Na drugi strani ima svojo zgodbo okolje, v katerem "hiperaktivci" živijo, se šolajo, delajo. Čeprav se svet ADHD-jevcev vrti malo drugače, to ni samo njihov svet, je tudi naš in je vse prej kot črno-bel.

ADHD je kratica za Attention Deficit Hyperactivity Disorder, motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Glavni simptomi so težave s koncentracijo, pomanjkanje pozornosti, hiperaktivnost oz. telesni nemir in impulzivnost. ADHD je nevrološka razvojna motnja, ena izmed najpogostejših nevropsihiatričnih motenj pri otrocih in mladostnikih. V povprečju jo odkrijejo pri 3–7 odstotkih otrok, med katerim je več dečkov kot deklic.

Nismo zanalašč taki, kakršni smo
"Kakih 15 minut sem lahko zbran, pol ure moram pa ves čas nekaj govoriti, se šaliti, nekaj pripovedovati, biti … ne vem, še sam ne vem, kako naj to razložim. Hitro se razburim, pa se potem spet hitro pomirim. In potem se vsi čudijo, kako sem čez dve minuti spet v redu, ko sem se pred dvema minutama drl, pa tepel," pravi sedmošolec Jon, ki v dokumentarnem filmu ADHD razkriva svoj pogled na življenje s to motnjo skupaj s 30-letnim Maticem, ki se takole spominja svojih šolskih dni: "Miza je bila premajhna in moje roke so po navadi segle na sosednjo. Potem se je vse to preselilo še v nemir nog, kdaj sem tudi vstal med poukom. V bistvu me je odneslo čisto v svoj svet." Zaveda se težav, ki jih prinaša ADHD, ima pa tudi odgovor na vprašanje o največji zmoti o ADHD-ju: "Nismo zanalašč taki, kakršni smo."

Jonova starša sta hitro spoznala, da pri njih postavljanje meja nima učinka kot pri drugih otrocih. "Te meje so posebnost, pri ADHD-ju ni omejitev. Tu ne pomaga, kazen ne pomaga, te stvari ne delujejo. Tukaj gre samo za strukturo, prisotnost in ves čas opozorila, besede, razumevanje, da je to neka motnja koncentracije, ki je on ne more regulirati."

Otroke z ADHD-jem pogosto zaznamujejo učne težave, vendar pri njih opažajo tudi tako imenovani hiperfokus, intenzivno osredinjenost na dražljaje, naloge, ki so zanje zanimive in od katerih se težko odvrnejo. ADHD ni povezan z inteligentnostjo posameznika, je pa to motnja, ki vpliva na vsakodnevno življenje. "Potenciali otrok z ADHD-jem so enaki kot pri drugih, pogosto se zaplete pri šoli. Šola je kot kalup, v katerega pa nekateri žal ne grejo. Potrebujejo samo malo spremembe tega kalupa, da lahko polno pokažejo svoj učni potencial," pravi pedopsihiatrinja Ana Mirković s Pediatrične klinike UKCL-ja.

Življenjski zgodbi Matica in Jona sta v filmu odsev resničnih dogodkov, izkušenj in preizkušenj, ki jih skupaj s svojimi bližnjimi in širšo okolico iskreno razkrivata, z vsem dobrim in slabim, kar jima je prinesel ADHD. Seveda jima zrcalo postavijo tudi njuni bližnji in tisti, ki po svoje živijo oz. sobivajo z njunim ADHD-jem.

In kdo sta pravzaprav Jon in Matic? Jon je najstnik, ki živi v ljubeči družini, ukvarja se z nogometom, glasbo, je zabaven, iskriv, družaben, in kot še dodata starša, inteligenten, pa tudi naporen. Srečamo ga v šolskem in domačem okolju, in zdi se, da imajo z njegovim ADHD-jem več težav drugi kot on sam. Pogled v njegov vsakdan razkriva, kako je ta lahko naporen in težek ne le za otroka, temveč tudi za starše, koliko truda in potrpljenja je potrebno za obvladovanje motnje pozornosti in hiperaktivnosti, ob kateri pa Jon ostaja duhovit, družaben in iskriv najstnik.

Matic je mladenič, ki so ga ADHD, nerazumevanje, nesprejetost, različne izkušnje v šoli in službi ter boj s samim seboj pripeljale na rob prepada, s katerega se je vrnil v življenje. Danes sta njegov zaščitni znak smeh in dobra volja. Še vedno prehiteva samega sebe, svoje izkušnje pa rad deli z otroki z ADHD-jem, jim svetuje in jih spodbuja, da prepoznajo, kot pravi, svojo supermoč in svoje sposobnosti in jih tudi izkoristijo.

ADHD je dosmrtna motnja. Simptomi se lahko sčasoma z leti močno umirijo, predvsem telesni nemir, v nasprotju z motnjo pozornosti, razlaga pedopsihiatrinja Ana Mirković in dodaja: "Okoli 60 odstotkov ljudi z ADHD-jem ima simptome še v odrasli dobi."

Film ADHD je nastal v Uredništvu dokumentarnih oddaj Televizije Slovenija. Scenarij: Milica Prešeren, režija Primož Meško, direktorja fotografije in snemalca: Stojan Femec in Robert Doplihar, montažerka: Maja Gaspari.