Klicali so jo Drobtinica, ker je pred pekarno pobirala drobtinice. V nekaj dneh jih je nabrala toliko, da se je do sitega najedla. A vseeno jih je nekaj vedno shranila. Želela si je namreč, da bi nekoč poletela na luno, ker je tam baje vse mogoče. Potem bi na luninih tleh posejala vse shranjene drobtinice in iz njih bi zrastli ogromni hlebci kruha.

Razrezala bi jih na enake kose in jih delila med Lunače. Tudi sama bi se posladkala z njimi, le da bi ona vzela manjši kos. Uboga revica menda sploh ni vedela, da na Luni ni nikogar, da je samo gola pušča s kraterji.

Kruh bi na luni lepo vzhajal, je razmišljala, saj je tam toplo. To je sklepala po tem, ker luna sije.
Zim ni marala, ker so se drobtinice v snegu zmočile in zamrznile.
No, pa saj niti ene ni več dočakala. Prej se ji je izpolnila želja in je odšla tja gor.

In treba je povedati, da ji je uspelo. Saj se vsake toliko na nebu prikaže velik okrogel hlebec. Ta je njen, in potem ga tako dolgo reže, dokler ne ostane samo še krajec. Ta je še samo njen, z njim se sama posladka. Nato pa urno znova zaseje.