Nekoč pred davnimi časi, najbrž pa kar lansko leto, so kmetje ob robu njive pozabili eno veliko bučo. Jesen je bila, mrzlo vreme, pa neke noči do buče priteče mimo škrat Bobek. S svojimi ostrimi zobki si vanjo izdolbe mala okna in vrata. Nato si napravi iz njenega mesa še mizo, stole in posteljo, da se lahko spravi spat, pa še naje se do sitega poleg. A ponoči ni miru. Vsake toliko mu kdo potrka na vrata – lisica, zajec, vrana, veverica, jež. In vsi želijo isto, da jih spusti v svoj novi domek, ker je zunaj tako mrzlo in ker so lačni. A škrat Bobek vsakega zavrne, saj v njegovi buči ni toliko prostora, kaj pa je bilo za pojesti, pa je že sam pojedel.
Proti jutru prihlača še medved. In tudi njemu Bobek ne dovoli vstopiti. Medved se razjezi, dvigne bučo, da bi iz nje stresel škrata in jo trese in jo trese in jo trese ...
In....