Vse osnovne šole v Sloveniji so še pred začetkom šolskega leta prejele orodje za merjenje in razvoj inkluzivnosti v svojih ustanovah. Nosilni partner evropskega projekta Erasmus+ BLISS – Building Inclusive School Settings (Ustvarjanje inkluzivnih šolskih okolij) je Center Janeza Levca, zato smo se o delovanju orodja in stanju na področju vključenosti v osnovnih šolah pri nas, kjer ima 9 odstotkov učencev odločbo o usmeritvi, pogovarjali s tamkajšnjim vodjo za projektne dejavnosti in predsednikom društva za kulturo inkluzije Boštjanom Kotnikom.

Devet odstotkov učencev ima odločbo o usmerjanju, kar pomeni, da ima določene posebne potrebe, ki zahtevajo individualiziran pristop ali dodatno podporo v šolskem sistemu. Je to eden od vzrokov, da ste se lotili projekta in ustvarili orodje za merjenje inkluzivnosti v osnovnih šolah?

Da. Žal trend naraščanja števila otrok z odločbami narašča. Ne gre za enkratno nihanje, ampak za kontinuiran porast, kar nas mora kot družbo opozoriti in spodbuditi k razmisleku o vzrokih in ustreznih odzivih.

Razumem prav, da je orodje namenjeno osnovnim šolam?

Orodje je primarno zasnovano za uporabo v osnovnih šolah. Seveda, pa ni omejeno samo nanje, lahko ga uporabljajo tudi srednje šole, je prenosljivo. Konceptualno in metodološko je namreč zasnovano tako, da se lahko prilagodi različnim stopnjam izobraževanja. Pomembno je poudariti, da je narejeno za celotno šolsko okolje, torej za redne in specializirane šole.

Kaj pa vrtci, kjer se inkluzija začne oziroma bi se morala začeti?

Mi kot nosilci tega projekta, se pravi kot Center Janeza Levca, smo osnovna šola, sicer specializirana. Res je, da se inkluzija v idealnem svetu začne že v vrtcu, a smo se morali vendarle nekam usmeriti. Načrti pa so, da to razširimo na celoten vertikalni sistem – od vrtca do izobraževanja odraslih, saj se tudi izobraževanje odraslih dotika te problematike. Orodje smo usmerili na osnovne šole tudi zato, ker je obiskovanje teh obvezno, vrtca pa ne.

Lahko poveste kaj več o orodju, kako deluje?

Orodje je v bistvu merilni instrument s podpornim sistemom. Je priročnik, ki orientacijsko izmeri, kje se določena šola na področju vključevanja, torej inkluzije, nahaja. Ni torej absolutna ocena, ampak prej usmeritev.

Kaj meri to orodje?

Glavni protagonisti so tako imenovani deležniki. To so učenci, strokovni delavci in starši. Na ta način zajamemo celotno šolsko skupnost in dobimo vpogled v različne perspektive o inkluzivnosti šole.

Kako poteka zbiranje podatkov?

Podatke zbiramo z vprašalniki in anketami, ki so dostopni digitalno preko sistema Enka. Ta sistem omogoča enostavno in učinkovito zbiranje podatkov ter zagotavlja anonimnost udeležencev, kar je ključno za iskrene odgovore. Imamo tri glavne nivoje analize: šolsko prakso, šolsko politiko in šolsko kulturo. Šolska praksa se nanaša na konkretno dogajanje v razredu, na interakcije med učitelji in učenci. Šolska politika zajema vodstvo šole, njihove usmeritve in notranje akte. Šolska kultura pa vključuje vrednote in prepričanja, ki so prisotna v šolskem okolju, pa tudi vplive lokalne skupnosti.

Kaj sledi po kvantitativni analizi?

Po kvantitativni analizi, kjer dobimo širšo sliko stanja, vključimo in izvedemo še kvalitativno metodo: izvedbo fokusnih skupin. Te skupine so sestavljene iz učencev, staršev in strokovnih delavcev. Namen fokusnih skupin je, da raziščemo tiste diskrepance ali disonance, ki so se pokazale v kvantitativni analizi, torej tista področja, kjer se mnenja različnih deležnikov najbolj razlikujejo ali da podrezamo v segmente, kjer so odzivi preveč v skladu s pričakovanimi všečnimi odgovori.

Lahko navedete primer diskrepance?

Na primer, v eni od šol smo ugotovili, da učenci v precejšnjem številu menijo, da ne morejo svobodno postavljati vprašanj med poukom, medtem ko učitelji v veliki večini menijo, da to dopuščajo in spodbujajo. To je seveda zanimivo in zahteva nadaljnje raziskovanje, da ugotovimo, zakaj prihaja do takšnega razkoraka v dojemanju.

Vključujoče šolsko okolje terja precej prilagoditev. Ko sem o inkluziji govorila z vašim sodelavcem, ravnateljem Centra Janeza Levca dr. Matejem Rovškom, je poudaril, da je učni program v osnovnih šolah zastavljen na način, ki močno otežuje inkluzijo. Se strinjate?

Absolutno se strinjam. Prepričan sem, da trenutni učni programi in predvsem ogromna količina snovi, ki jo morajo učitelji predati, ne dovoljujejo, da bi se dovolj posvetili vzgojnim ciljem, učenju vrednot in t. i. mehkih veščin, kaj šele individualnim potrebam otrok s posebnimi potrebami. Ta preobremenjenost sistema negativno vpliva na možnost inkluzije.

Torej menite, da je treba spremeniti učne programe in šolski sistem?

Nedvomno. Nujno je iti v korenite spremembe, ki bodo omogočile večjo fleksibilnost, individualizacijo in podporo učiteljem. Brez tega bo inkluzija ostala zgolj lepa beseda na papirju. Poudarjam, da je pomembnejše, da se učenci naučijo konceptov in principov, ki stojijo za snovjo, ne pa da si zapomnijo ogromne količine podatkov, ki jih bodo kmalu pozabili. To je ključno za razumevanje sveta in za razvoj kritičnega mišljenja.

Kaj pa infrastruktura? Kako pomembna je prilagoditev le-te za inkluzijo?

Seveda je infrastruktura pomembna, ampak po mojem mnenju je ključno ozaveščanje. Če imamo ozaveščeno družbo, če se ljudje zavedajo pomena inkluzije in podpirajo vključevanje vseh otrok, tudi odraslih, bodo zahtevali ustrezno infrastrukturo, prilagojene prostore in opremo. Brez ozaveščenosti pa lahko imamo najboljše prostorske pogoje, pa ne bo prave inkluzije.

Mislite, da se danes dovolj zavedamo pomena inkluzije?

Žal ne. Zdi se mi, da današnja družba ne podpira solidarnosti in empatije, kot je bila v preteklosti. Preveč smo usmerjeni vase in v lastne koristi. Pozabljamo pa, da je naša civilizacija nastala tudi s tem, da smo si medsebojno pomagali in vključevali vse člene družbe. Od praskupnosti naprej smo živeli v sožitju, antropologi rečejo, da smo civilizacija hendikepa, edina vrsta, ki je hendikep gojila in ravno zato smo tako uspešna vrsta, ki je zasedla vse celine. Uspešni smo zato, ker smo znali uporabiti tudi resurse hendikepiranega človeka in ga zaščititi. In zdi se, da smo nekje na poti to pozabili, zato menim, da se moramo vrniti na začetek.

Kakšno vlogo ima šolski sistem pri tem?

Šolski sistem, žal, včasih deluje kontraproduktivno. S svojimi zahtevami in normativi pogosto ne omogoča prave inkluzije, ampak nasprotno, ustvarja dodatne ovire in izzive. To pa seveda ne bi smel biti namen šole oz. šolskega sistema.

Kakšna je torej rešitev?

Ljudje se morajo naučiti stvari kot vse ostale, razvijati sočutje, solidarnost, sodelovanje, in s tem bi postali bolj naravni in vključujoči, torej inkluzivni. Moramo se vrniti k temeljnim vrednotam, kot so spoštovanje, iskrenost in medsebojna pomoč, na začetek torej.

Kako lahko orodje pripomore k ozaveščanju?

Prav to je bistvo. To ni samo merilni instrument, ampak ima tudi širši namen, ima 'skrito' agendo, sporočilo, namen. Želimo, da se o inkluziji več govori, da se o tem razmišlja, da se ljudi vodi k razumevanju. Priročnik je namenjen šolam, da z njim vsako leto pregledajo, preverijo, preizprašujejo in vidijo, kje so tiste stvari, ki štrlijo, se bolj jim posvetijo, se popravijo.

Kakšno je stanje inkluzije v šolah danes? Koliko šol ste preverili do zdaj?

Do zdaj smo testirali deset šol, kar je premalo, da bi lahko podal neko oceno. Mislim, da se bova o tem lahko pogovarjala čez leto dni. To bo živ instrument, ki se bo razvijal zato, da bo vedno boljši, tudi preciznejši, enostavnejši. Pomembno je, da ima dobre temelje in da ga uporabi čim več šol. Kje smo danes? Če bi rekel na začetku, bi se zlagal, ker zame je začetek tam, kjer smo bili nekoč: v skupnosti, kjer so bili vključeni prav vsi. In če se spomnim nedeljske šole, kjer so na travniku pod jablano sedeli vsi, niso imeli odločb in diagnostike, vsi so se počutili vključeni.

Kaj pričakujete v prihodnosti? Smo na dobri poti k bolj vključujoči šoli in družbi?

Nekih drastičnih sprememb seveda ne pričakujem. Lahko dam eno dobro primerjavo: festival Igraj se z mano bo naslednje leto obeleževal 20 let obstoja. Ali je festival pripomogel k večjemu vključevanju? Ne toliko, kot sem si sam predstavljal. Verjel sem, da ko bodo učitelji prišli in videli, kaj vse otroci s posebnimi potrebami znajo in zmorejo, bodo predsodki kar sami od sebe odpadli, a se to ni zgodilo. Kljub temu verjamem, da je bilo v tem času kar nekaj premikov v glavah ljudi. Tudi to, da se midva danes o tem pogovarjava, pred dvajsetimi leti se ne bi, da imamo toliko in toliko otrok s posebnimi potrebami, vključenih v redne šole, vse to so premiki. Smo pa še daleč od tistega začetka, od tiste praskupnosti, o kateri sem govoril. Naslednje leto bova mogoče ugotovila, da smo za nekaj milimetrov bližje temu začetku.