverico alternativnih kinodvoran, med njimi tudi tisto na šoli Janeza Levca na Levstikovem trgu. Ob Eipprovi ulici ob Gradaščici si je v nekdanji kemični tovarni "oblikoval svoj kabinet čudes, studio s filmskimi vsebinami in napravami za obdelavo filma in drugih avdiovizualnih zapisov, njegova arhivska dediščina pa danes obsega bogato zbirko najrazličnejšega filmskega gradiva," je zapisal Klemen Markovčič z Radia Slovenija.

"Za velikimi, a pogosto zelo anonimnimi duhovi, ob dokončnem slovesu zazeva neizmerna praznina. S takšnimi zvedavimi in predanimi zanesenjaki, kakršen je bil Borko Radešček, ki jim gre vedno le za vsebino in dobro človeka, pa se dokončno poslavlja tudi del zgodovinskega spomina nekih generacij," je še poudaril Markovčič.