Človek na svoji vzgojno izobraževalni osi nemalokrat pridobi veliko frustracij, tudi takšnih, s katerimi se spopada celo življenje. Zakaj z družbenim razvojem, po vašem, vendarle ne pristopimo k vzgoji in izobraževanju posameznika bolj senzibilno in s tem poiščemo v njem, kar je najboljšega? Konec koncev bo zadovoljen, čustveno stabilen posameznik največ prinesel sebi in družbi. Kako kot pedagog gledate na to vprašanje?